Ko sem se v decembru iz Slovenije vrnila v Indijo, so me tam pričakali moj srečni mož, zatohlo stanovanje, veseli otroci, sončno vreme in indijske zgodbe, za katere vem, da jih radi prebirate.
Nevellin in njena novica
Se spomnite Nevellin? Deklice, ki se je hotela rešiti iz oklepa težkih, družinskih odnosov? Ki je iskala ljubezen pri starših, pri učiteljicah, pri naju, in je ni našla?
Ter se končno odločila, da se poroči s fantom, za katerega se ji je zdelo, da jo edini ljubi.
To samozavestno dekle, odločno in zgovorno, se je po nekaj mesecih poroke spremenilo v trhlo deklico, s povešenim, žalostnim pogledom ter s skopim odgovorom na vprašanje “Kako si?”
Noseča je, pričakuje dojenčka. Bo njeno nezrelo, krhko telo zdržalo? Ne vem.
Nevellin oče je odšel za zmeraj
Njen vehementni oče, ki je rjovel svojo resnico, kot da je edini, ki sploh razume, kaj je prav in kaj ne. Njen oče, ki nama je grozil, da bova že videla, da ne poznava njegove prave moči in da nimava nobene pravice vmešavati se v zadeve njegove hčere. On je umrl. Njen oče s pohabljeno roko, sicer pa čil in zdrav, brhek, poln sile, neustavljiv, je še pred koncem prvega leta hčerine poroke… umrl.
Ta nesrečna družina sedaj pobira sadove odločitev, ki so se zdele v nekem trenutku edino prave, vodile pa so v sesutje dekličinega sveta, ki je bilo že tako na trhlih nogah.
Odmevi preteklosti
Žalostni odmevi nasvetov, “da naj se vendarle odločijo drugače” odzvanjajo v najinih dušah, in verjamem, da tudi v njihovih.
Potrpežljivo čakam, da se ti temni oblaki razpršijo, in morda ustvarijo prostor, da začnemo znova graditi na ruševinah, s praznimi rokami, vendar v veri, da nikoli, prav nikoli ni prepozno.
Odšlo je še eno dekle
Odšla je tudi naša Stella. Mlado dekle, ki se je pripravljalo na maturo. Opravljala naj bi jo prihajajoči junij.
Poimenovala sem jo Stella, zaradi njene mirne zvezdnate svetlobe, ki jo je mehko obdajala in nas nehote začarala- začarala v prepričanje, da je s Stello pač vse v redu. Že vse od začetka je bilo tako. Že kot mala deklica ni nikoli dala slutiti, da je doma kaj narobe. Nikoli.
Dekleta skrbno čuvajo družinske zgodbe
Na splošno naša dekleta zelo redko nosijo svoje družinske zgodbe na svojih obrazih.
Tako kot njihove bose nogice stečejo in zaplešejo po šolski verandi, tudi njihova srca in duše zaplešejo, ko si sezujejo čevlje.
V naši šoli bi videli nasmejane obraze, morda tu pa tam kakšen kisel nasmeh, pa še to zato, ker učiteljice opozarjajo na red in mir.
Na vprašanje, kako ste pa danes, naša dekleta vedno odgovarjajo z dobro voljo. Ta njihova sposobnost prehajanja med svetovi in živeti v vzporednih zgodbah, ostaja zame resnična skrivnost.
Stellinina družinska zgodba
Stellina starša sta se veliko prepirala, oče je večkrat zahteval, da naj se Stellina mami z otrokoma odseli nekam drugam. Mama je tako večkrat odšla od doma in jo po nekaj dni ni bilo nazaj.
Za dom je skrbela stara mama, ki je tudi čistila hiše, da je lahko preskrbela družino, saj se je Stellina mami težko lotila kakršnegakoli dela, njen oče, sicer šofer, pa je prispeval skopo, odvisno od njegove dobre volje.
Nekega lepega dne pa je preprosto odšel, neznano kam. In ni ga bilo več mesecev.
Ko se je ponovno vrnil, pove, da se je znova poročil. Tako sta se Stella in njen mlajši bratec znova znašla v objemu verbalnega in fizičnega nasilja, ki se je odvijalo in zavijalo kot jara kača, brez glave in repa.
Ta Stellina družinska zgodba se je tako nadaljevala s prihajanji in odhajanji zdaj enega, zdaj drugega starša, ki sta bila tako zagledana v sebe in v drug drugega, da sta povsem prezrla svoja otroka, ki sta stala odrinjena in opazovala ta domači kaosa.
Stellin molk in zadržanost
Stella se ni nikoli pritoževala, le če smo zelo drezali vanjo, je spregovorila o svoji stiski.
