Tole bo moj zadnji zapis v tem nenavadnem letu. Verjamem, da se bo v teh zadnjih dneh starega leta prav vsakdo od nas vsaj za trenutek ozrl nazaj.
Tako bom v tem prispevku naredila tudi jaz. Morda nekoliko drugače kot bi pričakovali. Na pretekle mesece se bom ozrla s hvaležnostjo. Povabim vas, da se mi na tej poti pridružite in morda pismo hvaležnosti napišete tudi sami.
“Pridite k Njegovim vratom z zahvalo, v Njegove dvore s hvalnico! Zahvaljujte se mu, slavite Njegovo ime!”
Psalm 100:4
Hvaležna sem, ker je naš projekt Piali Ashar Alo meseca februarja praznoval 12. rojstni dan. Z ljubeznijo v srcu pomislim na vse, ki ste skozi vsa ta leta postali in ostali del naše družine: tisti, katerim pomagamo in tisti, ki pomagate nam.
Hvaležna sem za pet mesecev življenja v vasi Piali. To je bil dragoceni čas, ko smo kot družina skupaj kuhali, vrtnarili, se igrali ter hkrati služili skupnosti, podali roko tistim, ki so to najbolj potrebovali. Skupaj s hčerko Saro sva z našimi dekleti tudi upihnili svečke na najini rojstnodnevni torti.
Hvaležna sem, da smo preživeli superciklon Amphan. Orkan, ki me je pretresel fizično in psihično, pa tudi prebudil duhovno.
Hvaležna sem za možnost potovanja v Slovenijo. Ko je bil skoraj ves svet v karanteni in je bilo že prečkanje ceste pravi podvig, nam je Bog izkazal milost, da smo se podali na dolgo pot v naš drugi dom.
Hvaležna sem svoji sestri, njenemu možu, nečakinjama in nečaku, da so sprejeli najinega štirinajstletnega sina Izaka medse. Izak se je namreč odločil, da v Sloveniji nadaljuje svoje šolanje in svoje življenje.
Hvaležna sem, da sem po mnogih letih izkusila pravi-pravcati sneg. In tudi moja otroka, ki sta sneg doživela sploh prvič. Skupaj smo naredili sneženega moža! Sneg je močno zapadel samo tisti dan, zato verjamem, da je bilo to Božje darilo zame in za moja otroka.
Hvaležna sem, da sem lahko skupaj s svojo družino v Sloveniji prižgala dve adventni svečki. Pri svoji mami pa sem po dolgih letih spet postavila smrečico in jaslice. Skupaj sva obujali spomine ob pitju vroče kave.
Hvaležna sem, da je prišel na obisk sveti Miklavž – s polnimi rokami!
Hvaležna sem, da sva se skupaj s hčerko lahko vrnili v Indijo. Kot naš prihod v Slovenijo je bil tudi najin odhod nazaj v Indijo pravi čudež. Bog je šel pred nama in nama odpiral vrata, ki so bila zaprta.
Hvaležna sem svojih duhovnim učiteljem, ki so me skozi vse leto učili, podpirali, vzpodbujali in me potolažili, ko je bilo najbolj hudo.
Hvaležna sem vsem svojim prijateljem: ker so se njihove prijazne besede, stiski rok in nasmehi prelili v konkretno obleko, hrano in denar, ko smo to potrebovali.
Hvaležna sem vsem, ki so morali biti letos še posebej potrpežljivi z mano in vsem, ki so mi odpustili moje napake in nerodnosti.
Hvaležna sem za vse tiste drobne stvari, ki jih kar prevečkrat spregledam, pa bi bilo brez njih življenje tako pusto: dobra knjiga ali film, skodelica kave, slastna tortica, otrokov smeh, jutranje sonce, pomežik zvezde, šopek cvetlic.
Hvaležna sem Operandu za priložnost, da delim del svojega življenja z drugimi.
Hvaležna sem tebi, draga Bralka, dragi Bralec, ker si odločil/a, da trenutek svojega časa preživiš skupaj z mano, v moji zgodbi.
Hvaležna sem za to leto, ki me je prisililo, da sem zaživela izven cone svojega udobja; ki me je prisililo, da vidim življenje iz drugega zornega kota; ki mi je pokazalo, da nič, prav nič ni samoumevno.
Hvaležna sem Bogu, ki mi je spet tako velikodušno odgovoril na moje večno vprašanje: “Ali bo poskrbljeno za vse?” s “Seveda bo, kot je še vedno bilo!”
Naj vam zaželim še Srečno Novo Leto 2021!
Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>
