Na splošno je v Svetem pismu veliko zapisanega o denarju, Jezus pa o tej temi spregovori le nekajkrat.
Kaj pravzaprav Jezus pravi o denarju?
O denarju v Božji besedi
Jezus redko govori neposredno o denarju. V polovici teh primerov gre za prilike, v katerih je denar uporabljen kot prispodoba. Te prilike so: prilika o izgubljeni drahmi (Lk 15,18), prilika o zakladu na njivi in dragocenem biseru (Mt 13,44-50) ter prilika o talentih (Mt 25,14–30).
Ostanejo nam še zgodba o vdovinem daru, Jezusovem stališču o davkih, očiščenju templja in bogatem mladeniču.
Vdovin dar
Ozrl se je in videl bogate, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl pa je tudi neko siromašno vdovo, ki je vrgla vanjo dva novčiča, in je rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi. Vsi ti so namreč vrgli dar od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela za življenje.«
Lk 21,1–4
Proučevalci evangelija izpostavljajo, da je vdova imela dva novčiča – lahko bi se odločila darovati samo enega. In vendar je darovala oba.
To lahko razumemo dobesedno kot poziv, naj darujemo svoj denar (kot nas k temu poziva tudi prilika o bogatašu). Vendar smo v tem primeru in v drugih svetopisemskih sklicih na dobrodelnost pozvani, naj darujemo revnim in tudi templju.
Verjetneje je, da gre tudi v tem primeru za to, da nam Gospod pravi, naj darujemo vse, kar imamo – tudi svoj čas in sposobnosti.
Jezus očisti tempelj
Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize.
Jn 2,13–15
Kot je razvidno iz njegovega stališča o davkih, nas Jezus s tem, ko je izgnal menjalce denarja, uči, da je naše duhovno in finančno življenje lahko ločeno.
Iz zgodbe o vdovinem daru vemo, da je Jezus spodbujal darovanje za tempelj, vendar nas s svojim dejanjem očiščenja templja opominja, da si nikakor ne moremo kupiti nebes (in naj tega niti ne poskušamo).
Jezus o davkih
Nekateri Judje so verjeli, da je bogokletno plačevati davke Rimu. V tem odlomku farizeji pristopijo k Jezusu in ga vprašajo, ali Judje smejo plačevati davke. Menili so, da bo Njegov odgovor razburil Rimljane ali vznejevoljil goreče Jude.
On pa je vedel za njihovo hinavščino in jim je rekel: »Kaj me preizkušate? Prinesite mi denarij, da ga pogledam!« Prinesli so ga. In rekel jim je: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Jezus pa jim je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!«
Mr 12,15–17
Ta zgodba podkrepi našo analizo zgodbe o vdovinem daru in menjalcih denarja. Boga denar ne zanima zaradi denarja samega.
Poklicani smo radodarno darovati svoj čas in talente, pa tudi svoj denar za tiste, ki ga potrebujejo. Hkrati živimo v sekularni družbi in ob tem služimo Bogu, če izpolnjujemo tako svoje državljanske kot duhovne obveznosti.
Bogati mladenič
Bogati mladenič se približa Jezusu in ga vpraša, kaj mora storiti, da bo deležen večnega življenja. Jezus mu odvrne: »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!«
Nato reče svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!«
Mr 10,21.23
Bodimo pozorni na to, da Jezus ne reče, da je bogatim nemogoče vstopiti v nebeško kraljestvo, temveč samo, da je težko. Zdi se, da je to odvisno tudi od tega, ali s svojim bogastvom pomagajo tistim, ki so manj uspešni.
Vir vsega zla?
Jezus nikoli ne reče, da denar pomeni zlo ali da so ljudje z veliko denarja hudobni. Jezus o denarju dejansko pravi, naj vse, kar imamo, uporabljamo za to, da pomagamo drugim.
Članek je prevedel Mario Jurišić. Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
