Ko sva pristala v Pucallpi, so naju poleg Charito in njene družine, v mestu pričakovali tudi misijonarji, prostovoljci in zaposleni v skupnosti Don Bosco.
Kot sem napisal v prejšnjem prispevku, sva se z njimi predhodno sestala preko Zooma in se dogovorila glede najine nastanitve.
Misijon Don Bosco obsega približno hektar zemljišča. Na njem stoji čudovito svetišče in več poslopij in stavb, vsaka služi svojemu namenu.
V eni od njih (edina, ki je zidana), bivajo otroci in mladostniki, ki bodisi nimajo svojih družin (zapuščeni ali osiroteli otroci), bodisi takšni, ki prihajajo iz razdrtih ali disfunkcionalnih družin, kjer je bilo veliko nasilja, zlorab ali malomarnega ravnanja.
V tej hiši trenutno bivajo tudi tri mladoletnice, stare med 13 in 15 let. Ena od njih je noseča, drugi dve že imata vsaka svojega dojenčka. Več o Barco Iris (Barka Iris) – tako se imenuje ta skupnost – bom pisal še v naslednjih prispevkih, saj vsak dan po nekaj ur preživiva s temi otroci in mladostniki.
V drugem, lesenem poslopju, je jedilnica, kuhinja in nekaj osebnih prostorov, torej sob, v katerih biva stalno osebje, med njimi tudi pater Massimo Mattarucchi, italijanski duhovnik in misijonar, vodja misijona Don Bosco.
Poleg stoji še ena velika lesena stavba s preprostimi bivalnimi prostori. Ta je namenjena gostom, ki včasih prihajajo od zunaj in potrebujejo prenočišče za eno noč, morda tudi več.
Takšno leseno stavbo sva videla tudi na misijonu v Atalayi; tudi tam so misijonarji pogosto sprejemali družine, ki so prihajale v mesto iz oddaljenih skupnosti v gozdovih. Prihajale so na zdravstvene preglede ali po zdravila. O takšnih družinah sva že pred leti pisala tukaj, ko sva bivala in delala v Atalayi.
Naprej, poleg hiše, v kateri živiva midva je še velika mizarska delavnica, saj v okviru misijona deluje profesionalna ekipa mladih, izučenih mizarjev. Vodi jih Gabriele Bovi, ki sem ga na kratko že predstavil v prejšnjem članku.
Gre za ločeno organizacijo, neke vrste socialno podjetje, ki se imenuje Artesanos Don Bosco Pucallpa (Umetniki Don Bosco Pucallpa). Organizacija zaposluje mlade, služi na prostem trgu in je že dovolj uveljavljena, da dobivajo stalna naročila za različne pohištvene izdelke.
Izkupiček namenjajo poplačilu vseh stroškov, za nakup materiala, za razvoj delavnice in tudi za druge socialne projekte v okviru misijona, ki pogosto potrebujejo sredstva za svoje delovanje.
Poleg velikega nogometnega igrišča v sredi misijona (kot je to običajno v teh delih Peruja), stoji še hlev, kjer vzrejajo prašiče. Koze, nekaj ovc in kokoši pa se prosto pasejo po terenu misijona in skrbijo, da je trava vedno odlično ‘pokošena’.
Najina soba je precej glasna, to je treba priznati. Nima oken. Namesto njih so tam le mreže proti komarjem. To sicer v tej suhi, vroči dobi sploh ni slabo, saj se ves čas ustvarja blag prepih, veter, ki včasih piha iz ulice na drugo stran misijona ali obratno.
Vseeno sva se morala sobe kar navaditi, in se je še vedno navajava. Na eni strani čez komarnike poslušava blejanje koz, ovac in kokodakanje kokoši, na drugi strani, ki gleda na ulico, pa poslušava lajanje potepuških psov, ali glasno glasbo enkrat iz ene, drugič iz druge hiše.
Praznovanja, slavja in zabave se tukaj dogajajo skoraj vsako noč; glasba in petje, ki potihne šele nekje ob treh zjutraj.
Čepki za ušesa torej še kako pridejo prav, a zdaj tudi že brez njih lahko zaspiva. Poskrbeti morava le, da se čez dan dovolj utrudiva. Tako lahko najino telo zvečer premaga ves hrup in se izklopi.
Še ena stvar, na katero se bova morala navaditi, je prah. Ulice v glavnem niso asfaltirane, kar je sicer dobro, sploh v obdobju dežja, saj se voda hitreje vpije v zemljo. V sušnem obdobju, ko dežja ni (kot denimo sedaj), pa se v zrak dviga ogromno prahu, mivke in drobcev peska.
Ker naju od zunanjosti ločujejo le mreže proti komarjem, se prah nabira na mrežah, veliko se ga seveda nabere tudi v sobi. Metlo, močo in krpo imava vedno pri roki, redno čiščenje in osveževanje lesenih tal je nujno.
V sobi imava štedilnik na plin, tako da si kavo lahko vsako jutro pripraviva sama, uredila sva si tudi hladilnik, saj pojeva ogromno sadja. Pri stalnih 35 stopinjah (zaradi vlage je občutena temperatura pri 40 stopinjah), je sadje pogosto vse, kar nama paše. Včasih preskočiva kakšen obrok kosila ali večerje, ker telo v takšni vročini pogosto ne prenese težke hrane.
Midva sva seveda vesela in predvsem hvaležna, da so nama v misijonu odprli vrata in imava možnost deliti z njimi življenje, ki ga živijo tukaj.
Hvaležna sva Bogu, da naju je iz znanega znova pripeljal v neznano, kjer se nama počasi, dan za dnem, razkriva njegov načrt. Prepoznavava ga po ljudeh, ki jih srečujeva, po številnih potrebah, ki jih imajo ljudje v Pucallpi, predvsem pa po potrebah, ki jih ima misijon sam.
Največ pomoči in pozornosti potrebujejo otroci v Barcoiris. Zelo kmalu, po nekaj dneh, sva se dogovorila, da bova nekaj časa v dnevu namenila otrokom. Predvsem jim pomagava pri učenju, saj so mnogi od njih daleč zadaj za svojimi vrstniki v šoli.
Ko so se ostali otroci učili brati, pisati, seštevati in odštevati, so se ti otroci skrivali pod posteljami in bežali pred nasiljem in zlorabami. Namesto da bi v šoli sproščeno osvajali prva znanja, so se oni bali za svoje življenje, strah jih je bilo, da bi ostali sami. Pri mnogih so se strahovi uresničili.
Zdaj, ko živijo na varnem, morajo nadoknaditi, kar so zamudili v šoli. Prostovoljci, vsak po malo in vsak na svoj način, pomagajo, da čimprej napredujejo in se spet vključijo v normalni otroški ritem.
