Ta zapis nastaja v mladem, pomladnem torkovem jutru po velikonočnih praznikih. Hvaležna sem za ta nepričakovani prost dan.

V okrožju, kjer je naša šola, so namreč volitve, in ker se na volitvah vedno pričakujejo neredi, smo iz varnostnih razlogov šolo na ta dan zaprli.

Proste trenutke sem namenila pisanju

Anup se je odpravil na volišče, moja mala Sara še spi, jaz pa sem si vzela ta čas zase, za pisanje in seveda za vas. 

Tokrat za vas nimam pripravljene indijske zgodbe, ampak drobce tega in onega. Mislim, da to tudi bolj pristno odslikava naša življenja, ki so bolj kot neka velika zgodba preplet malih trenutkov.

Vem, da me ljudje poznate predvsem kot “Mojco iz Kalkute“, vendar sem tako kot vsi vi veliko več kot samo to: sem tudi žena, mamica, prijateljica, bralka. Sem Božji otrok.

Ker je pisanje zame nekaj zelo intimnega in osebnega, moram slediti toku svojega razmišljanja, da lahko zapis sploh nastane. Učenka sem, prosim potrpite z menoj. 

Velikonočni prazniki v Indiji

Razmišljam o tem, kako ste preživeli sveti teden, kako ste preživeli velikonočne praznike. 

Prijateljica me je vprašala, kako praznujemo veliko noč tukaj v Indiji.

Našla me je nepripravljeno. Ker živim v soseski, kjer je morda le za prgišče kristjanov, nekega posebnega svetega vzdušja ne občutim. 

Medtem ko je Božič že počasi vstopil v marsikatere domove, tudi muslimanske in hindujske z malo smrečico ali božičnim kolačem, pa velika noč ostaja še zelo nepoznana. 

Tudi med kristjani ni posebnih običajev, razen obisk maše in kosilo, ki pa ne vsebuje nobenih posebnih živil. Torej ni potice, hrena, kuhane šunke ali pirhov.

Morda so še najbolj posebni čokoladni jajčki, ki se jih razveselijo predvsem otroci.  Zanimivo je to, da je tukaj prost dan veliki petek in ne ponedeljek. 

Med prazniki pogrešam domovino

Ob praznikih najbolj pogrešam Slovenijo, potočim tudi kakšno solzo, priznam. Čeprav kot družina nismo nikoli pripravljali prav svečanih praznovanj, mi ostaja v spominu posebno, toplo, morda malo bolj kontemplativno vzdušje. Mir, posvečenost.

Presenetilo pa me je, da očitno tudi v Sloveniji nekateri praznujejo na čisto poseben, svoj način. 

Prijateljica, ki mi je zastavila vprašanje, mi je povedala, da letos ni obiskala maše (tudi virtualne ne), ampak je dva dni preživela sama, v tišini in molitvi.

Tudi druga prijateljica mi je omenila, da si je v svetem tednu vzela dva prosta dneva, odšla v naravo z Biblijo, in se posvetila meditaciji in molitvi.

Kako lepo! Ali ni to res tista pristna, živa vera? Ali ni taka predanost tista, ki si jo Jezus tudi želi, in v kateri nam spregovori? 

Velika noč in običaji

Na drugi strani sem na različnih socialnih omrežjih opazila polno objav s pobarvanimi pirhi, krasnimi poticami in kolači s strani ljudi, za katere vem, da jim vera ne pomeni veliko. 

Prosim, ne me razumeti narobe. Tradicionalni običaji so nekaj čudovitega, z njimi je stkana naša kultura, dajejo nam občutek varnosti in prizemljenosti.

Pomembni so. Pomagajo nam, da se ustavimo in spomnimo.

Vendar moramo biti kot ljudje previdni, da jim ne odvzamemo duhovnega bistva, ko ostane samo še lupina, ki odpade takoj naslednje jutro, ko drvimo za vsakodnevnimi opravki in pustimo Jezusa kot podobo v svetopisemski slikanici.

Vstali Jezus, ki je tudi meni zastavil vprašanja

Takoj na ponedeljek po praznikih sem v svojem jutranjem duhovnem branju zasledila zanimivo refleksijo o štirih Jezusovih vprašanjih, ki jih je zastavil različnim ljudem po svojem vstajenju.

V molitvah sem večinoma jaz tista, ki zastavljam Bogu vprašanja: “Zakaj? Kako naprej? Katera je prava pot? Kako naj se odločim? …” 

Tako da mi je bilo res zanimivo obrniti sliko in razmisliti o tem, kakšna vprašanja pa Jezus zastavlja meni.

Odločila sem se, da ta vprašanja podelim z vami. Verjamem, da bodo odprla vaša srca in vas vzpodbudila k razmisleku in bogatejši molitvi. 

“Zakaj jokaš?”

Janez 20:13a

“O čem tako vneto razpravljata med potjo? … Ali ne razumeta?” 

Luka 24:17-25

“Zakaj se bojite? Zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi?” 

Luka 24:38

“Ali me ljubiš?” 

Janez 21:15

Katero vprašanje bi Jezus zastavil vam?

Jokate skupaj z Marijo Magdaleno? Razpravljate in poskušate razumeti skupaj s prijateljema na poti v Emavs? Se borite s strahovi in skrbmi? Vas obhajajo dvomi? Morda se sprašujete o svoji ljubezni do Jezusa? 

Mene bi našli med strahovi, skrbmi in dvomi. Težko priznam to resnico, (Slovenci radi rečemo, da resnica boli), vendar nam Jezus obljublja, da nas bo resnica osvobodila.

Zato je včasih prav, da se zazremo vase in odkrito odgovorimo na tista najbolj osebna vprašanja. 

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>