IMG_20180925_145828

Pot v neznano – v Boliviji od vrat do vrat

Življenje pri misijonarjih v Asuncionu je bila zanimiva izkušnja. Po treh mesecih Brazilije in enem mesecu Paragvaja sva se pogosto zalotila, da sva ljudi ene in druge države primerjala med seboj.

Vem, da je to lahko krivično in da ocena ne odraža nujno vse realnosti, pa vseeno, po najinih izkušnjah so bile določene razlike tako očitne, da jih preprosto nisva mogla spregledati.

Na misijonu v Paragvaju – z osvežujočim tererejem.

Paragvajci so drugačni

Pred prihodom v Južno Ameriko sva mislila, da so si ljudje v posameznih državah med seboj karakterno podobni, saj veste, vsi pregovorno odprti, optimistični, veseli in polni življenjske energije.

Ampak po najini izkušnji Paragvajci v tem niso niti malo podobni Brazilcem, vsaj tistim iz Sao Paula ne.

So zadržani, usmerjeni navznoter, bolj resni, morda celo otožni. Verjamem, da se je težka preteklost precej zarezala v njihova srca.

Brazilci in Paragvajci

Nekaj, kar naju je pri Brazilcih presenetilo in je bilo v nasprotju z najinimi pričakovanji, je bila njihova zanesljivost.

Kar so obljubili, so tudi naredili. Na srečanja in sestanke so prihajali do minute točno, niti enkrat se ni zgodilo, da bi pozabili na dogovor ali pa ga prezrli.

Glede tega so Paragvajci očitno precej drugačni. Samo dva primera:

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

S skupino mladih v župniji smo se dogovorili, da se skupaj odpravimo na obisk oddaljenega naselja, enega najrevnejših v državi. Dva tedna smo prestavljali termine, na koncu ni bilo iz tega nič.

Nekoč je na misijon prišel mlad moški, prostovoljec v nekem centru za imigrante. Obljubil je, da naju bo poklical in povabil na obisk, a je ostalo zgolj pri obljubi.

Ljudje so naju pogosto vabili na razne oglede in dogodke, a vsi dogovori so običajno padli v vodo.

Mate ali terere – težko boste našli Paragvajca brez te priljubljene pijače.

Tudi pater Jurandir, Brazilec, je potrdil najina opažanja in dejal, da se po enem letu še vedno privaja na njihove navade in drugačne vrednote.

Akademska ura

Druga stvar je zamujanje. Pri nas poznamo ‘akademskih petnajst (minut)’, v Paragvaju sta to ‘akademska ura ali dve’. Za naju dobra vaja v potrpežljivosti.

Paragvajci živijo počasi. Nikamor se jim ne mudi, ne vznemirjajo se za stvari, sproščeni so.

Pripadni narodu

Če kaj, potem ostajajo zvesti svoji tradiciji. Ponosni so nanjo. V šoli se že zgodaj naučijo ljubiti svojo državo in ji ostajati zvesti.

Njihova pripadnost se običajno odraža v malih, vsakdanjih stvareh.

Recimo pitje mate čaja, za katerega pravijo, da izvira iz Paragvaja in se je od tod razširil po vsej Južni Ameriki.

Ljudje hodijo po ulici, vsak s svojo termovko v roki in tipičnimi skodelicami, polnimi zelene čajne mešanice.

Kadar je vroče, v čaj dolivajo mrzlo vodo. Takrat mu rečejo ‘tereré’. Ko je hladno, iz termovke dolivajo vročo vodo, takrat torej pijejo ‘mate’ čaj.

Vroč ali mrzel, ta čaj je del narodne identitete in težko najdeš Paragvajca, ki bi se ji izneveril.

Z avtobusom v Bolivijo

Poslovila sva se od misijonarjev avguštincev in se namenila v Bolivijo.

Edina sprejemljiva možnost je bil avtobus, saj potniški vlak ne vozi, letalo pa je zelo drago.

Na avtobusni postaji v Paragvaju. Avtobus je prišel z enourno zamudo.

Ampak odločiti sva se morala, katero pot do mesta Santa Cruz de la Sierra v Boliviji bova izbrala.

Na voljo sva imela dve možnosti, nobena od njiju nama ni preveč ugajala.

Čez Brazilijo ali čez Chaco

Prva je bila pot nazaj v Brazilijo in od tam potem v Santa Cruz. Vožnja z busom bi trajala 33 ur.

Druga možnost je bila pot neposredno v Bolivijo, in sicer čez provinco Chaco, polpuščavsko regijo, ki je bila nekoč v celoti bolivijska, a so Paragvajci v še eni krvavi in uničujoči vojni 20. stoletja Bolivijcem zavzeli 60% tega ozemlja.

Pot čez Chaco običajno odsvetujejo, ker je neudobna. Kar 100 km poti je celo neasfaltirane, poleg tega pa so paragvajski avtobusi, za razliko od prvorazrednih brazilskih, dotrajani in neudobni, vsaj po pripovedovanju drugih potnikov.

