Virus, ki je za nekaj časa ohromil svet, je za seboj pustil posledice, ki jih bomo verjetno še čutili. A to obdobje je pomembno za nas. Naučili smo se nečesa pomembnega.
Papež Frančišek je ob svetovnem dnevu ubogih sporočil svetu tisto, kar mora v tem času najbolj jasno slišati:
“Izguba služb in možnosti, da bi bili blizu ljudem, ki jih imamo radi, so nam odprli oči za stvari, ki smo jih do sedaj jemali za samoumevne.
V tišini naših domov smo ponovno odkrili pomen preprostosti. Naše oči so bile znova usmerjene na tisto najbolj bistveno. Ugotovili smo, kako osmisliti bratstvo in medsebojno pomoč.“
Smo postali bolj občutljivi?
Na nek način smo bili prisiljeni v to. Razmišljali smo o stvareh, o katerih prej nismo, saj nam hitri tempo življenja tega ni dopuščal.
Kako živita dedek in babica? Kako živi sosed, ki boleha za rakom? Kdo skrbi za brezdomce, če je svet v karanteni? Kako se z boleznimi soočajo tam, kjer manjka higiene, kjer ni vode, kaj šele razkužil? Kako za štirimi stenami živijo družine, kjer vladata alkohol in nasilje?
Morda smo postali nekoliko bolj občutljivi za ranljive ljudi, ko smo spremljali prizore naših ostarelih v domovih in njihov jok, ko so obiski svojcev naenkrat izostali.
Morda smo celo pogrešali družbo ljudi, s katerimi smo se prej le redko osebno srečevali.
Ne dopustimo, da nas svet znova ne zapelje
Ampak zdaj, ko se (vsaj v Evropi) življenje vrača nazaj v normalni ritem, ne smemo dopustiti, da nas naglica sveta spet zapre v naš ‘privatni univerzum’ in nas znova premaga sebičnost. Prav ta zaprtost namreč vodi do kriz in zlomov, ki se jih svet čedalje pogosteje otepa.
Papež pravi:
“Dokler ne oživimo občutljivosti za odgovornost do sočloveka, se bodo ekonomske, finančne in politične krize nadaljevale.“
Se pehanje zares izplača?
Ljudje se pehamo za napredkom, teptamo naravo, da si polepšamo življenje, zapostavljamo odnose z ljudmi, da lahko gradimo odnos z materialom.
Gradimo hiše in stanovanja, pa čeprav potem ostajajo prazna, gradimo trgovinske centre, da lahko kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, ženemo se za napredkom v karieri, hlepimo za večjim, boljšim, udobnejšim, hitrejšim.
A en sam samcat virus, ki ga ne moremo niti videti, v trenutku ustavi vsa naša prizadevanja, nas zapre za štiri stene in nam da možnost, da ponovno pretehtamo, če se vse to res izplača. Šele takrat očitno lahko ugotovimo, da smo skrenili in se moramo vrniti k bistvu: k odnosom in služenju ljudem.
“Gospod blagoslov se spušča nad nas in molitev je uslišana, če ju spremlja služba ubogemu. Pri tem služenju nas ne smejo odvračati niti privatni, lastni interesi niti neosebne pastoralne in socialne aktivnosti.“
Papež Frančišek
Veliko je zla, a veliko je tudi dobrega!
Papež nas večkrat opominja, da molitev sama ni dovolj. Ne brez dejanj. V nagovoru ob svetovnem dnevu ubogih Frančišek pravi, da je na svetu sicer res veliko zla in hudega, ampak prav toliko je tudi dobrega, česar pa pogosto ne zaznamo, prav zaradi našega hitrega tempa življenja.
“Koliko takšnih iztegnjenih rok lahko vidimo vsak dan. Na žalost je tako, da nas hitri tempo življenja vedno bolj srka v mlačnost in ravnodušnost, do mere, ko ne moremo več prepoznati dobrega, ki se vsak dan na tiho dogaja okrog nas.“
Papež Frančišek
In če želimo tudi sami iztegniti roko in jo spremeniti v orodje ljubezni, ni potrebno veliko.
Seveda, imate službo, imate otroke, imate stvari, ki vas zaposlujejo…in prav je tako. Vsak lahko naredi toliko, kolikor mu to okoliščine dopuščajo. Če je človek iskren pred Bogom in pred samim seboj, bo natanko vedel, koliko to v resnici je.
A je nekaj, kar lahko poklonimo drug drugemu že danes in jutri, pa zato ne potrebujemo niti časa niti denarja.
Tako malo je potrebno
Lahko izgovorimo prijazno besedo. Lahko pozdravimo mimoidočega, tudi če ga ne poznamo.
S komplimentom lahko polepšamo dan prodajalki na bencinski črpalki, podarimo sendvič brezdomcu pred vhodom v trgovino, izmenjamo nekaj prijaznih besed tudi z nekom, ki ga sicer ne prenašamo najbolje.
Lahko pomagamo ostareli gospe pri blagajni pospraviti živila v vrečko – ne zato, da bi se vrsta čimprej premaknila naprej, ampak kar tako.
In če nič drugega, imamo nasmeh! Zaključimo s papeževo mislijo:
“Celo nasmeh, ki ga podelimo, je vir ljubezni in način širjenja ljubezni. Naj bo iztegnjena roka vedno obogatena z nasmehom, ki izvira iz veselja in zavedanja, da smo Jezusovi učenci.”
