Odziv na misijonsko potovanje v Peru, ki ga organiziramo v Operandu, je zelo velik. Večji, kot smo ga pričakovali.
Na voljo je le še eno prosto mesto in mislim, da bo tudi to kmalu zapolnjeno.
Inkvizicija?
Ko smo v enem od sporočil na Facebooku objavili novico o potovanju, se je razvila žgoča debata.
Nekateri so pisali, da misijonarji Indijancem vsiljujejo ‘svojo’ vero in jim uničujejo tradicijo.
Običajno se ne odzivam ob takšnih diskusijah, ampak tokrat sem naredil izjemo, predvsem zato, ker so nekateri prepričani, da je tudi naše potovanje v ta del sveta neke vrste inkvizicija, pokristjanjevanje in ‘omadeževanje’ sicer neomadeževanega.
Ta članek je odgovor na te pomisleke in predsodke.
Predsodki, ki zamegljujejo pogled
S Silvo sva velikokrat presenečena, kako močno mnenje imajo lahko nekateri ljudje, čeprav so brez vsakršne izkušnje; še nikoli niso bili na misijonu, nikoli doživeli dela misijonarjev in se nasploh nikoli v resnici seznanili z realnostjo tega sveta.
To, o čemer bom pisal, je najina neposredna izkušnja, ne le iz perujskega amazonskega pragozda, pač pa tudi iz Brazilije, kjer sva nekaj časa obiskovala indijanske skupnosti v gozdovih Cascavela in imela intenziven pouk o situaciji prvobitnih indijanskih staroselcev. O tej izkušnji sem pisal v tem prispevku.
Moj odgovor je delno tudi sad izkušnje Bangladeša, ko sva lansko leto preživela en mesec v Dhaki, z misijonarjem Riccardom, v deželi, kjer prevladujejo muslimani. Pa tudi na podlagi izkušnje misijona na Tajskem, med ljudmi plemenske skupnosti Karen.
Vsiljujejo vero?
Najina osebna izkušnja misijonov in srečevanja z misijonarji je povsem drugačna od tega, kar sem bral v številnih komentarjih na socialnem omrežju.
Poslanstvo teh misijonarjev je drugačno. Je navdihujoče. Je pomembno za ljudi in tamkajšnjo družbo. In je plod stoletij izkušenj, tako dobrih kot manj dobrih praks.
Kaj torej počno ti misijonarji? Ali pa najprej, česa ne počno?
Vsekakor ne vsiljujejo krščanske vere.
Italijanski misijonar p. Riccardo v Bangladešu, ki dela z zapuščenimi otroci iz ulic (v glavnem mestu jih je več kot 200.000) nama je dejal, da bi tem otrokom lahko naredil veliko škode, če bi jih vzgajal v krščanski veri.
Ne zaradi vere same pač pa zato, ker si srčno prizadeva, da bi se ti otroci nekoč spet vrnili v svoje primarne družine.
Po 35 letih dela v Bangladešu dobro pozna domačine in njihovo kulturo. Ve, da jih lastne družine ne bi nikoli sprejele, če bi se tja vrnili kot kristjani.
Takole nama je dejal:
‘Ne želim jih prevzgajati, ne želim jim vsiljevati naš način življenja. Muslimani so, ampak jaz jih ne želim spreobračati v kristjane. To ni bistveno. To absolutno ni prioriteta. Tisto, kar najbolj nujno potrebujejo je občutek sprejetosti in ljubljenosti, ne glede na to, kdo so, v kaj verjamejo in kako se obnašajo. To je tisto, kar jim v tej hladni in kruti družbi manjka, to je tisto, česar nikoli niso imeli in kar potrebujejo za gradnjo zdravih osebnih temeljev. Verjamem, da je to prava pot do njihove notranje preobrazbe.’
Imate ob tej izjavi občutek, da je misijonar na križarskem pohodu, kot so nekateri pisali v svojih komentarjih?
Spoštovanje tradicije in modrosti
Misijonar p. Diego, ki petindvajset let dela s prvobitnimi Indijanci Guarani na jugu Brazilije, ima podobno mnenje.