22 ur vožnje

A prednost potovanja čez Chaco je bistveno krajša pot. Zgolj 22 ur. Poleg tega so nama v avtobusnem podjetju zatrjevali, da je avtobus nov, udoben, pot pa ni naporna.

Santa Cruz de la Sierra – mesto in hkrati največja provinca v Boliviji.

Nisva se zanesla toliko na njihovo besedo; preveč zgodb o prevaranih potnikih sva slišala in prebrala, da bi se odločila zgolj na podlagi tega.

Vseeno sva izbrala drugo možnost, pa čeprav morda na račun udobja.

Izkazalo se je, da nama prodajalec ni lagal. Vstopila sva v praktično nov avtobus in verjeli ali ne, večino poti do Bolivije prespala.

Avtobus ni imel postankov; zajtrk, kosilo, malico in večerjo so stregli kar med vožnjo. Pot ni bila zahtevna, tudi neasfaltirani del Chaca sva dobro prenesla.

Na bolivijski meji

Edini postanek je bil na paragvajsko-bolivijski meji, kjer smo morali čez dolgotrajno in natančno preverbo; potovalke in ruzaki najprej čez skenerje, potem še čez dva fizična pregleda.

Vožnja čez puščavo Chaco. 100 km po makedamu.

Stali smo zunaj v vodoravni vrsti, nekaj metrov pred nami so bile vzdolž postavljene preproste lesene mize. Tam so cariniki pregledovali našo prtljago po sistemu ‘odpri in zloži vse ven’.

Medtem, ko so morali vsi lokalni potniki prelagati svoje obleke in ostalo kramo, je bilo nama na srečo to prihranjeno. V Boliviji smo zahodnjaki očitno dobro zapisani.

Sicer pa je takšna previdnost in natančnost razumljiva in dejansko potrebna. Brazilija, Paragvaj, Bolivija – govorimo o svetovnih gigantih pri proizvodnji in distribuciji mamil.

Od vrat do vrat

V Boliviji nisva poznala nikogar, zato sva morala po dolgem času spet ubrati metodo ‘od vrat do vrat’.

Ampak odločila sva se, da si bova najprej vzela nekaj dni časa zgolj za naju – počitnice torej, ki si jih že dolgo nisva privoščila.

Srečno prispela v Santa Cruz. Tokrat naju ni pričakal nihče.

Najela sva poceni sobico v hotelu blizu centra mesta (5€ na noč za oba) in nekaj dni raziskovala Santa Cruz de la Sierra.

Srečevala sva turiste, tudi mnogo Evropejcev, proučevala obraze Bolivijcev (tako tipično indijanski), uravnala najin utrip z utripom mesta in se na vso moč trudila, da naju pogled na bedo in revščino ne bi preveč potrl.

Pogled na revščino

Trgalo se nama je srce ob pogledu na brezdomne družine, ki so prenočevale na pločnikih.

Razžalostili so naju otroci, ki so od mize do mize beračili po restavracijah Santa Cruza. Ne za denar, za hrano.

Od dobrodušnih gostov kdaj pa kdaj dobijo kos mesa, odidejo ven, hitro pojedo in se spet vrnejo nazaj.

Korak naprej

Le kaj Bog pripravlja za naju v Boliviji? Takrat tega še nisva vedela.

V enem od mnogih parkov blizu strogega centra mesta Santa Cruz.

Kadar nama ne pošlje nikogar, ki bi naju usmeril naprej, takrat morava sama narediti korak.

Pri klaretincih

Ko sva nekega dne hodila po ulici, sva naključno naletela na velik samostan redovne skupnosti klaretincev.

Vedela sva, da je njihova karizma misijonska, usmerjena k pomoči ubogim, zato se nisva obotavljala potrkati na njihova vrata.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Sprejel naju je župnik, klaretinec. Povedala sva mu, da potujeva po svetu, obiskujeva misijonske in dobrodelne skupnosti, delava kot prostovoljca, o tem piševa in s pomočjo dobrih ljudi zbirava donacije za projekte misijona.

Vzel je najin email in telefonsko številko. Dogovorili smo se, da se čez dva dni še enkrat srečamo, medtem pa se bo on posvetoval s svojimi sobrati in razmislil o možnostih najinega služenja.

Pred zaprtimi vrati

Ko sva tisti ponedeljek ponovno stala pri vratih in zvonila na samostanski zvonec, nama ni odprl nihče. Tudi po eni uri čakanja ne. Tudi po dveh urah ne.

Mogočna katedrala je ponos Cruzianov.

Pater je morda pozabil, morda ga ni bilo doma, morda pa enostavno ni želel odpreti. Tudi nobenega sporočila nama ni poslal. Tudi prav. Bog že ve zakaj.

Shalom

Iskala sva naprej. Na internetu sva zasledila misijon sester redovne skupnosti scalabrini, ki se posveča revnim migrantom. Ker je skupnost dokaj blizu najine nastanitve, sva tja odšla peš.

Vendar na tistem naslovu nisva našla sester scalabrink, našla pa sva katoliško skupnost ‘Shalom’, kjer si življenje delijo posvečeni laiki, s poslanstvom molitve in evangelizacije.

