Silva iz Kolumbije: 30 dni brez Naceta

Internetna povezava nikoli ne bo mogla nadomestiti tiste povezave, ko si z drugim v živo, na štiri oči.

Kmalu potem, ko je Nace odšel v Peru, jaz pa sem ostala v Kolumbiji, sva to hitro spoznala, saj sva imela vsak na svojem koncu tako šibek internet, da je bila najina komunikacja močno motena.

Dogajalo se je, da sem mu nekaj na dolgo in široko pripovedovala, na koncu pa slišala:

‘Silva, signal sem izgubil, a lahko ponoviš še enkrat.’ Včasih sem začela znova, včasih pa sem se vprašala, če je to, kar želim povedati res tako pomembno, da še enkrat ponovim ali pa bi bilo boljše, da zadevo strnem na bistveno in krajše.

Odstranti balast iz komunikacije

Poleg tega, kako pomembna je za dobro in zdravo komunikacijo fizična prisotnost, sem se naučila še ene lekcije:

Pri komunikaciji moramo včasih (sploh ženske) odstraniti kakšen ‘balast’ in rajši posredovati sporočila, ki obogatijo drugega, ga okrepijo in poglobijo odnos. Vse ostalo lahko izzveni v prazno, tako kot je izzvenelo pri meni, ko je izginil signal.

Pa vendar… Vsake toliko se je potrdilo, da je kljub slabi omrežni povezavi najina duhovna povezava še vedno zelo močna. Samo en simpatičen primer:

Nekaj dni po Nacetovem odhodu sem začutila močno željo po ledeni vietnamski kavi. Ko sva bila v Vietnamu, naju je tako prevzela, da še vedno vsake toliko zavzdihneva, ko se spomniva na postopek priprave in njen specifičen okus.

Ko sva se naslednji dan slišala preko Skypa in sem mu pripovedovala o tem, mi je Nace povedal, da je prav včeraj tudi on nekomu razlagal postopek priprave vietnamske kave in kako dobra je. Glede na čas, sem prepričana, da sva si tisti dan istočasno delila misli in frekvenco.

Pastoralni obiski s p. Wilmanom

Čas, ki sem ga preživela med klaretinci v Kolumbiji je bil za mene zelo pomemben in bogat.

Enkrat na teden sem običajno spremljala patra Wilmana, črnega kolumbijskega duhovnika, ki v skupnosti vodi mlade študente in jim pomaga pri formaciji.

Odhajala sva na pastoralne obiske v različne ustanove, ki pomagajo obrobnim, marginalnim skupinam ljudi, od brezdomnih oseb, ki imajo mentalne težave, do ljudi v najrevnejših naseljih tega dela Kolumbije.

Rasizem v Kolumbiji (in Peruju)

Na revščino sem se že navadila, nisem pa se navadila na podcenjujoče poglede Kolumbijcev, ko so belko videli v družbi črnca. To me je zelo prizadelo.

Ko so naju videli hoditi po ulici, so najprej pogledali mene, nato premerili njega in spet mene, in mi namenili pomilujoči pogled ali pa podcenjujoč nasmeh. Po treh takšnih “pripetljajih” tega ni bilo mogoče prezreti.

V Kolumbiji je rasizem tako izrazit kot v Peruju, vsaj po tem, kar mi je pripovedoval Nace. Tega nisem vedela, ampak v Limi črnce v nekatere lokale sploh ne pustijo, zahtevajo dokumente, ki jih običajno nimajo pri sebi ali pa si izmislijo kaj drugega, da jim preprečijo vstop.

Res je žalostno, predvsem mi je bilo žal za patra Wilmana, ki je izreden človek, odličen duhovnik in dober prijatelj.

