Darja Umek: Moja vrnitev k Bogu

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Kot otrok sem bila vzgojena v krščanski veri, ki smo jo živeli bolj površno.

Potem sem odrasla. Sprva nisem svoje pozornosti preveč posvečala veri. Pač sem molila takrat, ko sem resno “potrebovala Boga”, ko mi nekaj ni šlo ali pa ko sem morala na kakšno operacijo. V mladosti sem bila namreč veliko bolna in precej časa tudi na berglah.

Poročila sem se, na mojo željo sva sklenila cerkveni zakon. Rodila sta se nama dva otroka. 

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Po razpadlem zakonu sem se nekako pričela vračati v Cerkev, pa še to bolj priložnostno, le ob velikih praznikih.

Sem pa oba otroka spodbujala, da sta prejela vse zakramente do svete birme. Hčerka ima dva otroka in oba sta prejela vse zakramente, sin pa je še samski.

Nesreča na delu

V službi se je pripetila nesreča s požarom in takrat sem zbolela za hudo astmo. Včasih niti po stanovanju nisem mogla hoditi, tako zelo me je dušilo. Sin me je ponoči reševal ob astmatičnih napadih – dajal mi je injekcije, da sem lahko zadihala. Sama si jih zaradi nemoči nisem zmogla.

Ostala sva brez doma

Nenadoma sem ostala brez doma in s sinom sva se začasno zatekla k moji materi. V tistem času sem si zelo želela vsaj k nedeljski maši. Cerkev je bila od našega doma oddaljena kakšnih petnajst kilometrov, zato sem potrebovala avto.

Večkrat, ko smo se z mamo odpravljali k sveti maši, je imela še toliko za postoriti. Včasih smo na mašo zamudili tudi po deset in več minut, kar je mene zelo jezilo in je bil pogosto povod, da so se najini prepiri množili. 

Nakar naju je s sinom mati postavila na cesto. Najino nesoglasje glede maše seveda ni bil edini razlog za to.

“Bog že ve kaj dela, da te je poslal k meni”

Pomoč sem iskala pri prijateljici, ki sem jo prosila, da sprejme sina. Jaz pa bom že nekako… Odločno mi je rekla: »Prideta oba ali pa nobeden.« In tako sva oba pristala pri njej. 

Prav takrat pa se je ona ponesrečila, pri čemer si je poškodovala obe roki. Popolnoma je postala odvisna od najine pomoči in še kako ji je ta prišla prav. Pomagala sva ji na stranišče, hranila sva jo… Velikokrat je rekla: “Bog že ve kaj dela, da te je poslal k meni.”

Kakšne tri mesece sva bila pri njej in ta čas je bil za mene nekaj najlepšega. Ob nedeljah sem vstala zgodaj zjutraj, ko so še vsi spali, in odšla k maši k Frančiškanom na Tromostovje. Lepo v miru, počasi, spontano, in ob tem sem bila presrečna.

Poromala sem v Medžugorje

S sinom sva se odselila. Takrat me je prijateljica povabila, da bi šla z njo na romanje v Medžugorje. Vprašala sem se, kako bom zmogla, saj niti po stopnicah ne zmorem.

Pa sem vseeno šla. Brez težav sem se povzpela na Križevac in Podbrdo, na kraja Marijinih prikazovanj. In od takrat naprej se mi zdravstveno stanje samo še izboljšuje. 

Zaobljubila sem se Bogu, da bom šla vsako nedeljo k Sveti maši, ob praznikih, včasih tudi čez teden. Veliko molim. Vsako noč, ko ne morem spati, si preko interneta predvajam Rožni venec božjega usmiljenja. Včasih vmes zaspim, a ko se zbudim, začnem vse znova.

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Vsako leto se vračam v Medžugorje, včasih tudi dvakrat na leto, in to je moje življenje. Vmes se večkrat napotim tudi na Brezje k Mariji Pomagaj. Ko se vračam domov, se počutim tako lahkotno, polno energije. Včasih ljudje rabimo čas, da se vrnemo k Bogu. 

Odpuščanje je lahko trd oreh

Le eno težavo še imam: ne zmorem oprostiti materi, četudi sem jo že večkrat obiskala v domu in se poskusila pogovoriti z njo. Ne gre. 

Tudi brat se ne zmore pogovarjati z njo. Ravno tako ji ne more odpustiti. Kot otroka sva bila v reji in takrat smo nekako izgubili tisti pristni stik. 

Spoštujem jo kot mater, vendar ljubezni do nje ne čutim. Prosim Boga, da bi mi pomagal tudi pri tem, vendar gre počasi. Upam, da bom enkrat uspela tudi v tem. Bila sem na vseživljenjski spovedi pri patru Grčarju, ki je žal letos umrl. Tudi pri sestrah v Mariboru sem bila na posvetu, pa vseeno ne gre.

Vem pa, da mi gre vse lažje od rok, ker vse prepuščam Bogu; On bo rešil stvari tako kot je prav.

Hvala, da ste si vzeli čas in prebrali mojo zgodbo.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€