Mineva sedem let, kar sva s Silvo in nekaterimi prijatelji, ustanovila društvo Operando. Sedem let torej, ko sva si prvič nadela ruzake na ramo in odšla na pot po svetu.
Nekateri od vas se tega verjetno še spominjate, mnogi ste naju začeli spremljati nekje vmes, v obdobju triletnega potovanja po Evropi, Aziji in Južni Ameriki.
No, nekateri pa ste se Operandu pridružili kasneje, ko sva bila že doma v Sloveniji in sva si vzela (prisiljen) odmor od potovanja. To je bil čas, ko nisva več aktivno objavljala prispevke najinih popotnih izkušenj.
Za vse vas, ki ste najino pot zamudili, smo v Operandu pripravili posebno stran z vsemi prispevki najine poti, organizirano in razdeljeno po kontinentih in državah. Če vas zanima, lahko s prebiranjem začnete na tej povezavi.
Potem ko sva prišla domov (po potovanju v Južni Ameriki), torej zadnjem letu najinega misijonarjenja, nas je presenetila korona in skoraj za dve leti življenje pritisnila na pavzo. Vsaj meni se je tako zdelo.
Dve leti ‘zaustavljenega’ življenja ni malo, pa se mi vseeno zdi, da je ta čas minil tako zelo hitro. Kot bi izpuhtel, kot bi nekdo pritisnil na tipko ‘fast forward’ in sem se kar naenkrat znašel dve leti naprej. Kam je šel ta čas?
Seveda je korona najine načrte za bodoča potovanja takrat postavila na glavo, pa smo se v Operandu prilagodili okoliščinam in se kljub drugačnemu ritmu trudili vzpostavljati stik z vami.
Najprej smo s prostovoljnim delom različnih terapevtov lajšali skrbi in negotovost povezane s pandemijo, objavljali smo prispevke in članke na področjih medsebojnih odnosov, osebne in duhovne rasti, in skupaj organizirali štiri dobrodelne akcije za štiri različne namene: za misijonarje v Kolumbiji, za šolo Piali v Kalkuti, za misijonarja Janeza Krmelja na Madagaskarju in za ljudi v Ukrajni.
Poleg tega smo dobro razvili spletno stran v angleškem jeziku in vzpostavili mrežo tujih prostovoljcev, ki danes redno skrbijo za njeno vsebino, pisanje jutranjih molitev in delo na Operandovem Youtube kanalu.
In seveda, tik pred pandemijo smo v društvu, z veliko pomočjo vseh vas, papežu Frančišku osebno izročili darilo – spominsko knjigo s spodbudnim pismom in več kot dva tisoč zbranimi podpisi v njegovo podporo.
Skratka, dela je bilo dovolj, in nič ne kaže (hvala Bogu), da nam ga bo zmanjkalo.
Po tolikem času brez pisanja prispevkov iz potovanj, so me začeli srbeti prsti. Zato sem se odločil, da bom s pisanjem nadaljeval, kjerkoli pač s Silvo že bova – doma v Sloveniji ali v tujini.
Vsak teden (vsaj takšen je načrt), bom v člankih prispeval svoje misli in izkušnje. Verjetno se bom s pogledom občasno vračal na druge konce sveta, ki so tako zelo zaznamovali moje življenje in morda z vami delil še kakšno zanimivo izkušnjo, ki sem jo v preteklosti izpustil.
Vtisi potovanja so nekako zbrani, zdaj opažam, da se v meni dogaja nekakšna sinteza, povezovanje v celoto, v nek kontekst in prepričan sem, da bo pisanje vsaj do neke mere to odražalo – upam, da bo bogato in dobrodošlo tudi za vas.
S Silvo sva trenutno v Sloveniji. Letos maja sva se vrnila iz Kolumbije, kjer sva izpopolnjevala najino španščino, poleg tega pa sva navezovala stike z različnimi dobrodelnimi organizacijami.
Zataknilo se je pri vizi. Pol leta birokracije, pingponga s papirologijo, odvetniki in uradniki, pa kljub temu ni bilo urejeno pravočasno za pridobitev dolgoročne vize, tako da sva morala zapustiti državo, ker se nama je pač običajna turistična viza po šestih mesecih iztekla.
Bog že ve. Verjamem, da nama bo pokazal pot naprej, v to ali v ono smer. Če sva se s Silvo kaj naučila iz potovanja, je to prepuščanje nadzora Njemu – ki naju pozna do obisti, pozna najino notranjost, preteklost in prihodnost.
Naslednji teden se vam torej spet oglasim z novim prispevkom.