Pridno je opravljala domače naloge in kot zelo bistra učenka brez težav napredovala iz razreda v razred. Vmes je brez vsakršne koli drame prebolela tudi tuberkulozo.
Zadnje dni lanskega leta sem jo večkrat videla na šoli. Odganjala sem slabe slutnje.
Nevihtni oblaki na zvezdnem nebu
Nič ni omenila, da bi bilo kaj narobe. Nekega dne naju je na poti do železniške postaje ogovoril Stellin oče. Ker se nama je mudilo, smo se zmenili, da pride naslednjega dne na šolo. Ni ga bilo, nekaj se je kuhalo, toliko nama je bilo že jasno.
Zvečer naslednjega dne Anupa poklice jezni oče Stelline prijateljice, češ, da je Stellin oče prišel k njim domov, kričal ter grozil. Stella je namreč zbežala in se skrivaj poročila.
Njen oče je za to krivil njene prijateljice, ki naj bi vse vedele, vendar ničesar povedale. Tako je divjal po vasi, od doma do doma, žugal s prstom, se prepiral in zatrjeval, da smo izdali njegovo edino hčerko.
Kot da bi se zbudil iz dolgoletnega dremeža, v katerem ni bilo nikoli prostora za njegova lastna otroka in končno uvidel svojo hčerko – kakor zvezdo na nebu. Prepozno.
Načrtovana poroka
Tudi za tem očetovim “rogoviljenjem” je zgodba. Namreč Stellina starša sta za svojo hčerko načrtovala poroko z nekim fantom, ki sta ga sama izbrala zanjo. Stello sta postavila pred dejstvo, vendar je bil njej všeč drug fant.
Sicer si je želela najprej dokončati šolo in dobiti delo, vendar ker so jo doma silili k poroki, se je na koncu odločila, da če se že mora poročiti, bo to storila s fantom, ki ga je sama izbrala. Tako je od doma zbežala in se poročila po svojih pravilih, kar je seveda močno prizadelo očetov ponos.
Stella in njena moč
Vem, da bi morala biti žalostna, ker se je poročila tako mlada. Vem, da so pred njo tudi zaradi tega težke preizkušnje.
Vendar sem tudi izjemno ponosna nanjo. Ker se je postavila zase. Ker je vzela življenje v svoje roke.
Ker si je rekla, da “ima dovolj” in si tako odprla vrata v svoj svet, za katerega verjamem, da ga bo znala krojiti po svojih pravilih. S svojo milino, notranjo močjo, modrostjo in znanjem.
“In tako te v molitvi in s solzami v očeh prepuščam v Božje roke, draga Stella. V čast mi je bilo poznati te!”
Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, poleg tega pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>
Hvala za zgodbe, ki jih piše življenje v Indiji. Žalostne so, tudi če se zde vesele, ker je ta povezanost tako močna, da tudi če se zgodi kak premik po naše evropejsko je usoden tako ali drugače zanje. Isto je delala misijonarka s Prekmurja dol Marija Sreš in je meni povedala, da dolgo traja, da se premiki zgodijo, pa če se je tako močna kultura, da se težko kaj premakne zares, ker je tako vpeto v družbo. Hvalabogu, da se ljudje premikajo zavestno na boljše, ampak kultura jih drži v primežu, ki je tako močna, da so nesrečni, tudi če se prej poročijo, ker niso zreli, hočejo uiti..ni sreče v družini. Nikoli ne veš, kaj je bolje. Težko je biti pameten za te razmere, so pa povezanosti v družini močnejše kot pri nas in je težje, pa še tu je težko. Vem iz lastne izkušnje. Sprejeti, kar je se zdi najbolje skoraj, “trpi brez miru” kot Prešeren reče??? Ne vem, je pa vpetost v kult tak ali drug zelo neenostavna za naše razumevanje evropsko. Sem v Afriki videla! Mi nikoli ne vemo njihove duše, četudi se smejejo, klanjajo nam in nas poveličjejo kot belce! To sem tudi doživela. Zato vem, kako je kot evropejka tam bilo delati z njimi in jih razumeti ali ne razumeti??? to je bilo vedno vprašanje, čeprav se mi je zdelo, da jih razumem….vsaj kdaj. Zelo malo sem lahko prispevala v njihovo dobro, oni so več v moje. Hvala za vse izkušnje dragocene in pomembne, vesela sem. Veliko poguma in vztrajnosti želim in zdravja in razumevanja. Časa bo treba, da se kaj spremeni, če se bo. Vsaka ljubezen pa prinese tudi premik v duši in uspeh kjerkoli je že…..to velja vedno. Vse storjeno iz ljubezni ostane večno.