Številni najstniki v milosti in nemilosti naše družbe trpijo zaradi pritiska, da morajo ob prehodu iz najstništva v odraslo dobo sami poskrbeti zase. Tudi pri meni ni bilo nič drugače.
Nekateri ta pritisk čutijo doma, drugi zunaj njega. Velikokrat se zgodi, da si starši ne znajo pomagati drugače kot da jih preveč skrbi. Kar pa lahko stvar samo še poslabša. Na žalost le redki spoznajo, kako je ta miselnost že sama po sebi zgrešena.
Če se ne moreš preživljati in ponuditi ničesar v zameno, potem nisi vreden življenja. Ne moreš ponuditi nič oprijemljivega, materialnega? Torej nisi upravičen ne do hrane ne do prenočišča, kaj šele do pomoči.
Ta vrsta vzgoje je močno zasidrana v družbi in sloni na prepričanju, ki mlade neusmiljeno preganja.
Kako to vpliva na naš odnos z Bogom?
Če so torej minili dnevi, ko je bilo najbolj pomembno prijateljstvo ter tolažba staršev in prijateljev, s čim naj potem nadomestimo to v našem življenju? Preprosto povedano, z delom in nagradami.
Kako pridobimo Očetovo potrditev? Z dobrimi deli. Šele nato bomo lahko vzpostavili odnos z Njim. Enako kot v konkretnem življenju. Najprej delo, nato družina.
Toda, ali je to res tisto, česar nas uči Sveto pismo? Seveda ne, v njem je na prvem mestu vera, šele nato sledijo dela.
»Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.«
Efežanom 2:8-9
Kaj zares pomeni verjeti v Boga?
In kakšna naj bi ta vera bila?
Dolgo sem verjela, da je vera, kakršno je oznanjal Jezus, osnovna, temeljna – v smislu, da Bog obstaja. Le kako daleč sem bila od spoznanja, kaj zares pomeni krščanska vera!
Ali sem vedela, da lahko imam odnos z Jezusom (Bogom v človeški podobi)? Da. Ampak imeti odnos z Bogom Očetom? To je namreč – Vsemogočni Bog?!
»Res, Jezus? Prav zares lahko imam osebni odnos z Bogom Očetom?!« Ali je to tista vera, ki jo iščem? Takšna, kot jo imam do prijateljev in se imenuje zaupanje? To pomeni, da popolnoma zaupaš drug drugemu, da greš lahko na naslednjo raven odnosa!« sem si mislila.
To je popolnoma drugačna vera. Vera, ki ni v ničemer povezana s nenehnim spreševanjem, ali Bog obstaja ali ne. Takšna vera, za katero je najprej potrebna že predhodna izkušnja odnosa. Šele nato lahko verjameš V Nekoga, mar ne?
Presenečenja, ki sem ga čutila v tistem trenutku, ne morem niti opisati niti se ga spomniti povsem, čeprav je tisto veselje še vedno v mojem srcu. Zaupati v Gospoda pomeni zaupati, da bo On naš dobri prijatelj, dobri Oče.
Vera, ki presega spraševanje o obstoju Boga. Vera, ki je tako čudovita. Vera, ki je najprej samo ljubezen.
»Samo ostani ob meni …«
Zdaj razumem, kaj pomeni postati otrok. Pomeni znova se naučiti oziroma, še bolje, od-učiti se. Zmožnost naučiti se znova tega, kar je bilo najpomembnejše v našem otroštvu.
Moj Oče ne pričakuje, da mu bom karkoli dal ali kar koli počel Zanj, da si pridobim njegovo potrditev. On želi samo to, da sem ob Njem. Da preprosto uživam v Njegovi družbi, enako, kot On uživa v moji.
Vsakič, ko se sedim in premišljujem o tem, ali sem dovolj opravila, dovolj delala, dovolj ponudila … in že hočem vstati, si preprosto predstavljam, kako On mirno sedi ob meni, me drži za roko, me gleda v oči in mi pravi: »Samo ostani ob meni …«.
Članek je prevedel Mario Jurišić. Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
V mladosti sem imel zelo težke življenjske pogoje. Že sam začetek spomladi 1943 je bil stresen tako zame kot za mamo, ko me je (kot svojo največjo dragocenost) pred Nemci skrila v seno pod stopnice v prostoru nad hlevom. Nemci takrat niso “vdrli” v hišo. Šli so v senik nad hlevom in se usedli na tiste stopnice! Težko si predstavljate, kako je bilo, ko je mama prišla po mene med te mlade tuje a človeško prijazne vojake! Odraščanju po vojni v revni zakotni kmetiji, kjer sem moral že od majhnega veliko delati daleč od vasi, kamor sem moral slabo oblečen in obut hoditi v šolo ter k maši in k verouku, se imam zahvaliti, da sem diplomiral na Gradbeni fakulteti v Ljubljani in pri svojem zahtevnem delu postal zelo uspešen. Že majhen sem bil namreč prisiljen veliko razmišljati o marsičem, kar mi je kasneje pomagalo pri izobraževanju in delu tako v osnovni šoli pa vse do upokojitve in še naprej! Bodite torej prepričani, da je živeti mlad v težkih pogojih veliko bolje, kot če že majhen postaneš razvajen! Potrebno pa se je med seboj imeti rad in si med seboj z božjo pomočjo zaupati v dobrem in slabem!