Medellín je mesto večne pomladi, je mesto veselja; mesto podjetnikov in ljudi, ki so ponosni na svojo kulturo.
Je mesto z več kot dva milijona in pol prebivalci, na tisoče sanjami in milijoni skrbi.
Mesto, ki je videlo odraščati otroke s hrepenenjem in iluzijami, fantazijami in željami, da bi jih družba vzgojila, usposobila in preskrbela.
Od terorja k svobodi
Ljudje Medellína so želeli videti onkraj – onkraj orožja, mamil, prostitucije. Korak za korakom je mesto postalo prostor za inovacije in podjetništvo.
Končno je dopustilo svojim otrokom sanjati preko njihove težke realnosti in jih osvoboditi vabljivih in na videz nepremagljivih ponudb, da bi dosegli svoje ideale.
Je mesto, ki se je odločilo živeti drugače, rojeno še enkrat, z novim in svežim obrazom. Postopoma se je spremenilo v mesto cvetja in barv, ras in veselja, kjer je mir v srcu bolj pomemben kot denar v žepu.
Ta Medellín s carrielom (tipična moška torba, op.p.) in sombrerom (klobuk op.p.) je mesto piva in guarapa (tipična osvežilna pijača, op.p.), mesto, kjer se zajtrkuje calentao (riž z jajcem in mesom op.p.) in arepa.
Je mesto močnih, delovnih in neustavljivih ljudi, ki so pripravljeni dati vse, samo da bi videli svoje brate srečne.
COVID-19 je zamajal družbo
Zdaj se je Medellin moral odpovedati svojim sanjam. Večina ljudi se je poslovila od stabilnih delovnih mest, drugi pa priložnostnemu delu, ki jim je zagotavljalo vsakodnevno preživetje. Vse to zaradi karantene, ki jo je država uvedla ob pojavu novega korona virusa.
Predpisi, ki preprečujejo širjenje epidemije, so razgalili stopnjo družbene neenakosti, ki jo v resnici živi vsa Kolumbija, ne le Medellín.
Medtem ko bogati živijo udobno v karanteni, srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.
Prebuja se humanitarnost
Ampak ni vse tako zelo črno. V Medellínu delujejo številne skupine, ki izvajajo različne akcije, da bi ublažile potrebe, ki so nepričakovano nastale v času karantene. Na primer, naša upravna enota (Antioquia) je organizirala več dobrodelnih akcij v korist najrevnejših.
Socialne skupine, policija, vojska in zasebna podjetja so uspeli zbrati na tisoče paketov z osnovnimi živili (olje, moka, sol in sladkor), ki jih dostavljajo do vrat družinam v potrebah.
Po drugi strani pa je vlada skupaj z nadškofijsko banko hrane združila moči, da bi dosegli tiste najbolj ranljive.
Tudi medije lahko cenimo, saj v sodelovanju z umetniki, pisatelji in podpornimi skupinami, ustvarjajo zabavne vsebine na družbenih omrežjih, televiziji in radiu.
Odrezani od sveta in pomoči
Kljub vsemu dobremu, kar je naredila država in druge organizacije, pa ne uspejo zadostiti potrebam vseh ljudi v Medellínu ali bolj natančno, ne dosežejo vseh oddaljenih občin, ki se nahajajo v San Javierju, San Domingu, v nekaterih delih Bella, Castille in drugod.
Tja vlada preprosto ni prišla, saj ljudje nimajo računalnikov, pametnih telefonov z internetom in posebne aplikacije, da bi lahko prejeli donacijo.
A vemo, da niti eni niti drugi niso neposredno krivi za to. Vlada pač ne more založiti takšne množice z moderno tehnologijo. A tudi ljudje niso odgovorni, saj si jih nikoli niso bili zmožni kupiti.
Ti revni prebivalci prav zdaj, ko to pišem, živijo brez elektrike, vode in brez osnovnih pogojev za dostojno življenje.
Brez vode in elektrike
Tudi če bi jim dostavili pakete, jih ne bi mogli uporabiti, ker pač nimajo osnovnih potrebščin. Pred pandemijo so imeli kakšna priložnostna dela, da so uspeli plačati položnice in pojesti vsaj en obrok na dan. Zdaj nimajo niti tega več.
Edino kar si želijo, je živeti dostojanstveno. Če bi zboleli, ne morejo niti v bolnico, saj nimajo denarja za prevoz in visoke stroške zdravljenja. Prosijo le za tisto osnovno, da bodo varno prebrodili pandemijo.
Dilema: Umreti za virusom ali za lakoto?
Ti ljudje zdaj razmišljajo približno takole:
“Če grem ven po hrano, bom umrl zaradi virusa, če ostanem doma, bom umrl zaradi lakote. Kaj naj torej storim? Kaj naj rečem mojim otrokom? Učiti se morajo za šolo, jaz pa jim ne morem pomagati pri tem, saj nimamo računalnika ali pametnega telefona, da bi se lahko povezali z učitelji. Ko bi vsaj nekako lahko zaslužil, da bi ga kupil. A kaj, ko ne smem ven. Tudi jesti morajo. Kaj naj jim dam na mizo?”
Vedno znova se vračajo na to vprašanje: Kaj storiti? Na kakšen način bi raje umrl?
Ne, ne gre za grozljivko ali tisti film ‘Pandemija’. To je žal realnost. Medellin je mesto, ki trpi. Kjer otroci počasi umirajo zaradi najbolj grozne stvari – stradanja.
Vemo, da ne le Medellin in Kolumbija, tudi preostali svet, ni pripravljen na takšne okoliščine. Tako ne bomo mogli nadaljevati.
In samo upam lahko, da se tebi ne bo treba vprašati: Na kakšen način bi danes raje umrl?
Zahvaljujem se Silvi in Nacetu, društvu Operando in tebi bralec, da sem smela deliti svoje razmišljanje o nečem, kar se tako globoko dotika mojega srca.
Daniela Rodríguez Pérez (21 let) je študentka psihologije in zaključuje sedmi semester študija na univerzi v Medellínu v Kolumbiji. Je mlado in razmišljujoče dekle, ki si predvsem želi, da se končajo krivice in korupcija v njeni državi. Je dekle, ki želi rasti na vseh življenjskih področjih in z veseljem pridobiva nova znanja. Ob strani ji stoji njena družina, prijatelji in tudi misijonarji klaretinci. Pri njih se je naučila ljubiti ljudi z roba družbe in zanje darovati svoje talente.
