V preteklih tednih smo skupaj spoznavali življenje Oscarja Romera. V prvi objavi sem pisala o njegovem otroštvu, v drugi, o prvih letih njegovega duhovništva in posvečenju v škofa, v tretji, o njegovem imenovanju za nadškofa in spreobrnitvi.
Danes pa se bomo osredotočili na čas po imenovanju, ko je iskal stik s svojim ljudstvom, o stopnjevanem nasilju v državi in njegovih prizadevanjih, da bi bil dober pastir v tako nestabilnih okoliščinah.
Kako naj postanem dober nadškof?
Oscar Romero se je znašel na razpotju svoje škofovske poti. Želel je biti blizu svojemu ljudstvu, vendar ni vedel, kako se tega lotiti.
Po enem izmed srečanj z duhovniki se je ustavil ob skupini le-teh, ki so se zapletli v pogovor na hodniku.
Zamišljen jih je vprašal: “Povejte mi, kaj bi moral storiti, da bi postal dober škof?”
Eden izmed njih mu reče: “To je enostavno, monsignor! Zamenjajte način: namesto, da ostajate sedem dni v San Salvadorju in preživite čas v družbi dam, ki vas povabijo na čaj, raje pojdite za šest dni na podeželje med kmete in preživite samo en dan tukaj v mestu. Postali boste zelo dober škof!”
Njegov odziv je bil iskren: “Vaš predlog se mi zdi odličen, ampak ne poznam teh krajev na podeželju in niti ne vem, kam naj sploh grem. Kaj ko bi mi pripravili majhen načrt za teh šest dni?”
Duhovniki niso vedeli, kaj naj si mislijo. Kot pomožni škof ni šel iz svoje pisarne in zdaj jih je prosil, da mu pripravijo kar pastoralni načrt.
Začudeni so sklenili: “Temu pa se reče sprememba!”
Po imenovanju je razmišljal o tem, da bi živel v bolnišnici Božje Previdnosti (šp. Divina Providencia), namenjeni rakavim bolnikom, kjer so dobili oskrbo tisti brez upanja na ozdravitev.
Sestre, ki so vodile to bolnišnico, so privolile v njegovo namestitev, zaradi česar so bile velikokrat v javnosti zasramovane, šikanirane in izgubile so precej dolgoletnih darovalcev. Mnogi premožni donatorji se namreč niso strinjali s potjo, ki jo je izbral Oscar Romero.
Škof je najprej bival kar v zakristiji, v katero so namestili posteljo, omare in njegovo pisalno mizo.
Kasneje pa so uredile zanj majhno sprejemnico, sobo s posteljo in še eno, v kateri je visela hamaca, viseča mreža, v kateri je najraje počival. Večkrat je dejal, da si takšnega razkošja ne zasluži.
Njegovo ljudstvo je imelo vedno prednost
Vrata nadškofije so bila vedno odprta za ljudi. Prednost so vedno imeli kmeti in preprosti ljudje. Čeprav je bil nadškof sredi sestanka z eminentnimi osebami ali duhovniki, jih je vedno prednostno sprejel.
O duhovnikih in škofih je namreč ob neki priložnosti dejal:
“Oni imajo na voljo avto ali avtobus, kmetje pa velikokrat pridejo peš, ne želim jih pustiti čakati. Največkrat potrebujejo le mojo pozornost, da lahko odložijo svoja bremena.”
Ugotovil je, da ga pogovor in komunikacija s preprostimi ljudmi krepi in mu prinaša veselje, njim pa omogoča, da se počutijo sprejete in slišane.
Sogovornik s svojim ljudstvom
Z ljudmi je bil v stiku preko vseh takrat uveljavljenih medijih komunikacije.
Na njegov naslov je prihajalo na stotine pisem, ki jih je z veseljem prebral in če je bilo le mogoče, je nanje tudi osebno odgovoril. Če ni utegnil, je v njegovem imenu to storila ena od njegovih tajnic.
