Ko vsak dan poslušaš domačine, kako se pritožujejo zaradi vročine, torej ljudi, ki v Pucallpi živijo že več kot šestdeset let, potem veš, da je res vroče.
“Se še niste navadili?” občasno vprašam kakšno gospo, ko si s pahljačo hladi obraz in zraven zmajuje z glavo: ‘Que calor! Que calor!’ (kakšna vročina!).
Nenavadno vročino v tem delu Peruja v glavnem pripisujejo El Niñu. Verjetno ste že slišali za ta naravni pojav, tukaj mogoče samo na kratko o njem.
Proti koncu vsakega koledarskega leta se gladina oceana (vzdolž obale Ekvadorja in severnega Peruja) otopli. V preteklosti so lokalni prebivalci temu segrevanju rekli “El Niño”, v prevodu ‘deček’, saj se vedno pojavi nekje v času Božiča.
Ko se je pojavil El Niño je to včasih pomenilo konec ribiške sezone, čas, ko so perujski ribiči popravili mreže in zakrpali svoje čolne.
Na vsakih dva do sedem let pa se pojavi mnogo toplejše segrevanje na zahodnem delu Južne Amerike, ki običajno traja več mesecev in ga pogosto spremljajo močni nalivi, zlasti v Ekvadorju in Peruju.
Ko torej tukaj rečejo El niño, imajo v mislih to obdobje. Tukaj v Pucallpi se dobesedno kuhamo. Čakamo na ‘La Nina’, v prevodu ‘deklica’, ki v regijo prinese hladnejše vreme.
Beseda El Nino nekomu, ki tega ne doživi, ne pomeni prav veliko. Naj takole razložim: Ko se zjutraj spraviš k delu, tam nekje ob osmih, devetih, občutena temperatura že doseže 40 stopinj.
Čez dan naraste še za kakšni dve stopinji več. Ne glede na to, kje si in kaj delaš, od tebe dobesedno teče. Dva do trije hladni tuši na dan nekoliko omilijo situacijo. In res je, da pri takšnih temperaturah človek tudi misliti ne more jasno.
Severnjaki in zahodnjaki, ki živimo v hladnejših predelih, se nikoli ne bi smeli primerjati z ljudmi, ki živijo v takšni vročini. Pogosto slišim predsodke o južnjakih, češ da so leni in počasni. Ko dan preživiš v takšnem kotlu, se ne moreš, niti ne smeš preveč naprezati. Telo si želi počitka in svežine.
Shladi se šele okrog dveh, treh zjutraj, toliko, da se lahko pokriješ z rjuho. Telo šele takrat lahko začne zares počivati.
Ob sedmih zjutraj, ko ljudje običajno vstanejo, je še vedno prijetno, a temperatura se kmalu začne neusmiljeno dvigati in te drži v primežu vse do naslednje noči.
Če midva ne bi imela v sobi ventilatorja, bi bilo nevzdržno. Streha, pod katero živiva je iz pločevine – kuhalna plošča dva metra nad najino glavo. Tolaživa se s tem, da nisva edina. Trpiva skupaj z drugimi.
En mesec je mimo. Ko sva pred leti potovala, sva običajno v skupnosti ostala en mesec, potem sva nadaljevala pot. Morda bi s Silvo v Pucallpi ostala še nekoliko dlje, ampak moji ženi se je pojavil nadležni sinusitis, ki je v glavnem posledica prahu. Marsikdo v Pucallpi ima zaradi tega težave.
O prahu sem že govoril. Okrog in okrog misijona ni nobenega asfalta. Le zemlja in pesek, ki se dvigata in vdirata v najino sobo – zaščitena je le z mrežo za komarje. Vsak dan odstranjujeva debele sloje prahu in peska iz tal, in očitno je Silvino telo reagiralo.
Razmišljava, da bi mesec dela na misijonu končala in odšla za nekaj časa nazaj v Limo, v glavno mesto. Silva se bo morala pozdraviti, to je za naju prioriteta številka ena.
V Limi je zdravstvena oskrba na visokem nivoju, poleg tega pa je mesto ob oceanu – verjameva, da ji bo morski zrak pomagal očistiti sinuse in bo spet lahko normalno zadihala, brez stalnega glavobola, kihanja in slabega počutja.
Stvarnik nosi najini življenji v svojih rokah. Zaupava mu. On ve, kaj potrebujeva, in samo On nama lahko pokaže pot, po kateri morava hoditi naprej.
