Naši skupini nadobudnih najstnic sta se pridružili dve pikapolonici. Seveda nimata rdečih kril s črnimi pikicami. Tako sem ju preprosto poimenovala zato, ker smo se teh dveh deklic mi vsi razveselili tako, kot se vedno razveselimo ob srečanju s pikapolonico.
Ko je počil romantičen mehurček njunih staršev
Sestrici sta. S svojo mamico in babico živita v majhni baraki za železniško postajo, ki se ob vsakem prihodu in odhodu vlaka močno zatrese. V monsunskem obdobju v hišico vdre voda, in da lahko pridejo na suho cesto, bredejo po vodi do kolen.
Mama in oče sta se zaljubila že zelo mlada in ker vaška skupnost ne dovoli prijateljsko-romantičnega odnosa med dekletom in fantom, sta se prav na hitro poročila. Morda sta bila stara 16 let. V enem letu se jima je rodila deklica, naj ji bo ime Tiya, dve leti kasneje se ji je pridružila Riya.
Romantična zaljubljenost se je ob teži skrbi za družino kaj hitro razblinila. Mladi oče je večino časa pohajkoval s svojimi prijatelji, dokler se nekega dne ni več vrnil. Mlada mamica in njena mama sta tako ostali sami z dvema malima deklicama.
Mamica je začela iskati delo in ga našla v mestu v tovarni usnjenih izdelkov. Na delo odhaja v zgodnjih jutranjih urah in se vrača zgodaj zvečer. Deklici sta tako prepuščeni oskrbi le babice.
Med pandemijo sta ostali prepuščeni sami sebi
Starejša Tiya je bila vsaj v dopoldanskih urah pri pouku v naši šoli. Ko pa so zaradi pandemije zaprli vse šole, tudi to ni bilo več mogoče. Dve deklici, bolj kot ne prepuščeni sami sebi, saj babica veliko več kot to, da skuha preprost obrok, ne zmore.
Če bi nas obiskali, bi ju videli, kako vandrata po postaji. In ne samo onidve, še veliko drugih otrok, nekateri mlajši, nekateri starejši. Šole so zaprte (že več kot 17 mesecev), starši so zaposleni bodisi zunaj bodisi z gospodinjskimi opravili. Kdo ima potem čas za otroke?
Kljub zaprti šoli do branja in računanja
Svetnica mati Terezija je nekoč dejala: “Če ne moreš nahraniti sto lačnih, nahrani vsaj enega.” Ne moremo sprejeti vseh otrok, lahko pa jih sprejmemo nekaj.
Tiya in Riya sta tako z nami. Dopoldne imata kot ostala dekleta učne ure, učita se abecede, prvega branja, prvega računanja. Po kosilu radi zaspita, potem pa je čas za igro: kadar je zunaj lepo, se radi lovita in skrivata; kadar dežuje, pa se učita sestavljati enostavne sestavljanke.
Sami se stuširata, vsak dan opereta tudi svoje perilo. Navihani sta, tako da moramo biti pozorni. Vendar za to poskrbijo naša starejša dekleta, saj so tega vajena iz svojih domov, kjer skrb za mlajše bratce in sestrice pade na starejše hčerke.
Ali deklici sploh kdo še hoče in pogreša
Zanimivo je, kako ju doma nihče ne pogreša. Za vikend smo želeli, da odideta domov, pa njuna mamica ni pokazala večjega zanimanja.
Vikend je vendarle prosti čas, ko se lahko lepo uredi in preživlja čas s svojimi vrstniki ali vrstnicami. Razvijajo se tudi nove simpatije, nove romantične ljubezni. Take mlade mamice in očete srečujemo na našem podeželju na vsakem koraku.
Rosno mladi starši, premladi da bi lahko razumeli odgovornost, ki jo prinaša vzgoja otrok. Otroci so bolj ko ne nahranjeni in oblečeni, poskrbljeno je za nujno, vendar pa za njihov intelektualni, čustveni in socialni razvoj zmanjka časa, volje in znanja.
Z drobnima nožicama delata pogumne korake
Po drugi strani tudi deklici ne kažeta nobenih znakov, da bi pogrešali svoj dom. Nobene solze v očeh ali na obrazu, nobene slabe volje (ki je tako pogosta pri naših “hormonskih” najstnicah), vedno nasmeh na obrazu in iskrice v očeh.
Obe sta zelo zgovorni, Tiya nekoliko zadržana, mlajša Riya pa zelo samozavestna in pogumna, neustavljiva.
Vsako jutro in zvečer se zberemo v krogu, to je čas za pogovor, molitev in branje Svetega pisma. Čas, ko spregovorimo o svojih čustvih, razmišljanju, sporih, željah in sanjah. Vsakič moli kdo drug. Najstnice ostajajo sramežljive in se suvajo s komolci, katera bi se javila.
Naša Riya pa je strumno dvignila roko, ko je bila pri taki molitvi šele drugič! Njena preprosta otroška molitev se je dvignila k Bogu in če verjamete ali ne, je bil tisti dan še posebno blagoslovljen.
Naj obe naši pikapolonici pregovor, da je sreča na strani pogumnih, spremlja in varuje vse življenje.