V treh dneh, kar sva ga spremljala na obiskih po vaseh, nama je povedal toliko, da bi o tem lahko napisal dve ali tri knjige.
In ne, to ne bi bile knjige o misijonarju, ki želi ‘neuke’ in ‘primitivne’ Indijance učiti nečesa novega ali jih celo spreobračati.
Nasprotno, to bi bile knjige o človeku, ki goji globoko spoštovanje do teh ljudi, do njihove tradicije, vere in zgodovinske modrosti.
Tako kot p. Riccardo je tudi on prepričan, da jih zahodnjaki lahko bore malo naučimo. Se pa lahko sami veliko naučimo od njih.
Diego nama je to povedal takole:
‘Če sem se česa naučil med Indijanci v teh 24. letih dela z njimi, je to pomen svobode. Nekoč sem razmišljal drugače, danes pa vem, da nikoli nikogar ne morem primorati k nobeni stvari. Tudi k veri ne. Svoboda je temeljna pravica vsakega človeškega bitja.
V tej svobodi se moramo naučiti spoznavati Jezusa in njegov način razodevanja v različnih kulturah, tudi v preganjanjih in krivicah, ki se dogajajo Indijancem in toliko drugim v svetu.
Včasih se vprašam, ali sem res jaz tisti, ki jim moram prinašati Kristusa, saj ga jaz sam srečujem med njimi, prezrtega, zlomljenega in zapuščenega.’
Če je to sodobna inkvizicija, kot je zapisal nekdo v komentarju na Facebooku, potem naj bo takšne inkvizicije še več!
Pomagajo jim ohranjati tradicijo in identiteto
In da se končno vrnem v Atalayo. Tisti, ki bodo z nami odpotovali v amazonski pragozd, na misijone ob reki Ucayali, bodo spoznali prav takšne misijonarje kakršna sta p. Riccardo in p. Diego.
Da, so katoliški misijonarji, ampak tisto, za kar se prizadevajo je pomoč indijanskim staroselcem ohraniti identiteto in tradicijo, nekaj kar se izgublja zaradi vdora ‘civilizacije’ in kapitala, zlasti iz zahoda.
Kako lahko drugače pojasnimo motive tamkajšnjega škofa p. Antona Žerdina Bukovca (rojenega v Sloveniji), ki je za Indijance ustanovil univerzo Nopoki.
Ni katoliška ali krščanska, pač pa je izobraževalna ustanova, kjer se poudarja ohranjanje nihove lastne tradicije, saj jo mladi staroselci, kot rečeno, izgubljajo in pozabljajo.
To je univerza, kjer se znova učijo svojega primarnega jezika in skrbno zapisujejo kulturno dediščino, ki se je do zdaj prenašala zgolj od ust do ust.
Vse to z namenom, da se izobraženi vrnejo nazaj v svoje vasi, se bolje organizirajo in ponovno oživijo dragocene vrednote, ki so se tisočletja prenašale iz roda v rod.
Je to tisto, kar pomeni vsiljevanje vere?
Smo del problema ali del rešitve?
Ne, ne gre za vsiljevanje vere, pač pa za pomoč, da ne izginejo, da utrdijo svojo identiteto in se zoperstavijo sodobnim trendom sveta, ki mlade iz dneva v dan bolj premamljajo.
Predsodek, da misijonarji prihajajo iz ‘pokvarjenega’ katoliškega zahoda je zgrešen.
V štirih mesecih, kar sva jih preživela na misijonu na Tajskem, med pripadniki plemena Karen, sva spoznala misijonarje, ki tudi sami izhajajo iz te iste plemenske skupnosti.
Tudi oni dobro vedo, da je spoštovanje njihove lastne tradicije, verovanj in vrednot izjemnega pomena.
Kako bi si drugače razložili pogreb, ki ga je v neki oddaljeni karenski vasi vodil katoliški misijonar in blagoslavljal hrano, pijačo, odeje, čevlje, dežnike…, ki so jih svojci skupaj s pokojnim zakopali v jamo, da bo njegova pot k Bogu udobna in varna?
Globoko spoštovani
Tudi na področju Amazonije je tako. Misijonarji so pogosto ljudje, ki so se rodili v staroselskih skupnostih in tam odraščali; dobro poznajo način življenja prvobitnih Indijancev in jim ni vseeno, da ‘njihovi ljudje’ izgubljajo svoj življenjski prostor.
