Tako, s Silvo sva spet krenila na pot. Dovolj dolgo se nisva oglašala s prispevki. V tem času se nama je veliko zgodilo in dela nama tudi v Sloveniji ni manjkalo, čeprav sva med eno in drugo etapo tudi potovala.
To vmesno potovanje v Peru in Kolumbijo pred dvema letoma ni bilo misijonske in karitativne narave, pač pa ‘študijske’, če se lahko tako izrazim.
Najprej sva šla za tri mesece v Peru, v mesto Piura (od Lime več kot 1500 kilometrov proti severu), od tam pa v Mancoro, ki je obalni del Peruja, bolj vroč in bolj tropski od Lime.
Tri mesece, ki sva jih preživela tam, sva posvetila učenju španščine, hkrati pa sva ves ta čas preučevala možnosti za pridobitev neke vrste vize v Peruju, ki bi nama zagotovila dolgoročnejše bivanje v državi.
V vmesnem času, po prvi etapi misijonskega potovanja (torej v času pandemije) sva namreč veliko razločevala o delu in morebitnih projektih, ki bi se jih lahko lotila v tem delu Južne Amerike, vse to v okviru Operanda.
Če sva se na najinih potovanjih česa naučila, je to popolna fleksibilnost. To pomeni odprtost za vse nove priložnosti, ki se utegnejo pojaviti in morda niso del najinega prvotnega načrta. Vedno želiva delovati v skladu z Božjo voljo in se čim manj ‘fiksirati’ na lastne želje in tendence.
Tisti trije meseci v Mancori so bili za naju pomembni. Pomembni zato, ker se nama je tam do neke mere razodel Bog s svojim načrtom za naju. Naj razložim.
Ko sva končevala zadnjo etapo najinega misijonskega potovanja v Peruju, spominite se zgodb iz indijanskih skupnosti v amazonskem pragozdu Atalaye (lahko jih berete tukaj), sva se večkrat srečala s škofom tega dela Peruja. O frančiškanu Antonu Žerdinu Bukovcu in njegovi univerzi Nopoki, ki jo je ustanovil in namenil izključno domorodcem, sem pisal tukaj.
Z njim sva se večkrat srečala in pogovarjala o možnostih najinega dela. Poleg Atalaye nama je pogosto omenjal mesto Pucallpa, kot še eno odlično misijonsko priložnost; mesto, ki je od Atalaye oddaljeno približno 500 kilometrov in je deseto največe mesto v Peruju.
Pucallpa je tudi največje mesto v Amazonskem delu Peruja in se sooča s številnimi socialnimi izzivi, medtem ko je misijonarjev in dobrodelnih društev v mestu mnogo premalo.
Takrat sva se veliko pogovarjala o tem, da bi misijon zares nadaljevala v Pucallpi, a najprej sva želela oditi domov v Slovenijo. Prej, preden se znova vrneva v Južno Ameriko, sva želela spet videti najine domače, prijatelje in bližnje.
Prihod v Slovenijo je bil popolnoma v skladu z Božjim vodstvom, saj je nekaj mesecev kasneje vzniknila pandemija in oba veva, da bi bilo zelo težko, če bi morala zaradi Covida prisilno ostati v tujini, sploh v državi kot je Peru, ki jo je pandemija res močno prizadela. Mnogi tujci so ostali ujeti v državi, brez dokumentov in brez možnosti za zdravljenje, če bi se pojavila potreba.
Dve leti kasneje se torej znajdeva v Mancori. V kompleksu, kjer sva živela, je bila za nekaj časa nastanjena tudi neka družina, ki nama je sprva velikodušno naklanjala nasmehe in prijazne geste, kmalu pa smo se zatopili v pogovor in se predstavili drug drugemu.
To je bila družina Reátegui; gospa Jessy s svojim sinom in s svojo nadvse prijazno in simpatično mamo Elio. Povedali so nama, da prihajajo iz Pucallpe. Iz Pucallpe! Več kot 1500 kilomterov stran od Mancore torej srečava družino, ki prihaja iz mesta, v katerem se nama je zadnji dve leti izrisoval najin naslednji misijon.
Tako pač Bog vodi naša pota in nas povezuje drug z drugim, da se uresničuje Njegov načrt. Všeč mi je misel, da vsak od nas živi zgodbo Boga, ne svoje lastne zgodbe.
