V Hondurasu je Velika noč močno prežeta s simboliko in tradicijo. Procesije, križev pot, molitve in post, vse to je pomemben del tega praznika in Honduraši, tudi tisti, ki sicer ne prakticirajo krščanske vere, se množično udeležujejo teh dogodkov.
V naši hiši so se priprave na Veliko noč začele že teden pred tem. Najprej smo se morali organizirati asistenti in prostovoljci. Nekaj asistentov je namreč veliko noč izkoristilo za dopust, da so prazničen čas lahko preživeli doma s svojo družino.
Vsakemu asistentu v hiši pripadata dva prosta dneva na teden.
S Silvo, ki sva vezana izključno na hišo, sva se ponudila, da v prazničnem tednu tudi najina prosta dneva dava na razpolago, saj je asistentov premalo, da bi lahko naredili vsakodnevno delo čiščenja, nege in spremljanja naših fantov in deklet.
Karina, vodja hiše, bi bila v nasprotnem primeru sama in ne bi mogla postoriti vsega, kar je potrebno. Bova pa zato imela naslednji teden nekaj več prostih dni, da se bova lahko odpočila.
Čeprav je zdaj toliko bolj naporno, pa nama ni žal, da sa lahko aktivno vključena v organizacijo praznovanja.
Ljubezen do konca
Najprej umivanje nog.
Na Veliki četrtek podoživljamo dejanje, ki ga je opravil Jezus tik preden je bil izročen oblastem.

“Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca.
… Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan.”
Jn 13, 1, 3-5
Umili smo noge drug drugemu
To močno simbolično dejanje, s katerim nam je Jezus želel pokazati, kakšen odnos naj imamo drug do drugega, v ponižnosti in ljubezni, nam kaže na ljubezen, ki jo Bog goji do vsakega izmed nas.
In tako smo tudi mi v Barkini hiši opravili simbolično dejanje umivanja nog. En lavor z vodo, en prazen lavor in manjšo posodico za polivanje.
Naši fantje in dekleta so že dobro poznali ritual in se ga odkrito veselili.

Vsak izmed nas je umil noge tistemu, ki je sedel poleg njega. S posodico mu je najprej polil noge, potem pa mu jih obrisal z brisačo, nekako tako, kot je to počel Jezus s svojimi učenci.
…in si razdelili kruh
Zvečer je Silva spekla kruh. Posedli smo se za mizo z belim prtom in prazničnimi pogrinki. Kruh smo postavili na sredino mize. Po večerji smo ga razrezali in si ga razdelili.
Kruh, kakršnega pečemo pri nas, je v Hondurasu redek. V resnici ga večina ne zna pripraviti. Pšenične in koruzne tortilje, to je tisto, kar je del vsakodnevne prehrane v Centralni Ameriki, vzhajanega kruha pa skorajda ne uživajo.
Danes, na Veliki petek, bo celotna hiša zvečer odšla na procesijo Jezusovega pokopa, večerjali pa bomo tradicionalno ribjo juho, pripravljeno iz posušenih rib.

Karina, ki je odlična kuharica, je ribe začela pripravljati že nekaj dni prej, danes pa je vstala že na vse zgodaj, da bi juho pripravila do poldneva, ko bomo imeli kosilo.
Odgovor je na križu
O hrani, ki jo jeva v Hondurasu, bom pisal v naslednjem prispevku. Zdaj bi rad izkoristil priložnost in vam zaželel duhovno bogate Velikonočne praznike.
Jezus na križu ne sme vzbujati sramu in krivde. Njegova žrtev bi zgrešila pomen, če bi zgolj objokovali njegovo trpljenje in osamljenost na križu.
Ko gledamo na razpelo, moramo premišljevati o tem, kako zelo ljubljeni smo.
Kako velika ljubezen je potrebno, da odpustiš človeku, ki te pribije na križ?

Kaj v sebi čuti človek, ki se pusti ponižati in gre v smrt za drugega – za človeka, ki ga izda in mu ne zna (ali noče) vračati z enako mero ljubezni?
Ko gledamo na razpelo, se moram vprašati: ‘Kaj pa jaz?’ Bi se lahko žrtvoval za drugega, če bi bilo potrebno? Samo za prijatelja, otroka, moža, ali tudi za nekoga, ki me rani, prezira in zaničuje?”
Pogled na razpelo in premišljevanje Jezusovega trpljenja nam bo dal odgovor in vso potrebno moč za takšna dejanja.