Avguštinci

Narod, ki so ga na noge postavile ženske

Ikona svetega Avguština
Ikona svetega Avguština

‘Biti moramo enega uma in enega srca na poti k Bogu. Skupaj smo na romarskem potovanju, s Kristusom, ki je naš stalni spremljevalec, naša pot in naš cilj.’

To je uvodni stavek svetega Avguština v knjigi ‘Pravila’, ki jih je po smrti zapustil svojim naslednikom – posvečenim redovnim bratom v svoji skupnosti.

Redovne skupnosti avguštincev v Sloveniji ni, njegovo življenje, modrost, filozofija in nauk pa živijo povsod, kjerkoli živi in deluje Katoliška Cerkev. Gre namreč za enega največjih umov zgodovine, spoštovanega in priznanega tudi izven Katoliške Cerkve.

Boj med dobrim in slabim

Avguštin dolgo časa ni sledil katoliški veri, kljub temu, da je bila njegova mama Monika globoko verna in predana katoličanka.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Rodil se je leta 354 v mestu Thagaste v Severni Afriki. Dolgo časa je živel boemsko, ni se znal (ali zmogel) upirati strastem, njegovo življenje so narekovale odvisnosti. V času svoje mladosti je pripadal manihejcem – filozofiji, v katero je verjel in ji sledil vse do svojega 33. leta starosti.

Če poenostavim, manihejci so verjeli, da v duhovnosti obstajata dva pola, ‘Božansko’ in ‘Zlo’, ki med seboj nenehno bijeta bitko in imata popoln nadzor nad človekom in njegovimi dejanji.

Kadar človek naredi nekaj lepega in dobrega, takrat zmaga božanska sila. Kadar podleže skušnjavi in naredi greh, pa zlo prema dobro, pri čemer človek nima nikakršnega vpliva.

Svobodna volja

Med dobrim in slabim

Ob spreobrnitvi v krščansko vero, je prišel do novega pomembnega spoznanja, ki ima veliko opraviti s človekovo voljo. Svobodno voljo!

Ugotovil je, da ga vihar različnih čustev, strasti in nagibov lahko premetava na vse strani, a vse dokler ne prevzame odgovornosti za svoja dejanja in spozna, da ima svobodno voljo ter sam izbere, kateri notranji sili bo sledil, dobremu ali slabemu.

Posvečen Bogu in ubogim

Avguštin je bil leta 395 posvečen v škofa v Hiponu, kjer je preostanek svojega življenja preživel popolnoma predan Bogu.

Ustanovil je samostansko skupnost in tam do konca življenja živel skupaj z drugimi sobrati, v služenju Bogu in drugim ljudem. Zlasti ubogim. Bil je znan po svoji dobrodelnosti in odpovedovanju v prid tistim iz roba družbe.

Pot do nebes

Avguštinci
Avguštinci – v službi Bogu in ljudem.
vir: Agustinos Recoletos

Po njegovi smrti (leta 430) je skupnost živela naprej in se širila. Avguštinov duh in njegova misel je ohranjena, naprej jo širijo bratje avguštinci.

Temelj in značaj avguštincev je življenje v skupnosti. Bratje skupaj gradijo pot, ki vodi h Gospodu in k služenju drugim ljudem.

Živijo v ponižnosti in uboštvu, pri čemer se odpovejo vsakršni lastnini – tako materialni kot duhovni – in jo ponudijo na razpolago skupnosti, v dobro vseh.

Takole pravijo avguštinci:

‘Pred Bogom smo vsi berači. Dobrine tega sveta uporabljamo zgolj kot orodje na naši poti do nebes.’

Delo v šoli in župniji

Avguštinci
Priljubljeni p. Jurandir je ravnatelj osnovne šole.

Danes so avguštinci razširjeni po vsem svetu, zlasti v deželah tretjega sveta, med katerimi je tudi Paragvaj.

S Silvo že tretji teden deliva življenje s tremi misijonarji te redovne skupnosti; s tremi prijetnimi, ponižnimi in predanimi ljudmi, ki so se zavezali k služenju Bogu in skupnosti, v kateri živijo.

Tako kot v drugih avguštinskih skupnostih, je tudi poslanstvo p. Jurandirja, p. Silvestra in p. Cleberja vezano na dve osnovni aktivnosti.