Je Bog, ki piše svojo zgodbo in smo mi, ki smo del te zgodbe, ki živimo to zgodbo, se odzivamo nanjo in se trudimo (bolj ali manj), da ne skrenemo, da ne dodajamo nekih svojih besed, stavkov, odstavkov, ki niso del te zgodbe in odvračajo pozornost bralca – nas samih.
Bila sva presenečena, čeprav ne vem zakaj, saj nama je vendar Bog ves čas prav na tak način kazal pot naprej. Samo preko drugih ljudi, brez vnaprejšnjega načrtovanja, sva tri leta potovala po svetu. Nikoli se nama ni izneveril. Ko je bil čas za to, je bil Njegov načrt vedno kristalno jasen. Dovolj jasen, da sva ga lahko razbrala, razumela in mu sledila.
Kakšen teden sva v Mancori preživela skupaj s to družino, potem sva najino pot nadaljevala v Kolumbiji, kamor so naju povabili patri Klaretinci.
Zadnjo etapo najinega misijonskega potovanja v Kolumbiji sva kar nekaj čas preživela z njimi (morda se spomnite prispevkov iz tistega časa). Nadaljni študij španščine so nama ponudili v Kolumbiji, v skupnosti Fussimanija v Medellinu, ki sva jo seveda poznala že od prej.
Tako sva naslednjih šest mesecev živela v Kolumbiji, tri mesece v Fussimaniji, tri mesece pa prav v centru Medellina, pri prijateljici Beatriz, vdovi, ki ima veliko stanovanje in ji je družba prišla zelo prav. Postali smo dobri prijatelji in še vedno sva v tesnem stiku z njo.
Kljub temu, da se nama je pokazala priložnost v Peruju, v Pucallpi, sva še vedno tipala okrog. Z misijonarji v Kolumbiji sva ostala povezana, zato so nama bila vrata v Kolumbijo odprta, misijonarji so bili vedno srčni in pozorni do naju, hkrati pa so bile v Kolumbiji tudi potrebe izjemno veliko. Dela nama ne bi manjkalo.
Morda sva začela pisati neko svoje lastno poglavje v veliki Zgodbi, ki jo piše Stvarnik, morda tudi ne, kdo ve, a skupaj s kolumbijskimi klaretinci in s pomočjo odvetnice, sva vložila prošnjo za pridobitev prostovoljske vize v Kolumbiji.
Po treh mesecih novih in novih poizkusov, novih in novih zavrnitev, nesmiselnih, zaradi drobnih napak v formalnostih, in vedno novih zahtev za plačilo revizij popravkov, sva se odločila, da prekineva postopek.
Iztekla se nama je tudi turistična viza, tako da sva se poslovila od kolumbijcev in po devetih mesecih prišla nazaj domov.
V Sloveniji sva potem ostala praktično celo leto. Oba sva imela nekaj zdravstvenih težav, in spet bi lahko rekla, da je Božji svinčnik lepo predvidel prave okoliščine za najino okrevanje.
Odprl je srca najinih prijateljev v Sloveniji, da sva lahko živela v njihovi hiši in imela odlične pogoje za življenje, dokler spet nisva odšla naprej. Hvala Mojci in Jožetu Kadivec!
Težko nama je bilo iti spet iz Slovenije, prav v času, ko so se zgodile poplave in je bila vsakršna pomoč tako zelo potrebna. A najina pot je bila dogovorjena in plačna že nekaj časa pred tem, tako da sva znova spakirala kovčke in odletela nazaj v misijone.
Cilj je bil zdaj jasen. V Kolumbiji se nama ni izšlo, v resnici si nisva želela, da bi se spet spustila v proces mučnih formalnosti in finančnega izžemanja.
Ne, zdaj sva bila odločena, da slediva prvotnemu načrtu in se spet odpraviva v Peru, v Pucallpo, kamor je prst že dve leti nazaj, takrat v Mancori, uperil najin Šef.
Tam so naju čakali novi prijatelji, družina Reátegui, s katerimi sva ostala v stiku vse do najinega prihoda v Amazonijo.
Naslednjič vam bom povedal, kako sva potovala v Peru, kako so naju sprejeli v Pucallpi in kako sploh izgleda življenje v največjem mestu sredi perujske džungle.
