Moja najstarejša hči – devetletnica, resna in zaskrbljena – mi je nedavno zaupala, da se je pri njej pojavil nov strah: boji se smrti.
Oba otroka sta v preteklih letih izrazila rahlo skrb glede tega, mlajša, sedemletnica je bila ob tem bolj zmedena: »Kako je, ko umremo? Ali lahko okušamo hrano? Ali bom imela tam igrače?«
Ker se mi je mlajša hčerka zdela razburjena, a hkrati zaskrbljena, da bo sama odšla v nebesa, sem v trenutku starševske šibkosti dejala, naj ne skrbi, saj bom tudi jaz tam.
To jo je seveda še bolj prestrašilo, ker je spoznala, da to pomeni, da bom tudi jaz nekega dne umrla.
Tudi bližnji, ki so umrli, so del naše zgodbe
Poskušamo ohranjati spomin na družinske člane, ki so preminuli, zlasti na tiste, ki jih najina otroka nikoli nista spoznala ali dobro poznala. Ti bližnji so del naše zgodbe in so za otroka pomembni zaradi razumevanja njune lastne identitete.
Kažemo jim osebe na slikah, govorimo smešne anekdote in se spominjamo skupnih počitnic.
To je morda vplivalo nanju, saj je uokvirjen kolaž slik na našem hodniku postal nekakšen navidezni zid smrti (v smislu filma Šesti čut) s smrt napovedujočimi črno-belimi fotografijami ob šolskih in počitniških podobah.
Z možem sva poskušala imeti odprti pogovor s hčerama o smrti , saj sva upala, da bova vsaj nekoliko pregnala strah pred neznanim. Tako pa sva nenamenoma spodbudila pretirano ukvarjanje s to temo.
Ne pomaga nama tudi dejstvo, da so nekatere izgube družinskih članov še vedno sveže, zlasti pri najinih starših, ki še vedno žalujejo za svojimi starši. Tako se najini otroci močno zavedajo njihove navzočnosti.
Na koncu hodnika imamo fotografijo moževe babice, ki je preminila pred drugim letom najine najmlajše hčere. »Kdo je to?« rečem svoji najmlajši, ker si želim, da se je spomni, in vem, da se je sama od sebe ne bo spomnila. »To je Anyu,« mi odgovori. »To je Gigijeva mami. In Gigi je žalosten, ker jo pogreša.«
S strahom ni nič narobe
Zato morda ni presenetljivo, da je moja devetletnica v zadnjih dneh premišljevala o smrti. To leto je bilo že samo po sebi zastrašujoče in naši znanci še vedno zbolevajo kljub enemu letu previdnosti in kljub cepivom, ki so na poti.
Hčerka si pravzaprav ne želi govoriti o tem, reče samo, da ta strah ni povezan z ničemer konkretnim, je zgolj o smrti na splošno.
To je izziv, ki ga bom s svojim klobukom starševskih trikov težko rešila. Kako torej pomiriti otroka glede nečesa, kar je neizbežno in včasih zastrašujoče?
Veliko smo se pogovarjali o nebesih in o tem, kako so čudovita, kako tam ni strahu ali žalosti, temveč samo popolna, ljubeča in večna Božja navzočnost. Otroka vesta vse o tem.
Toda to še ne spremeni dejstva, da nekatere stvari preprosto vznemirjajo ne glede na to, kako čudovito opišemo neznane stvari.
To jutro sem prosila Boga za pomoč, da bi mi podelil besede takrat, ko mi jih zmanjka.
Potem sem hčerki takole odgovorila: »V redu je, da se tako počutiš. Nekatere strahove preprosto moramo premagati. Jaz bom tukaj pri tebi, z vso svojo ljubeznijo. Močno te bom objemala, da boš vedela, da si na varnem. Molila bom za to. Prosili bova Boga, naj te spomni na resnico, naj tvoje srce napolni z mirom in ta strah nadomesti s svojo ljubeznijo. Pomagala ti bo prestati to preizkušnjo.«
Nikdar nismo zares sami
Bližnje je pomembno spomniti tudi na to, da smo ne glede na vse z njimi. Karkoli bodo prestajali, ne bodo sami. Menim, da je za moja otroka ena najbolj strašnih stvari v povezavi s smrtjo to, da se zgodi v samoti.
Bog nikoli ni obljubil, da bomo živeli brez preizkušenj. Zagotovo ne želi, da se izognemo smrti, vendar nam obljublja, da nas v tem ne bo nikoli zapustil.
V Svetem pismu nam na številnih mestih pravi, naj se ne bojimo.
Bolj ko se bo moja hči naučila moliti in bolj ko bova skupaj molili, bolj bo razumela, da nas smrt pripelje bližje k Božjemu miru in ljubezni, ne dlje od njiju. Bolj ko ga bo spoznavala, bolj bo razumela, da so nebesa nagrada in ne strah, ki nas čaka v temi.
Članek je prevedel Mario Jurišić. Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
