Silva je prestala zahtevno operacijo v Limi

Pred več kot mesecem dni sem pisal o tem, kako sva se iz Pucallpe vračala v Limo. Na hladno, ker je Silva zbolela in smo sumili, da je razlog vročina (v Pucallpi več kot 40 stopinj) in toliko prahu v zraku.

Našla sva zdravnico, specialistko za ORL, ki je Silvo pregledala in ugotovila, da je razlog za njeno slabo počutje alergija in da se bo stanje čez čas popravilo, sploh če bo vzela kakšno protialergijsko tabletko.

Nekaj časa sva ostala v Limi, potem sva odšla v Tarapoto, o čemer sem pisal tukaj.

Že v Pucallpi je Silva omenjala bulico, ki je nastala na nebu, v njeni ustni votlini. Tisto zdravnico sva vprašala tudi o tem, a je rekla da ne vidi nič in da karkoli že je, bo najbrž izginilo, da je tudi to verjetno le neka reakcija na neugodno podnebje.

No, izkazalo se je, da tista bulica, sploh potem, ko je v ustih začela hitro rasti, ni bila tako nedolžna. Ni izginila, bolela je in začelo naju je skrbeti.

Pred slabim mesecem sva odšla iz Tarapota, v Ekvador, da bi podaljšala vizo. Nazaj sva se vračala preko mesta Piura. Za nekaj dni sva se ustavila tam. Tamkajšnja zobozdravnica je Silvo napotila na rentgen ustne votline, ki je pokazal na štiri centimetre veliko cisto.

Povedala je, da takšne ciste rastejo leta, pet, morda celo deset let. Nemogoče jih je opaziti, ker so asimptomatske, dokler ni skorajda že prepozno.

Cisto, ki je nezadržno rastla nekje med zobmi, nosom in ustnim nebom, in že pritiskala na zobe in nosno kost, je bilo treba kar najhitreje kirurško odstraniti.

Ko si sam v tuji državi, in ne poznaš veliko ljudi, še manj specialistov, kirurgov, ki bi lahko operirali takšno bulo, se moraš zanesti zgolj na samega sebe in v kar največji meri zaupati v Boga.

V Piuri nisva imela dobrega občutka, ko sva se pogovarjala s tamkajšnjimi specialisti. Pravzaprav so nama oni sami svetovali, naj operacijo, ki je zahtevna in travmatična, Silva raje opravi v Limi, torej v glavnem mestu Peruja. Tam, da je veliko kirurgov, ki vsakodnevno opravljajo tovrstne operacije.

Odšla sva torej v Limo, z avtobusom, našla ugodno nastanitev in se takoj lotila iskanja.

Težko vam razložim, v kakšni stiski sva se znašla. Vedela sva, da cista ogroža. Kot je pokazal rentgen, je že naredila nekaj škode in predrla kost na nebu.

Naredila sva temeljito raziskavo preko spleta in našla dve kliniki, kjer izvajajo tovrstne operacije. Želela sva imeti dve različni mnenji, saj sva edino tako lahko dobila občutek in se ravnala po njem.

Najboljši občutek sva imela ob pogovoru z doktorjem Juan Diaz Vargasom; priznanim kirurgom, profesorjem, predstojnikom katedre za maksifacialno kirurgijo na klikniki San Pablo. Dr. Vargas je izredno topel človek, prijazen in optimističen. Takoj sva vedela, da je pravi.

Povedal je, da je operacija dokaj zahtevna, da bo potrebna splošna anestezija in kar nekaj časa okrevanja po njej, saj je travmatična in bo telo potrebovalo svoj čas za regeneracijo.

Določili smo termin operacije in zaupala sva, da bo šlo vse tako kot mora.

Ko to pišem, Silva že okreva. Operacija je uspela, redno obiskujeva dr. Vargasa, ki spremlja in preverja okrevanje. Bogu hvala se je vse dobro izteklo in bova kmalu spet lahko odšla v Tarapoto.

Naša dobrodelna akcija za revne otroke iz Tarapota je v polnem zamahu. Hvaležna sva vam za vse donacije, ki ste jh že namenili in za vse, ki se še bodo stekle za ta namen.

V stiku sva z Mili Vasquez Silvo. Tole je video, ki nam ga je poslala pred časom.