Vodijo župnijo v Asuncionu, glavnemu mestu države in hkrati vodijo šolo, s katero želijo pomagati revnim otrokom do boljše in kvalitetnejše izobrazbe.

Izzivi

Kdorkoli živi in dela v Paragvaju ve, s koliko izzivi se srečuje ta narod. Droge, slabo šolstvo, razpadanje družin zaradi ločitev, lačni otroci, revščina…

Dobra izobrazba je zato ključnega pomena, česar se avguštinci dobro zavedajo. Potrebni so v Paragvaju!

Zgodovina

Sicer pa je Paragvaj narod z viharno preteklostjo. Evropejci so prvič prišli na današnje ozemlje Paragvaja v začetku 16. stoletja, ampak v mesto Asunción (v prevodu ‘Vnebovzetje’) so se začeli naseljevati leta 1537 – ko je postalo središče španske kolonije. Pred tem so področje naseljevali prvobitni Indijanci Guarani.

Skoraj 300 let kasneje je Paragvaj dosegel neodvisnost od Španije, 14. maja 1811 je bila razglašena neodvisna država.

Diktatura in tiranija

Solano_Lopez
General Francisco Solano Lopez leta 1866.

Paragvajci so bili v preteklosti vedno pod vodstvom diktatorjev in tiranov. Vsak od njih je močno vplival na razvoj ali nazadovanje države, odvisno od njegove modrosti in razsodnosti. Ampak daleč najbolj usodno vlogo je imel voditelj Francisco Solano Lopez.

Ko je nasledil svojega očeta, je Paragvaj popeljal v najbolj krvavo in katastrofalno vojno 19. stoletja na tleh Južne Amerike.

V vojno

Paragvaj se je vmešal v spor med Brazilijo in Urugvajem, kjer je takratni predsednik trepetal za svoj stolček in prosil Paragvaj (takrat bogato in močno vojaško silo) za vojaško posredovanje.

Lopez se je brazilske moči v Urugvaju zavedal. Bal se je, da bi Brazilija kasneje vplivala tudi na notranjo politiko Paragvaja in ga odstavila, zato se je odzval na prošnjo, zbral vojsko in krenil proti Urugvaju.

Triple Alliance – Trojno zavezništvo

Med Paragvajem in Urugvajem leži Argentina, ki pa Lopezu ni izdala dovoljenja za vojaško prečkanje njenega ozemlja. Lopez je s svojo vojsko kljub temu vkorakal v Argentino in začel zasegati dele argentinska ozemlja.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

V tem času je Urugvajski predsednik ‘padel’, nasledil ga je drugi, tokrat politični zaveznik Brazilije. Paragvaj se je naenkrat znašel sam med tremi silami, ki so mu vse hkrati (Argetina, Brazilija in Urugvaj) napovedale vojno, da bi uničili Lopeza in njegovo vlado.

Borba do smrti

Paragvajska vojna
Paragvajska vojna – krvava vojna trojnega zavezništva

Predstavljajte si, mali Paragvaj s komaj 500.000 prebivalci, nekaj manj kot je v tistem času štela brazilska narodna straža, proti trem zaveznikom s skupaj 11 milijoni prebivalcev.

Posledice vojne so bile milo rečeno katastrofalne za Paragvaj. Po treh letih vojne (od 1864 do 1870) je bil Paragvaj praktično uničen, ob koncu leta 1868 je njegova vojska štela le še nekaj tisoč vojakov.

Ampak Lopez je šel do konca. V enote je poklical celo ženske in otroke stare komaj deset let. Vsi pod orožje, vsi v obrambo svoje države. Fanatično so sledili Lopezu – borba do smrti.

Paragvaj so na noge postavile ženske

Zgodovina Paragvaja
Papež Frančišek je ob obisku Paragvaja dejal, da so Pargavjske ženske najbolj veličastne ženske v vsej Južni Ameriki.

Ko je trojica zasedla Asunción, je Paragvaj padel na najnižjo točko svoje zgodovine. Stotisoče mrtvih. Po vojni se je prebivalstvo zmanjšalo za polovico, na vsega 220.000 ljudi, od tega je ostalo le še 28.000 moških.

Danes Paragvajci pripovedujejo, da je država vstala kot feniks, iz nič, iz pepela, po zaslugi žensk. Te so po vojni ostale praktično same, razmerje med spoloma je bilo porušeno.

