“Ko poslušaš na poročilih te je sicer strah, ampak ko ti nekdo od prijateljev pove, da je pozitiven na koronavirus, takrat se zaveš, da je virus prav zares med nami,” mi je pred kratkim v pogovoru dejala neka gospa.
Občutki, ki spremljajo obolelega
Razmišljala sem, kaj mi je želela sporočiti. Mediji nas dnevno zasipajo z informacijami o epidemiji COVID-19. A gospa ima prav. Kljub vsem informacijami se včasih zdi, kot da je virus samo na televiziji.
Kar nekaj obolelih je pri meni iskalo pomoč. V svojih pogovorih so mi zaupali, s katerimi čustvi se spopadajo v času bolezni. Našteli so mi celo paleto čustev. Od strahu, žalosti… do jeze. O tem vam tokrat želim spregovoriti. Morda je med vami kdo, ki obupuje zaradi vseh teh občutkov. Naj vam povem, da se to dogaja tudi drugim bolnikom. In naj vas potolažim, tudi mine.
Vprašanja in strahovi
Bolnik se najprej sreča s številnimi vprašanji in strahovi. Sprašuje se, kako izgleda testiranje. Bo testiranje zanesljivo?
Nato s strahom čaka na rezultat testiranja. Večina jih poroča, da se strah še okrepi, ko izvedo, da so pozitivni. Ne vedo, kaj pričakovati. Sprašujejo se, kako se bo bolezen odvijala. Še bolj jih plaši dejstvo, da tudi zdravniki bolezni še ne poznajo dovolj dobro.
Mi bodo sploh lahko ustrezno pomagali? Bom pravočasno prišel do pomoči, ko se bo stanje kar naenkrat poslabšalo? Vse to so vprašanja in dvomi, o katerih mi ljudje pripovedujejo. A strahovi se tu še ne končajo.
Občutki sramu
Človek razmišlja o tem, ali je morda nehote koga okužil. Je bil morda preblizu sosedu, ko je delal na vrtu? Takrat je bil še povsem zdrav. Kako naj bi vedel, da je morda prenašalec nevarne bolezni?
Vsi spregovorijo tudi o občutkih sramu. Skrbi jih, kaj si bodo drugi mislili o njih? Se jih bodo vsi na daleč izogibali? Jih bodo opravljali? Bodo ostali čisto sami? Jim bo sploh kdo pomagal? Čeprav je bolnik morda res pazil, da se ne bi po nepotrebnem okužil, ima sedaj občutek kot da drugi s prstom kažejo nanj:”Kaj pa nisi bil previden? Zakaj pa si se družil z onimi?”
Ali ni krivično, da se mora bolnik spopadati z vsemi temi občutki? Vsi smo se že kdaj srečali s sramom in krivdo. Morda si boste lažje predstavljali kaj doživlja bolnik, če boste pomislili na bolezni, ki ste jih sami preživeli v otroštvu.
Človek je lahko hitro zaznamovan
Ste kdaj imeli uši, morda gliste ali celo garje? Občutki so zelo podobni. Gre za bolezen, ki si je nihče ne želi imeti. Zato imaš občutek, da se te vsi izogibajo, ko si okužen. Gre za bolezen, ki jo dobiš mimogrede in ne veš, da jo imaš, dokler ne izbruhne v vsej svoji polnosti.
Neka gospa se je v pogovoru pošalila: ‘Kot da smo gobavci.’
Na žalost se bolnik res lahko počuti tako. Hrano in zdravila mu dostavljajo brezstično. Pustijo mu pred vrati, niti ne pozvonijo. A ljudje smo ustvarjeni za stike.
Ustvarjeni smo za odnose. Z brezstičnim poslovanjem se bolečina poveča. Bolnik se počuti še bolj osamljenega. Ljudje ga sprašujejo, če lahko kako pomagajo. A vsa pomoč se ustavi pred vrati bolnikovega doma.
Občutki osamljenosti
Tiste pomoči, ki bi jo bolnik resnično potreboval, ni. Bolezen je dolgotrajna. Z vzponi in padci. S seboj prinese občutek brezvoljnosti in melanholije.
Pred seboj ima osnovna opravila, ki se jih ne zmore lotiti. Pripraviti si mora dnevne obroke, pospraviti za seboj. Skrb za higieno naj bi v tem obdobju povečal, on pa se zjutraj komaj stušira. Kdo bo pomil kopalno kad za njim? Kako prav bi tu prišla pomoč od zunaj. A ostaja sam. Pridejo občutki žalosti. Občutki globoke žalosti in razočaranja.
Občutki jeze in nemoči
Ljudje mi pripovedujejo tudi o jezi. Jezijo se na tistega, ki naj bi jih okužil. Jeza je izraz nemoči. Človek okužbe ni mogel preprečiti, nima vpliva na potek bolezni. To ga jezi.
Pomembno je, da si te občutke priznate. Nič ni narobe, če tako čutite. Pogosto pomaga, če spregovorimo o njih. Bolečino je potrebno izgovoriti. Večkrat ko boste govorili o njej, manjša bo. Pokličite nekoga, ki se mu lahko zaupate.
Kako bolniku lahko pomagamo mi?
Pokličite svoje prijatelje, ki so zboleli. Poklepetajte z njimi. Vprašajte, če lahko kako pomagate. Ne tolažite jih s praznimi stavki, kot so: ‘Saj bo kmalu bolje. Saj ni tako hudo.’ To ne pomaga. To ga lahko še bolj razjezi ali celo užalosti.
Pomagalo mu bo, če priznate, da si ne morete predstavljati kako mu je. Da verjamete, da mu mora biti najbrž res težko. Če boste imeli občutek, da prijatelju ni do pogovora, poskusite ponovno čez kakšen dan. Poskusite morda z SMS sporočilom, zagotovo vam bo hvaležen, saj mu boste dali občutek, da ni tako sam, kot se zdi na trenutke.
Na voljo smo vam
Dragi bolniki. Terapevti smo tu, da vam pomagamo. Vi ste prvi, ki si zaslužite našo brezplačno pomoč. Prav vi ste tisti, ki epidemijo COVID-19 najbolj občutite na svoji koži.
Morda se spopadate le z nekaterimi opisanimi čustvi. Morda ste šli skozi vsa. V vsakem primeru boste imeli našo pozornost. Naj vas ne bo strah stopiti v stik z nami. Tu smo, da prisluhnemo vaši stiski.
