Če je kaj, o čemer se Honduraši radi pogovarjajo, je to hrana. Ker je Honduras geografsko tako raznolik, se prehrana dokaj razlikuje glede na regijo države.
Na karibski obali Hondurasa uporabljajo veliko kokosovega mleka, manjokino moko in pikantne začimbe. Če bi šli v hladnejši gorski predel, bi jedli obilno, zlasti meso na žaru (carne asada) in značilno kokošjo juho.
V notranjosti države, kjer sva midva, pa uživajo bolj preproste, a še vedno zelo okusne jedi; v glavnem hrano, ki bazira na fižolu, koruzi, zelenjavi in seveda tortiljah.
Vse se vrti okrog tortilj
Prva stvar, ki sva se je naučila v kuhinji tukaj v skupnosti Barka, je priprava tortilj.
Če poznate mehiško hrano, ki je zelo podobna hrani v Hondurasu, potem tortilje verjetno poznate.
Z mešanico vode in koruzne ali pšenične moke se pripravi krhka masa, iz katere se najprej oblikujejo za jajce velike kroglice. Potem se s pomočjo kovinskega stiskača oblikujejo enakomerno tanke okrogle tortilje.
Te se hitro popečejo na posebnem kovinskem pekaču, brez olja ali kakršnekoli masti.
Sliši se enostavno, ampak s Silvo sva jih pokvarila kar nekaj, preden nama je uspelo naresti takšne kakršne delajo tukaj. In čeprav je tortilja dokaj preprosta jed, vzame ogromno časa, da jih spečeš dovolj za celo hišo, se pravi za trinajst oseb, kolikor nas je ponavadi za mizo.
Nekaj tipičnih jedi
Tortilja je osnova za veliko drugih jedi, ki so tukaj del vsakodnevne prehrane. Najbolj tipična v Hondurasu, sploh v notranjem delu je baleada.
Baleade so tortilje izdelane iz pšenične moke. Nikoli jih ne delajo z omenjenim stiskačem, saj so večje kot tiste koruzne. Ko je tortilja pečena, jo nadevajo s pretlačenim fižolom, sirom in kislo smetano.
Druga tipična jed so tamales: testo iz koruzne moke, polnjeno z mesom, zelenjavo in začimbami, zavito v bananine liste in kuhano na pari.
In tretja, ki jo zelo pogosto pripravljamo za naše fante in dekleta, je casamiento. Preprosto, riž in fižol, zmešan in skuhan skupaj.
Brez fižola tukaj ne gre. Če za Italijane velja, da jedo testenine in Azijci riž, potem za Hondurašane (in ostale prebivalce Centralne Amerike) velja, da jedo fižol.
Nič nenevadnega ni, če je, v takšni ali drugačni obliki, postrežen trikrat na dan. Največkrat dopolnjuje hrano v obliki namaza; včasih v tortiljah, včasih samostojno kot priloga.
Toliko cvrtja!
Tisto, s čemer imava s Silvo tukaj največ težav, je cvrtje. Toliko ocvrte hrane, kot je pojedo tukaj, nisva videla še nikjer. Najini telesi pogosto protestirata in včasih se morava omejiti, saj telo enostavno ni navajeno na toliko olja in maščob.
Zgodi se, da pri kosilu ali večerji, namesto ocvrtih tortilj ali tajad (ocvrtih banan), jeva zgolj sadje, recimo melono, papajo, jabolka ali banane. Ni prijetno tako izstopati, je pa nujno za najino zdravje.
Sadje je odlično ampak drago
Sadje je seveda okusno, a ga je vseeno manj kot v Južni Ameriki. Zaradi podnebja in pomanjkanja vode, ga Hondurasu ne uspe pridelati dovolj. Veliko ga uvažajo. To je razlog, da je drago, za nekatere sadeže lahko plačaš toliko kot bi plačal v Sloveniji.
Morda je tudi to razlog, da sadja v skupnosti skorajda ne jedo. Predrago je, poleg tega ljudje tukaj prav zares niso vajeni jesti sadja v ‘surovi obliki’. Navajeni so na predelano sadje, na sladice, kjer se sadje prekuha in se mu doda še veliko sladkorja ali pa na sadne sokove, prav tako z veliko sladkorja.
Tudi brez sladkorja ne gre
Sladkor je še ena od stvari, ki se ji tukaj izogibava. Ni je naravne pijače, pa čeprav dovolj sladke že same po sebi, da ji ne bi dodali še sladkor.
Občutek imam, da ga dodajajo zgolj iz navade in ne toliko zato, ker pijača ne bi bila sladka. Nadpovprečno veliko Hondurašanov pesti diabetes (poleg drugih bolezni, povezanih z nezdravim prehranjevanjem).
V skupnosti so zdaj že navajeni; ko pripravljajo kavo ali naravne napitke, za naju ne dodajo sladkorja. Zdi se jim čudno, ampak ‘čudaških’ gringotov, ki ne marajo mastnega in sladkega, so tako ali tako že navajeni (nisva prva tujca, ki pomagata v Barkini skupnosti).
Ko boste naslednjič delali limonado
In ko smo že pri naravnih pijačah, so nama pokazali fantastično metodo priprave limonade, brez stiskanja limon in desetkrat bolj okusno. Pravzaprav ne limon, pač pa limet.
Ko si boste naslednjič želeli pripraviti limonado, vzemite nekaj limet in jih prerežite na pol. Dajte jih v blender (mešalnik) in dodajte nekaj vode. Zmiksajte jih. Tukaj so naju opozorili, naj blender deluje le petnajst sekund (zdaj vedno štejeva zraven).
Ko so zmiksane, preko cedila zlijte mešanico v drugo posodo, dokler na cedilu ne ostanejo le še večji kosi limete. Ne odstranite jih še. Skozi njih prilivajte vodo in občasno poizkusite napitek, da limonada ustreza vašemu okusu.
Piščanec, pizza in palačinke
Naši fantje in dekleta niso zbirčni. Pojedo, kar jim postrežemo in vedno pojemo vse, kar pripravimo. Seveda pa imajo tudi oni svoje najljubše jedi.
David obožuje palačinke, Hector piščanca in pire krompir, Darwin pa pizzo. Kadar si to lahko privoščimo jim ustrežemo, in takrat tudi sami pomagajo pri pripravi. S Hectorjem, Johnyjem in Mino recimo lupimo krompir, kadar delamo pire.
Hector je tako počasen, da olupimo vseh petindvajset kosov, ko Hector še vedno lupi prvega.
Kruh po slovensko
V hiši je žal vse pogojeno s financami. Hrana je preprosta prav zato, ker si hiša pogosto ne more privoščiti za vse užitke, ki bi osrečile chicote.
Tudi midva kdaj pa kdaj pripravljava obroke za skupnost, seveda po honduraških receptih in navodilih.
A tisto, s čimer vedno razveseliva naše chicote, sta pizza ali kvašen kruh, kakršnega sva vedno delala sama, po slovensko, s staro, domačo recepturo.
Donacijska akcija se zaključuje
Operandova dobrodelna akcija zbiranja denarja za Barkino skupnost v Hondurasu gre h koncu.
Zaključili jo bomo v nedeljo, potem pa bomo zbrane darove podarili skupnosti, da bodo lahko nakupili stvari, ki jih tako zelo potrebujejo.
Če še niste, lahko še vedno darujete. Kliknite tukaj.