Vendar pa si Paragvaj od tiste vojne dalje kljub temu ni nikoli več opomogel, nikoli več ni dosegel svojega nekdanjega bogastva in moči.

Narodni heroj

Ampak zanimiva je ena stvar. Francisca Solana Lopeza v Paragvaju še vedno globoko spoštujejo. Njegov kip stoji v središču Asuncióna.

Francisco Solano Lopez je narodni heroj v Paragvaju. vir: Ñanduti

Ta paranoični megaloman, ki je med drugim dal umoriti člane svoje družine v strahu, da kujejo zaroto proti njem, še vedno živi v srcih ljudi kot narodni heroj.

Nekatere stvari je včasih težko razumeti.

Ampak pustimo zgodovino ob strani. Paragvajci, kot jih dožiljava danes midva, so izjemo ponižni, skromni in spoštljivi ljudje. Vesela sva, da nama je Bog dal priložnost začutiti njihov utrip in z njimi deliti nekaj njihove realnosti.

Revščina

Misijon v Paragvaju
Revne soseske in bivališča v okolici naše misijonske skupnosti.

Kar 31 odstotkov ljudi v državi je revnih. Okrog nas živijo družine z desetimi in več otroki, ki nimajo dovolj za hrano in obleke. Tudi izobraženi ljudje se pogosto znajdejo na robu, ker ne najdejo dela ali pa je to slabo plačano, komaj dovolj za preživetje. Ampak med njimi je veliko solidarnosti. Jurandir takole pravi:

‘V krvi vsakega Paragvajca je pomoč drugemu človeku, če le lahko. Vsi pomagajo vsakomur. To me vedno znova fascinira.’

Zgodovina jih je tega dobro naučila!

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Ljudje v Pachacutecu živijo v nepopisni revščini in katastrofalnih življensjkh pogojih. Ker je v tem delu Peruja puščava, jim primanjkuje pitne vode, za katero pa zaradi neosveščenosti ne znajo dobro skrbeti. Misijonarji bi jih radi izobrazili in naučili veščin osebne in okoljske higiene. Kliknite gumb DARUJ ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.215€ od 1.500€ zbranih
Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

1.215€ od 1.500€ zbranih

Pachacutec je eno najrevnejših predelov Lime in gre v resnici za puščavski predel Peruja, saj tako kot na celotnem območju desetmilijonskega glavnega mesta, padavin praktično ni.

Tam je na peščenih, puščavskih tleh postavljenih na tisoče lesenih barak, kjer ni ne dreves ne vrtov in praktično nobenega rastja.

Ne manjka jim le dela, denarja za hrano in dobrih življenjskih pogojev. Tisto, kar je v Pachacutecu najbolj pereče, je pomanjkanje najosnovnejšega: vode.

Ljudje morajo za dostavo vode plačevati skoraj 40€ na mesec, kar zanje pomeni 10% mesečne plače.

Težava je, ker za vodo, ki jo potem hranijo v plastičnih sadovih, ne znajo dobro poskrbeti. V njej plavajo žuželke, komarji na gladini valijo svoja jajčeca, iz nje pijejo potepuški psi. Ljudje niso dovolj dobro poučeni kako skrbeti za lastno zdravje in higieno.

In tukaj bi jim klaretinski misijonarji radi pomagali. Želijo zgraditi večnamenski objekt, kjer bi poleg kapele uredili tudi prostore za izobraževanje in nekaj sob, da bi misijonarji lahko med ljudmi preživeli tudi več dni skupaj. Trenutno je na tem mestu le skromna, lesena kapela.

Pomagajmo jim pri zastavljenem cilju in s tem pomagajmo ljudem v pachacutecu, da bodo živeli dostojnejše in kvalitetneje.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

KAJ PA VI MISLITE?

Vaš komentar na prispevek je dragocen. Tako za nas kot za vse ostale, ki so prispevek prebrali. Podelite z nami svoje misli, ideje in mnenja. Drugi bodo vaš komentar lahko všečkali in nanj odgovorili, predvsem pa, več komentarjev kot boste objavili v prispevkih, boljšo značko si boste zaslužili. Prvo dobite že z desetimi objavljenimi komentarji!

PREBERITE SI TUDI