Pogosto so se nanj obračale kar cele skupnosti s skupnim pismom, da bi dobile nasvet, kako ravnati v zapletenih situacijah. Drugič spet so bila pisma bolj osebna.
Velikokrat je Oscar na ta pisma odgovarjal kar v mikrofon na radiu. Sploh, če so imela velik pomen tudi za druge skupnosti.
Radio je suvereno in navdušeno uporabljal za evangelizacijo svojega ljudstva. Njegove pridige so prenašali vsak teden.
Z nagovori po radiu je navdihoval ljudi in se dotikal src množic, ki so hrepenela po pravičnosti in boljši prihodnosti. V času preizkušenj in preganjanj so bili ti nagovori edina luč, ki je razsvetljevala temo nad Salvadorci in spreminjala njihovo zavest.
Preganjanje in nasilje se stopnjujeta
Situacija v državi je postajala čedalje bolj razgreta. Oblikovale so se različne uporniške in oborožene skupine, tako na levi kot na desni strani, tako med preprostimi kmeti kot tistimi, ki so jih podpirali oligarhi.
Vlada pa je tudi sama z vojsko in policijo izvajala represijo.
Ker je Cerkev vse bolj odkrito pozivala k bolj pravični družbi, demokraciji in spremljala revno prebivalstvo v prizadevanjih, je postala tarča številnih napadov in obtožb.
Obtoževali so jih, da so posamezni duhovniki komunisti, da so voditelji ali pripadniki oboroženih skupin, in širili druge lažne govorice. Mučenja, izgoni in preganjanja duhovnikov in kristjanov so postala njihov vsakdan.
Aguilares okupira salvadorska vojska
Za cel mesec, od sredine maja do junija 1977, so vojaki okupirali mestece Aguilares in začeli “čistiti” področje, v katerem so bila gibanja za spremembe v družbi najbolj aktivna.
Najemniki zemljišč so se namreč tam dokončno uprli, da bi plačali znatno višjo najemnino oligarhinji, ki je bila lastnica zemlje na tem področju.
Vojaki so en mesec nad prebivalstvom izvajali teror, oskrunili cerkev in tabernakelj ter izgnali njihovega duhovnika v Gvatemalo.
Nadškof Romero je pisno protestiral. Takoj, ko se je vojska umaknila in je bil možen prehod, je prišel darovati sveto mašo in duhovno oskrbeti svoje ljudstvo.
Cerkev se je napolnila, vendar se maše mnogi verniki niso udeležiti zaradi strahu. Za vojaki je namreč na tem področju ostalo 200 ubitih, nešteto mučenih, posiljenih in izginulih.
V svoji pridigi med mašo je škof Romero dejal: “Danes sem prišel sem, da bi zbrali trupla, ki jih je pustilo to preganjanje Cerkve. Danes želim ponovno zbrati in dvigniti to Cerkev, ki je bila uničena in ljudstvo ponižano in nedostojanstveno žrtvovano…”
Po sveti maši so šli v procesiji po ulicah Aguilaresa z Najsvetejšim, da bi ponovno posvetili oskrunjeno mesto.
Na ulici so se zadrževale le posamezne skupine vojakov. Iznenada se je ena izmed njih razpostavila pred ljudi v procesiji in uperila vanje orožje. Ustvaril se je živi zid.
Vsi so v pričo dogodka obstali kot vkopani.
Ko se je Romero približal z Najsvetejšim, jih je povabil, naj nadaljujejo s svojo potjo. Ljudje so se pričeli približevati vojakom kljub temu, da so imeli še vedno vanje uperjene brzostrelke. Ti pa so se počasi začeli umikati in jih končno spustili mimo.
V naslednjih treh letih, ki so sledila, so se vrstili podobni nasilni dogodki. Na grozo vseh so eskalirali v državljansko vojno.
Za nadaljevanje kliknite tukaj.
