V zadnjih štirih prispevkih sva z vami delila zgodbe ljudi, ki so se nekoč znašli na dnu, a so zbrali pogum, sprejeli pomoč misijonark in zaživeli novo življenje.
Ja, te zgodbe so pretresljive; spomnite se Patricije, njene osamljenosti in boja za lastne otroke. In Miltona, ki je zasvojen z mamili hodil po robu smrti, a je zbral moč in sledil notranjemu klicu po spremembi.
Ko se odpovemu egu in strahu
Ko sva poslušala njuna pričevanja, sva se, kot že večkrat do zdaj, spraševala, zakaj Bog dopušča takšno zlo in trpljenje. Res je, da Gospod vsakemu nameni svoj križ, glede na njegove zmožnosti. Če tega nimamo pred očmi, težko razumemo, zakaj je pot enega človeka bolj zavita in strma od druge.
Ampak res je tudi to, da smo preizkušani toliko časa, dokler se ne soočimo z lastnimi strahovi in šibkostmi, jim pogledamo v oči, se odpovemo svojemu egu in sprejmemo roko, ki nam jo ponuja. Življenje je ena sama velika lekcija ponižnosti.
V resnici se prava sprememba v življenju zgodi le tedaj, ko se odpovemo bodisi strahu bodisi prepričanju, da zmoremo sami. Takrat postanemo dovolj odprti, da lahko prepoznamo ljudi, ki nam jih Bog pošlje na pomoč.
Orodje v Božjih rokah
Misijonarke, s katerimi sva v Boliviji živela več kot en mesec, so nedvomno orodje v rokah Boga. Objavila sva le dve zgodbi, ki pričujeta o njihovi ljubezni in delu za najbolj uboge. Ampak toliko zgodb bi lahko še napisala!
Recimo o Mariji, ki se je prav tako kot Patricija zatekla na misijon, potem ko je z otrokoma živela na ulici in k sestram zbežala pred udarci svojega partnerja. Sprejele so jo, ji ponudile nastanitev v svoji hiši, ji pomagale okrevati in celo najti zaposlitev.
Ali pa o mladi punci, ki je prišla k sestram s krvavim obrazom, potem ko je eno leto živela na ulici in jo je pretepel preprodajalec z mamili preprosto zato, ker ni želela zaužiti droge.
Takšno je življenje na ulici. Poleg boja za preživetje so ženske venomer tarče preprodajalcev z mamili. Ti jih pogosto silijo k uživanju droge, zato da bi kasneje postale reden vir njihovega zaslužka.
Preobrazba
Še in še bi lahko pisal o pastorali misijonark, obiskovanju mladih zapornikov, služenju ljudem na ulicah in najrevnejšim v barakarskih naselij v Santa Cruzu.
Spominjam se nekega dne, ko smo se odpravili pred kanal, kjer živijo brezdomci in narkomani. To je bila posebna pastorala. S seboj smo vzeli več kot le hrano in pijačo; tudi orodje za striženje in britje, medicinske pripomočke, obleke in vse ostalo za osebno higieno.
Kar na zelenici pred kanalom smo postavili stole, kamor so se posedali zanemarjeni, razcapani, neumiti in zaraščeni brezdomci.
Opazovala sva njihove obraze, ko so se prepuščali frizerkam in brivcem. Zdelo se je, kot da bi se popolnoma predali trenutku, ustavili svoj čas in zgolj uživali, pogosto z zaprtimi očmi in nasmeškom na obrazu.
Lasje in brada, polni gnid in uši, so padali na tla, medtem ko se je njihov obraz spreminjal in dobival podobo dostojnega človeka.
Tisti dan je bilo pred kanalom polno ljudi. Nekateri prostovoljci so igrali na kitaro in peli, drugi so hodili od enega brezdomca do drugega, jim strigli in čistili nohte, obvezovali rane in se pogovarjali z njimi. Drugi so odhajali prav v notranjost kanala in vabili ljudi ven, iz teme na plano.
Najtežje je seveda, ko na teh mestih srečaš otroke. Konkretno imam v mislih dva desetletna dečka, bratca, ki sta tako kot ostali k nam prišla zanemarjena, z dolgimi umazanimi nohti, a vseeno z otroškim veseljem in razposajenostjo.
Le z duhom in molitvijo
Misijon sester El Camino se naju je globoko dotaknil. Po več kot enem mesecu, ko sva se od njih poslavljala, sva jim iskreno povedala, da sva očarana nad načinom njihovega dela, nad preprostostjo, veseljem in predanostjo.
Tako pogosto, kot so stregle ubogim, so sedele tudi v kapeli, molile pred Najsvetejšim in se pogovarjale z Bogom. Brez Duha, molitve in izročanja Bogu je tako zahtevno in intenzivno delo z ljudmi praktično nemogoče.
Veze in poznanstva
Pred odhodom sva se morala tudi midva posvetovati z Bogom, kako in kaj naprej. Najin cilj je bil Peru, ampak tako kot v Boliviji in Paragvaju, tudi v Peruju nisva poznala nikogar.
Molila sva in prosila Boga, naj nama pokaže pot. Seveda jo je. Nekega četrtka, po sveti maši v kapeli misijona, sva spoznala Ronija – Bolivijca, prijatelja misijonark, ki pogosto obiskuje njihovo kapelo in moli pred Najsvetejšim.
Vsakokrat, ko spoznava novega človeka in mu predstaviva najino pot, vprašava tudi po poznanstvih v državah, kamor nameravava potovati. Sestre v Peruju nikogar niso poznale. Tudi vsi ostali laiki in prostovoljci ne. A Bog je očitno uporabil Ronija, da naju je usmeril naprej.
Misijonar v Atalayi
Prav v srcu Peruja, na robu amazonskega deževnega pragozda v mestu Atalaya živi misijonar klaretinec, p. Alejandro, ki sicer prihaja iz Bolivije. Z Ronijem sta se spoznala na nekem srečanju v Santa Cruzu in od takrat dalje ostala povezana.
Vedela sva, da je to znamenje, na katerega se morava odzvati. Roni se je ponudil, da pokliče p. Alejandra in poizve, če bi bil za nekaj časa pripavljen sprejeti dva misijonska prostovoljca iz Slovenije.
Tri dni zatem smo se vnovič srečali. Roni je govoril z njim in p. Alejandro je bil navdušen nad predlogom. Sedli smo za mizo in kar na mestu poklicali misijonarja v Peru. Dogovorili smo se in s tem je bila najina naslednja postaja začrtana. Bogu hvala!
Slovo od otrok
Od sester se je bilo kar težko posloviti. Postali smo prijatelji, delili smo veliko lepih izkušenj in zanimivih pogovorov. Še težje sva se poslovila od otrok, ki so dnevno prihajali na misijon. Patricijini otroci – Carla, Jose in Juan Pablo, so vsak dan po šoli prihajali k sestram na kosilo in tam ostali vse do večera.
Tudi z njimi sva se močno povezala. Skupaj smo se igrali, učila sva jih angleščino, a najina vez z njimi se je ustvarila že takrat, ko nama je Patricija pripovedovala svojo življenjsko zgodbo.
Tako je to. Je čas veselja in je čas žalosti. Je čas prihodov in je čas odhodov. Je čas za smeh in je čas za solze. Vsaka stvar je potrebna, vsaka ima svoj namen, vedno v skladu z božjo voljo.
S klaretinci v Limi
Od takrat, ko smo se pogovarjali prvič, sva ostala v rednem stiku s p. Alejandrom. Povedala sva mu, da bi nekaj dni pred Atalayo rada preživela v Limi, glavnem mestu Peruja. Tudi tukaj nama je prišel naproti.
V Limi je skupnost klaretincev, z eno najlepših cerkva v državi (in najvišji v latinski Ameriki). V skupnosti živijo tako postulanti, torej mladi, ki se pripravljajo na vstop v redovno skupnost, kot tudi klaretinski študentje, ki v Limi študirajo teologijo.
‘Če želita, lahko pokličem v Limo, da bosta nekaj dni preživela z njimi. Tako se bosta lahko dobro pripravila na prihod na misijon,’ nama je predlagal Alejandro.
Priprava na džunglo
Kako dobro sva se odločila, ko sva sprejela njihovo gostoljubnost! Ne le to, da sva imela odličen kraj za počitek po naporni Boliviji, bratje, ki tudi sami vsako leto potujejo v amazonski pragozd, so nama veliko povedali o Atalayi in delili prepotrebne nasvete ‘za preživetje.’
Nisva imela dobre predstave, kam točno odhajava, nisva vedela, na kakšnem misijonu živi in dela p. Alejandro, pravzaprav si še zdaj, ko to pišem, to težko predstavljava.
To, kar so nama pripovedovali, sva do sedaj gledala samo v dokumentarnih filmih; o plemenih, ki živijo globoko v deževnih amazonskih pragozdovih, prvobitno, povsem odrezani od mesta in civilizacije.
Misijonarji do mnogih plemen ne morejo z avtom, zato se odpravljajo peš. Včasih hodijo tudi več kot dvanajst ur do teh ljudi, se vozijo s čolni po rekah, stalno na preži za kačami in v boju z neštetimi komarji. Ampak o vsem tem bom pisal v naslednjih člankih, ko se vam bova javljala iz Atalaye.
Pred nama je dolga in naporna vožnja iz Lime; preko Andov se bova z avtobusom dvignila na višino 4000 metrov in po dvanajstih urah prispela v mesto Satipo, od koder noben avtobus ne vozi več, saj je cesta na mestih težje prevozna, blatna in razmočena.
Od tam do misijona naju bo pripeljal džip na štirikolesni pogon in sicer še dodatnih osem ur vožnje po močno razgibanem terenu.
Na nov misijon odhajava s popolnim zaupanjem v Božjo previdnost in vodstvo!
Pomoč misijonarkam v Boliviji
Donacijski račun za sestre v Boliviji bo odprt samo še tri dni, potem bomo denar zbirali za požrtovalne misijonarje v Atalayi.
Lepo bi bilo, če bi dosegli cilj 2.000 €, kot smo si ga zastavili. Spodaj si lahko preberete več o tem dobrodelnem namenu.