Ti misijonarji so v vaseh globoko spoštovani; včasih jih celo enačijo s šamani. Nemalokrat se tudi sami znajdejo v vlogi zdravilcev in uporabljajo tisočletja stare metode zdravljenja bolezni z rastlinami, ki so jih osvojili že v rani mladosti.
Svet se je spremenil
Ampak resnica je, da so se potrebe in izzivi Indijancev skozi zgodovino močno spremenile.
Ja, nekoč so res živeli v neokrnjeni naravi, a danes žal temu ni več tako. K temu smo veliko prispevali tudi mi.
Onesnažena voda in zrak jim prinašata bolezni, bakterije in viruse, ki jih prej niso imeli.
Zaradi teh sprememb je tudi rastje okrnjeno. Sadna drevesa in zdravilne rastline, ki so bila tisočletja njihov glavni vir preživetja, danes izginjajo.
Ožajo se jim možnosti preživetja, ker na področje Amazonije vdira industrija z izsekavanjem dreves, katerih proizvode vsakodnevno uporabljamo tudi mi (celuloza, papir, guma,…).
Vedno manj se lahko zanašajo na naravno zdravljenje, zato jim misijonarji v vasi prinašajo zdravila.
Ker so mnoge od teh vasi zelo oddaljene, je pogosto prepozno, preden oboleli pride s čolnom do Atalaye. Umirajo mnogo prezgodaj, tako odrasli kot otroci.
Res, ko iz svojega udobnega naslonjača na pamet sodimo delo misijonarjev, prostovoljcev in drugih, ki v Amazonijo odhajajo z iskrenim srcem in čistimi motivi, se moramo ozreti vase in preveriti, ali sem jaz sam del problema ali del rešitve.
Kot pomoč pri tem razločevanju zgolj en primer:
Na mestih, kjer izsekavajo brazilski deževni pragozd, velike korporacije uvajajo intenzivno kmetijstvo. Na nepreglednih površinah in z moderno kmetijsko tehnologijo sejejo in pridelujejo sojo, ki jo prodajajo v Evropo in druge dele sveta. Mi pa jo kupujemo kot superzdravo dopolnilo k naši prehrani.
Ne zavedamo se, da je to super živilo porušilo naravno ravnovesje in izpodrinilo življenjski prostor indijanskim staroselcem.
Nekateri so komentirali takole:
‘Zakaj silite v Amazonijo, pustite te ljudi, da živijo tako kot so od nekdaj živeli, saj znajo poskrbeti zase.’
Takšen komentar lahko napiše le nekdo, ki slabo pozna realnost tistega okolja in se hkrati ne zaveda, da tudi sam, čeprav daleč proč, prispeva k onesnaževanju, izsekavanju in industrializaciji amazonskega pragozda.
Naše misijonsko potovanje ima svoj namen
Namen potovanja, ki ga organiziramo v Operandu je torej spoznati vso to realnost in se od njih učiti.
Pa vendar jim bomo tudi pomagali. V vasi jim bomo prinesli zdravila in zdravstvene pripomočke, ki jih potrebujejo bolj kot si lahko mislimo.
Sicer pa verjamemo, da si Bog za nikogar ne želi izolacije v smislu:
‘Pustite jih tam, naj živijo sami, tako kot včasih.’
Verjamemo, da nas Bog želi povezovati med seboj. Verjamemo, da se nam želi razodevati tudi po drugačnih ljudeh, drugačnih kulturah, običajih, navadah, vrednotah in celo veri.
On je tisti, ki nas želi učiti po njih, zato smo prepričani, da so takšna misijonska potovanja lepa priložnost za srečevanje z Njim, ki je stvarnik vsega.
Kaj pa vi mislite? Če želite, lahko delite z nami svoje mnenje spodaj pod komentarji.
Greste z nami?
Kot sem napisal, za potovanje v Peru je na voljo le še eno prosto mesto. Pridružite se nam in skupaj spoznajmo misijon – ne takšen, kakršen živi v predsodkih pač pa tak, kakršen je v resnici.