Mlademu fantu, ki je odprl vrata, sva pojasnila, da iščeva skupnost scalabrink, a sva izvedela, so se sestre že pred leti preselile na drug naslov.

Tisto nekaj

Lahko bi se poslovila od ‘Shaloma’ in odšla naprej, ampak mladenič je s takšnim zanimanjem poslušal o Operandu, da sva začutila, da ima tukaj Bog morda vendarle nekaj za naju.

Nisva se zmotila. Kmalu sva ugotovila, kakšna je Njegova agenda. Ampak o tem bom pisal v naslednjem članku.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>
  • Aktualni namen

Kolumbijska vlada je žal na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom v času epidemije.

Srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Ljudje so lačni, starši zaskrbljeni kako preskrbeti svoje otroke. Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o našem namenu.

1.370€ od 4.000€ zbranih

Pomagajmo revnim kolumbijcem v času epidemije

1.370€ od 4.000€ zbranih

Kolumbija je ena tistih držav Južne Amerike, ki jih je epidemija najbolj prizadela.

Medtem ko bogati živijo udobno v karanteni, srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Kolumbijska vlada žal ni namenila finančne pomoči ranljivim skupinam ljudi, kaj šele podjetjem in gospodarstvu, kot se je to zgodilo v Evropi. Pravzaprav je po statistikah Kolumbija na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom.

Prijateljica društva Operando, Daniela Rodríguez Pérez, ki živi v mestu Medellin v Kolumbiji, je napisala cel članek o tem, kako so družine ostale brez vsega, zaprte doma in brez vsakršne možnosti za vsaj začasni zaslužek. 

Obupani starši, kot je napisala, zdaj razmišljajo takole:

“Če grem ven po hrano, bom umrl zaradi virusa, če ostanem doma, bom umrl zaradi lakote. Kaj naj torej storim? Kaj naj rečem mojim otrokom? Učiti se morajo za šolo, jaz pa jim ne morem pomagati pri tem, saj nimamo računalnika ali pametnega telefona, da bi se lahko povezali z učitelji. Ko bi vsaj nekako lahko zaslužil, da bi ga kupil. A kaj, ko ne smem ven. Tudi jesti morajo. Kaj naj jim dam na mizo?”

Kljub temu, da virus tudi nam ni prizanesel, pa smo bili vendar deležni številnih olajšav in podpore. Zato se bomo morda lažje odzvali klicu na pomoč in solidarnostno darovali kakšen Evro za tiste ljudi v Kolumbiji, ki so se znašli na robu.

Denar bomo nakazali misijonarjem klaretincem v Medellinu, s katerimi smo v Operandu ostali povezani od kar smo zbirali denar za misijon v Riosuciu.

Hvala za vašo pomoč!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Morda vam bo všeč tudi...

  • Pomagajmo skupaj
epidemija v kolumbiji

Kolumbijska vlada je žal na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom v času epidemije.

Srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Ljudje so lačni, starši zaskrbljeni kako preskrbeti svoje otroke. Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o našem namenu.

1.370€ od 4.000€ zbranih

Pomagajmo revnim kolumbijcem v času epidemije

1.370€ od 4.000€ zbranih

Kolumbija je ena tistih držav Južne Amerike, ki jih je epidemija najbolj prizadela.

Medtem ko bogati živijo udobno v karanteni, srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Kolumbijska vlada žal ni namenila finančne pomoči ranljivim skupinam ljudi, kaj šele podjetjem in gospodarstvu, kot se je to zgodilo v Evropi. Pravzaprav je po statistikah Kolumbija na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom.

Prijateljica društva Operando, Daniela Rodríguez Pérez, ki živi v mestu Medellin v Kolumbiji, je napisala cel članek o tem, kako so družine ostale brez vsega, zaprte doma in brez vsakršne možnosti za vsaj začasni zaslužek. 

Obupani starši, kot je napisala, zdaj razmišljajo takole:

“Če grem ven po hrano, bom umrl zaradi virusa, če ostanem doma, bom umrl zaradi lakote. Kaj naj torej storim? Kaj naj rečem mojim otrokom? Učiti se morajo za šolo, jaz pa jim ne morem pomagati pri tem, saj nimamo računalnika ali pametnega telefona, da bi se lahko povezali z učitelji. Ko bi vsaj nekako lahko zaslužil, da bi ga kupil. A kaj, ko ne smem ven. Tudi jesti morajo. Kaj naj jim dam na mizo?”

Kljub temu, da virus tudi nam ni prizanesel, pa smo bili vendar deležni številnih olajšav in podpore. Zato se bomo morda lažje odzvali klicu na pomoč in solidarnostno darovali kakšen Evro za tiste ljudi v Kolumbiji, ki so se znašli na robu.

Denar bomo nakazali misijonarjem klaretincem v Medellinu, s katerimi smo v Operandu ostali povezani od kar smo zbirali denar za misijon v Riosuciu.

Hvala za vašo pomoč!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

  • Zadnji članki
  • Zadnje meditacije
  • Zadnje zgodbe