Mamina dilema: Pustiti sinu avtistu, da gre na svoje

Sin, ki je v prvem letniku fakultete, me je pravkar vprašal, kdaj se lahko preseli na svoje. Z možem sva bila precej presenečena, saj sva prepričana, da nikakor še ni pripravljen živeti samostojno.

Do polnoletnosti mu sicer manjkata dve leti. Nekatera njegova dejanja bi že lahko šteli med odrasla, vendar jih precej kaže na to, da ga še čaka nekaj mejnikov, da bo zmožen popolne samostojnosti:

  • prati svoje perilo,
  • samostojno poskrbeti za zdravniške preglede,
  • nakupovati živila,
  • poskrbeti za uravnoteženo finančno stanje na svojem računu.

“Takoj bom tam”

Na videz se zdi dovolj zrel. Obiskuje fakulteto (trenutno vse obveznosti opravlja na daljavo zaradi kovidnih omejitev) in ima službo s polovičnim delovnim časom, kamor se dnevno vozi s svojim avtomobilom. To so izjemno pomembni koraki k samostojnosti.

ZAČNITE VAŠ DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli obljubo iz Svetega pisma – BREZPLAČNO!

.

Kljub temu ostajajo številni izzivi. Moj sin je rahlo avtističen in ima selektivno nemost. To pomeni, da ima težavo komunicirati z ljudmi, ki jih ne pozna, in občasno ne more govoriti, še posebno če je zaskrbljen.

Tako bi raje poslal tekstovno sporočilo kot opravil telefonski klic. Če lahko izbira, bo raje uporabil samopostrežno blagajno, kot da bi se sporazumel s prodajnim osebjem na blagajni. Sicer je tako izogibanje nekoliko značilno za to generacijo mladostnikov. Če nima možnosti izbire in se mora na koga obrniti, da bi mu ta pomagal zaradi česar koli, ga lahko zajame panika.

Moj sin se počuti precej preobremenjen, če mora v knjižnici vprašati za knjigo. Nekatere situacije sicer lažje premaguje, recimo rezervirati knjigo, da bi jo kasneje lahko prevzel. Zaplete se, če v kritičnih trenutkih ne zmore vprašati za pomoč. Tako me je nekega dne poklical in povedal, da mu je zmanjkalo goriva. 

Ko sem ga vprašala, kje je ostal, mi je rekel, da je na bencinski črpalki. Bila sem zmedena in sem ugibala, kaj natančno se je zgodilo. “Saj imaš denar za bencin,” sem ga opomnila. Nastala je dolga tišina. 

Mislila sem, da je mogoče pozabil poravnati račun na bencinskem servisu. “Se spomniš, kako smo prišli skupaj na bencinsko črpalko,” sem mu poskušala pomagati, “in sem ti pokazala, kako povedati osebju številko tvojega mesta in za koliko denarja želiš natočiti gorivo?” 

Sledila je še daljša tišina. 

Na tej točki mi je postalo jasno, da ne zmore govoriti s tujcem. “Takoj bom tam,” sem ga pomirila.

Sprejeti ga takega, kot je

Mogoče bo mnogo staršev pomislilo, da je težava v meni, da sem do njega preveč zaščitniška, da z njim ravnam kot z otrokom in da mu nisem dala dovolj priložnosti za rast. 

Tudi sama sem se spoprijemala s podobnimi mislimi, dokler se nisem soočila z bolečim spoznanjem, da sin dozoreva počasneje kot večina njegovih vrstnikov in da ga moram sprejeti takega, kot je. 

ŽELITE BITI NA TEKOČEM?

Ko bomo objavili kaj novega, boste prvi izvedeli za to.​

.

Eden takih bolečih trenutkov se je zgodil lani. Z mlajšimi otroki sem bila na izletu na drugem koncu mesta, ko sem prejela klic podravnatelja iz srednje šole, ki jo je takrat obiskoval starejši sin. 

Dejal mi je: “Gospa, vašega sina smo ujeli, ko je brskal po šolskem smetnjaku. Ko smo ga vprašali, zakaj je to počel, se je zaklenil v svoj avtomobil in ni želel govoriti z nami. Ker je zelo vroče, se bojimo, da bi ogrozil samega sebe. Ali bi lahko, prosim, takoj prišli, ali pa bomo morali poklicali nujno pomoč, da ga bo odstranila iz njegovega vozila?” 

Na srečo so mu prihranili travmo, ki bi jo povzročil prihod nujne pomoči. Kaj je bil razlog njegovega početja? Zelo rad zbira figurice, vendar ga je zajel sram in ni vedel, kako bi zadevo pojasnil. Ustrašil se je in ni vedel, kaj bi odgovoril. Po drugi strani pa so si njegovi sogovorniki mislili o njem najslabše, ker ni spregovoril. 

Zatem smo mu kupili zdravniško zapestnico, na kateri so vgravirane najine telefonske številke, in v njegov avto položili nekaj kartic, ki mu pomagajo pri osnovnem odzivu:

  • Da.
  • Ne.
  • Ne vem.
  • Ne morem govoriti.
  • Prosim, pokličite moje starše.

Te kartice so mu uspešno pomagale v zadregi, ko je nekega dne policist od njega zahteval vozniško in prometno dovoljenje. 

Toda, ali je res pripravljen?

Naloga nas staršev je, da ljubimo svoje otroke, jih varujemo, jim pomagamo rasti v njihovi samostojnosti in jih podpreti, ko so pripravljeni na začetek samostojnega življenja. Na tej točki me še vedno močno skrbi za njegovo varnost, manj za njegovo neodvisnost. 

Zdi se, da sin tega ne razume. 

“Zakaj ne želiš, da se odselim?” me sprašuje. Glasno se zasmejim, ker vem, da ga bom z največjo pripravljenostjo izpustila takoj, ko bom videla njegovo zmožnost poskrbeti zase. 

“Nikoli še nisi opravil samostojnega telefonskega pogovora. Niti takrat, ko bi moral svojemu šefu sporočiti, da boš pozen. To je tisto, kar me zares skrbi,” sem mu odgovorila. “Bi bil zmožen poklicati koga, če bi si porezal roko in bi potreboval šive ali kaj podobnega?”

Njegov skopi odgovor je bil: “Da. Preveč skrbiš.”

Mogoče ima prav. 

Prejšnji vikend je njegov mlajši brat želel v trgovino in kupiti posebne minifigurice Lego. Z možem sva bila tisti dan oba preveč zaposlena, tako je naloga pripadla njemu – če bi svojega brata seveda bil pripravljen peljati. To je bil izdelek, ki ga je zlahka našel in plačal na samopostrežni blagajni. Tako je peljal svojega mlajšega bratca, da si je kupil igračo. 

Nov mejnik je bil dosežen!


Članek je prevedel Operando. Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.

Vam je všeč, kar delamo? Podprite nas.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe. Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Kliknite spodnji gumb in si preberite več.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 100,00€ One Time

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja