Janez Krmelj z Madagaskarja: Kaj se zgodi, če med Antešaki komu rečeš pes?

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Za večino nesoglasij – manjših, pa tudi večjih prekrškov – Antešaki znotraj skupnosti dosežejo spravo. Pa vendar je nekaj dejanj ali besed, ki veljajo za neodpustljive in sprave zanje ni mogoče doseči.

Pri dveh takih primerih sem poskušal odpraviti posledice teh groznih obsodb, tega tako neodpustljivega greha. Naj spregovorim o prvem primeru.

Reči drugemu pes je za Antešake neodpustljivo!

Že majhnega otroka naučijo, da ne sme nobenemu človeku nikoli reči pes. Tudi če bi bil kdo še tako pijan, ni opravičila za tako dejanje. Velja za najbolj grozno psovko med našimi ljudmi, med Antešaki.

Kaj se zgodi z osebo, če bi vseeno psovala?

Bil je moški v vasi, nekdaj je bil celo katehet. Enkrat je bil pijan. Tisti, ki pijejo na Madagaskarju, se jim včasih tudi utrga

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Kasneje ni točno vedel, v kakšnem stanju natanko je izrekel to prepovedano besedo. Nagnal je ženo in se ločil od nje. Rekel ji je: “Pojdi k svojim staršem.” Zatem se je zaklel: “Pes sem, če te vzamem nazaj!” Takrat, ko je to izrekel, ni bil niti trezen niti razsoden. 

Kasneje se je streznil ali kako drugače prišel nazaj k pameti in tudi drugi sorodniki so mu poskušali dopovedati, kakšne hude stvari je izrekel. Sprevidel je, da ga je polomil.

Zato je tudi on potem zaklal govedo v spravni namen, ljudje so se zbrali, govedo so pojedli, ampak v tem primeru so zadevo pustili odprto …

Normalno je živel v vasi, vse dokler …

Moški je živel v dobri veri, da se je rešil prekletstva in otresel krivde. Ljudje se niso več spominjali tega, življenje je normalno teklo naprej. Ženo je vzel nazaj in rodile so se jima tri hčerke.

Ko mu je umrl prvi otrok, so vaščani takoj dvignili glas, da se ne sme nihče udeležiti pogrebnega bdenja pri tej družini. 

Oče je izpeljal vse tako kot velevajo predpisi: šel je v dobri veri najprej do rodbinskega očeta, mu vse povedal. Ta ga je poslušal, oče je odšel domov in bil spet pri svojem umrlem otročiču skupaj z ženo. 

Ker ni bilo nikogar v njegovo hišo, je prišel do mene in me vprašal, kaj se dogaja. Jaz nisem vedel, zato sem šel h kralju, da bi zvedel, čemu vse to. 

Kralj mi je dejal: “Gre za težko ozadje.” Niti mi ni razlagal podrobnosti, ker sem bil šele na začetku tega svojega misijona in nisem dobro razumel, zakaj gre. 

Žalujoči oče je potem iskal pojasnilo pri drugih ljudeh in starešinah, ki so bili povezani z isto grobnico. Opravičil se jim je in rekel: “Jaz sem takrat zaklal govedo in vi vsi ste to govedo pojedli. Zakaj zdaj to?” 

Fotografija: Marko Petrovič

In kaj so mu odgovorili? Dejali so: “Kmetje imajo psa, da jim izgubljeno govedo pripelje nazaj. Tako si tudi ti opravil svoje delo, da si nam pripeljal izgubljeno govedo.” 

To je bila torej pojedina, ki ni imela nikakršnega spravnega učinka. Kakšna diplomacija in način mišljenja! On je namreč pričakoval, da se je s tem odkupil, ampak ljudje so rekli: “Psoval si svojo ženo in se tako preklel. Razglasil si se za psa, s tem ko si svojo ženo vzel nazaj.“ 

Sestre, ki delujejo na tem območju, in jaz kot misijonar smo bili tam šele kakšno leto. Bili smo zelo začudeni, ker nismo razumeli in poznali teh običajev. Šli smo in opravili bedenje pri družini. Molili smo skupaj z njimi. 

Kako pokopati otroka?

On je na tej točki, že vedel, za kaj gre. Poznal je navade, saj se je že v preteklosti zgodilo kaj podobnega. 

Odsekal je dolgo bruno in na les navezal mrliča, tega otročička. Del bruna je nesel na rami, drugi del pa vlekel po tleh. Tako je sam šel otroka pokopat na kraj, ki je označen kot grobišče za tujce. Le tam ga je smel pokopati, nikakor pa ne v grobnico, kamor običajno pokopljejo svojce. Tako je izvršil prvi pogreb.

Potem je umrl še drugi otrok, njegova 12-letna hčerka. Umrla je nepričakovano. Kaj je bilo v ozadju njene smrti, nismo nikoli natančno izvedeli. Nekateri so govorili o tem, da je bil po sredi poseg, ki je povzročil smrt. Bila je namreč zelo lepa in da se ne bi kdo pregrešil in imel z njo razmerje, so umetno povzročili smrt. Bali so se, da ne bi še kdo postal pes. 

Vsi otroci, rojeni v zakonu tega moškega, so bili razglašeni za pse, ker so bili rojeni po nesrečnem dogodku, ko je preklel sebe in ženo.  

Vsi iz družine so pomrli drug za drugim

Za zadnjim otrokom je umrl tudi ta oče. Tudi njega smo pokopali. Bil je tako težak, da ga nisem mogel nositi sam. Povezali smo ga v rjuhe in ga položili v zadnji, prtljažni del naše Toyote, da smo ga lahko odpeljali na kraj, kjer so bili pokopani že njegovi trije otroci.

Fotografija: Marko Petrovič

To je bil najbrž prvi in zadnji grob, ki sem ga moral izkopati na Madagaskarju. Nihče drug ni bil pripravljen, da bi mu izkopal jamo. Tudi tega ne smejo. 

Tako grozna kazen je za nekoga, ki sebe ali drugega prekolne z besedo pes – totalno izobčenje, izključenost iz skupnosti.

Antešaki se te tradicije še vedno držijo in tako so tudi nam povzročali nekaj težav. Skupnost vaščanov je negodovala, ker smo zaposlili tega možakarja in njegovo ženo. 

Njegovo ženo so vzele k sebi sestre, ki delujejo v kraju Matanga, da je pri njih odživela svoje življenje in je tam tudi pokopana. Njena usoda je bila potem na drugi način rešena.

Vsi trije otroci so umrli pred njegovo smrtjo. Najbrž je bil v ozadju vseh teh zgodnjih smrti nek pospešek. To je zelo tragični del kulture in običajev Antešakov.

Zakaj je pes tako prekletstvo?

Enkrat sem vprašal nekoga: “Od kod prihaja ta stvar, kaj je razlog, da je pes res tako prekleta žival in da beseda pes prinese takšno prekletstvo?” 

Odvrnil mi je: “Glej, vsaka stvar ima svojo zgodbo… In takole gre ta zgodba: oče je imel dva sinova. Starejši je ostal doma pri očetu. Mlajši pa je šel s trebuhom za kruhom. Ko se je vrnil domov po več letih, je prinesel veliko bogastvo. Ljudje so se seveda čudili, saj po tradiciji vsi blagoslovi počivajo vedno na prvem sinu, na starejšem bratu. Ampak kako je mogoče, da je ta, ki je mlajši, pri taki stopnji v bogastvu presegel svojega starejšega brata? In sin je povedal:  ‘Da sem jaz prišel do takega bogastva, sem živel v razmerju s psom.’ Pes je ta prekleta žival, ki je vse izkušnje starih, kar je torej z modrostjo in blagoslovi starih povezano, obrnil na glavo. V tem primeru je pes sprevrgel vso dosedanjo izkušnjo, jo preobrnil na glavo, zato je postal prekleta žival.”

Antešaki se bodo vedno vračali k izvorni modrosti, njihovim utemeljitvam, ki so stoletja držale, naša vloga pa ni tako velika, da bi to lahko spremenili. Ker sem tujec, sem lahko opravil ta pogreb in rešil problem. Oni bi ponoči v temi njegovo truplo odvrgli v vodo, da bi tam razpadlo ali pa bi ga pojedle ribe. 

Da bi spreminjali ljudi in njihovo mišljenje, je pri tej zadevi nemogoče. Ti ljudje imajo vedno razloge za vse svoje vedenje.

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Zelo jih imam rad, vendar kljub dobrim odnosom s skupnostjo nisem upal modrovati. Zdelo se mi je, da za to še ni prišel čas.

Skupnost to navado opraviči s tem, da krivice temu možu niso storili oni, saj si je sam skopal jamo, v kateri bodo končali on in njegova družina.

Ta izkušnja je bila zame zelo težka in obremenjujoča. Pri tako grenkih spominih pa ne moreš čisto nič. Lahko samo pomagaš z deli usmiljenja.

V tem primeru mrtve pokopavati, kot je zapisano v Tobijevi knjigi v Svetem pismu. Delo usmiljenja je, da smo jim lajšali breme preživetja, jih spremljali v stiski, izključenosti, in tudi končali tragedijo te družine. 

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Slovenski misijonar Janez Krmelj je na vasi Ampitafa na Madagaskarju, v sodelovanju s Pedrom Opeko, zgradil misijon z bolnišnico in porodnišnico.

V teh težkih Korona časih se sooča s hudim pomanjkanjem denarja za opravljanje svojega poslanstva.

Janez Krmelj: “Denarna stiska je in to se pozna tudi pri našem delu v misijonih. Popolnoma smo odvisni od darov ljudi dobre volje iz Slovenije.”

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več.

13.713€ of 16.000€ raised

Podprimo slovenskega misijonarja p. Janeza Krmelja na Madagaskarju

13.713€ of 16.000€ raised

Slovenski misijonar p. Janez Krmelj je na vasi Ampitafa na Madagaskarju zgradil misijon z bolnišnico in porodnišnico. V teh težkih Korona časih se sooča s hudim pomanjkanjem denarja za opravljanje svojega poslanstva. Takole nam je napisal:

"Denarna stiska je in to se pozna tudi pri našem delu v misijonih. Popolnoma smo odvisni od darov ljudi dobre volje iz Slovenije.

Vse stroške misijona smo znižali na minimum, samo rešilni avto je v uporabi za nujne primere, nobenih drugih voženj po teh blatnih poteh ni, saj so popravila in vzdrževanje vozil zelo draga.

Kot vodja bolnišnice na misijonu skrbim, da bo ta normalno funkcionirala, da bo dovolj sredstev za zdravila, za plače osebja in za neposredno pomoč revežem pri morebitnem carskem rezu.

Vse drugo bomo financirali samo v skrajnem primeru. Korona virus je res udaril nas vse, najbolj pa prizadel tiste, ki nimajo niti toliko denarja, da bi si lahko kupili sol.

To je skrajnost v katero pada naš človek na podeželju, kjer delam. Težko je prositi, vendar, ker ne gredo sredstva zame, sem zbral pogum, da to napišem. Kot misijonar, ki živi v teh razmerah, sem prisiljen iz sebe izstisniti vse, da rešim siromaka.

Če bomo dosegli cilj, bo to rešilo problem naše bolnice. Otročki bodo dobivali oblekice in mleko v pločevinkah še normalno naprej. Letno porabi bolnica do 16.000 evrov. Dobiti to vsoto v Korona časih pa ne bi bilo mogoče brez takšne akcije.

Za vsak skromen dar za našo bolnico v Ampitafa na jugovzhodu Madagaskarja se vam res iskreno zahvaljujem!"

Janez Krmelj

Več o njegovem delu si lahko preberete tukaj.

Select Payment Method
Personal Info

Credit Card Info
This is a secure SSL encrypted payment.

Billing Details

Donation Total: 100,00€ One Time

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Preberite tudi...

Podprimo misijonarja Janeza Krmelja na Madagaskarju

Slovenski misijonar Janez Krmelj je na vasi Ampitafa na Madagaskarju, v sodelovanju s Pedrom Opeko, zgradil misijon z bolnišnico in porodnišnico.

V teh težkih Korona časih se sooča s hudim pomanjkanjem denarja za opravljanje svojega poslanstva.

Janez Krmelj: “Denarna stiska je in to se pozna tudi pri našem delu v misijonih. Popolnoma smo odvisni od darov ljudi dobre volje iz Slovenije.”

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več.

13.713€ of 16.000€ raised

Podprimo slovenskega misijonarja p. Janeza Krmelja na Madagaskarju

13.713€ of 16.000€ raised

Slovenski misijonar p. Janez Krmelj je na vasi Ampitafa na Madagaskarju zgradil misijon z bolnišnico in porodnišnico. V teh težkih Korona časih se sooča s hudim pomanjkanjem denarja za opravljanje svojega poslanstva. Takole nam je napisal:

"Denarna stiska je in to se pozna tudi pri našem delu v misijonih. Popolnoma smo odvisni od darov ljudi dobre volje iz Slovenije.

Vse stroške misijona smo znižali na minimum, samo rešilni avto je v uporabi za nujne primere, nobenih drugih voženj po teh blatnih poteh ni, saj so popravila in vzdrževanje vozil zelo draga.

Kot vodja bolnišnice na misijonu skrbim, da bo ta normalno funkcionirala, da bo dovolj sredstev za zdravila, za plače osebja in za neposredno pomoč revežem pri morebitnem carskem rezu.

Vse drugo bomo financirali samo v skrajnem primeru. Korona virus je res udaril nas vse, najbolj pa prizadel tiste, ki nimajo niti toliko denarja, da bi si lahko kupili sol.

To je skrajnost v katero pada naš človek na podeželju, kjer delam. Težko je prositi, vendar, ker ne gredo sredstva zame, sem zbral pogum, da to napišem. Kot misijonar, ki živi v teh razmerah, sem prisiljen iz sebe izstisniti vse, da rešim siromaka.

Če bomo dosegli cilj, bo to rešilo problem naše bolnice. Otročki bodo dobivali oblekice in mleko v pločevinkah še normalno naprej. Letno porabi bolnica do 16.000 evrov. Dobiti to vsoto v Korona časih pa ne bi bilo mogoče brez takšne akcije.

Za vsak skromen dar za našo bolnico v Ampitafa na jugovzhodu Madagaskarja se vam res iskreno zahvaljujem!"

Janez Krmelj

Več o njegovem delu si lahko preberete tukaj.

Select Payment Method
Personal Info

Credit Card Info
This is a secure SSL encrypted payment.

Billing Details

Donation Total: 100,00€ One Time