Izboljšala se je moja španščina

Moram priznati, da me je na začetku kar skrbelo, kako bom preživela ta mesec sama v Kolumbiji, med tujci in stran od moža. Še posebej zaradi jezika, ker moja španščina še ni tako dobra, da bi lahko brez vnaprejšnjega razmišljanja o izboru besed komunicirala – brez Nacetove pomoči, ki špansko govori veliko bolje. Ampak moje skrbi so se hitro razblinile.

S tem, ko sem se dnevno srečevala s patrom Emilijem, ki me je spremljal na teh duhovnih vajah, sem osvojila ogromno novih besed in sem sčasoma tudi z ostalimi fanti povsem samozavestno komunicirala.

Čas za sebe

Razen tistih tedenskih izhodov z Wilmanom, nisem hodila veliko iz skupnosti, kar mi je zelo ustrezalo.

Res sem potrebovala čas zase, za urejanje svoje notranjosti, za fizično vadbo, za molitev, za sprehode (skupnost ima ogromno površino in veliko zelenja), da sem enostavno lahko bila sama s seboj in s svojimi občutki, ki sem jih izročala Bogu in duhovnemu spremljevalcu.

Lekcije iz Kolumbije

Duhovne vaje so obrodile svoje sadove. Tukaj je nekaj lekcij, ki sem se jih naučila v tem času:

1. Intimni pogovor med zakoncema je bistveni del njunega odnosa

Zaradi otežkočene komunikacije med nama, ko sva bila tako daleč narazen, sem se čutila zelo ranljivo, ker nisem mogla redno deliti globljih čustvenih stvari z Nacetom.

V teh desetih letih, kar sva skupaj, mi je postalo kar nekako samoumevno, da mu lahko vsak dan pripovedujem o svojih občutjih in z njim delim svoje misli. Šele, ko te komunikacije ni bilo, sem se zavedla, kako pomembna in dragocena mi je. Ta prostor za pogovor je res potrebno varovati.

2. Včasih moraš stopiti v okoliščine, ki te prisilijo v napredek

Ko sva z Nacetom letos potovala po Južni Ameriki, sem se pogosto čutila nekako v njegovi senci zaradi jezika – španščine, ki je bila sploh v začetku zelo pomanjkljiva. Nace je zato samodejno prevzemal iniciativo, jaz pa sem mu bolj ali manj sledila.

Ampak zdaj ko sem v Kolumbiji ostala sama, sem bila dobesedno prisiljena vstopiti v odnose in komunicirati vsakodnevne stvari. Pri tem mi je zelo pomagalo to, da so Kolumbijci po naravi odprti ljudje in mi ni bilo treba posebej iskati priložnosti za pogovor. Z vsakim dnem sem razumela več besed in jih vključevala v svoj besednjak.

3. Tudi v tujini lahko preživim sama!

Tri leta sva potovala skupaj, kot ‘rit in srajca’ bi rekli. Dovolj dolgo in dovolj prepletena, da sem izgubila občutek, da lahko čisto dobro preživim tudi sama, brez Naceta.

Včasih sem celo začela verjeti, da brez njega sploh ne morem več obstajati. Vem, da se to mogoče bere drastično, ampak najbrž bi tako čutila še marsikatera druga ženska, če bi imela takšno izkušnjo potovanja.

V tem času ‘samote’ sem spoznala, kako velika laž je to. V resnici sem svobodna, božji otrok z vsemi zmožnostmi preživetja, tudi v tuji deželi in ob tujih ljudeh. Bogu hvala za to izkušnjo in samozavest, ki sem jo oživila.

4. Zakonca moramo videti tudi kot posameznika

Ko sem na najin odnos gledala iz razdalje, sem ugotovila, da Naceta pogosto nisem več videla kot posameznika, samostojnega moškega, ki ima poleg zakonske tudi svojo lastno pot, lastne preizkušnje in naloge, pot, kjer raste in zori tudi neodvisno od mene.

Tukaj, v skupnosti z misijonarji in študenti, sem videla, koliko lepega spoštovanja, pozornosti in spodbud si namenijo, da lahko rastejo tako vsak zase kot tudi kot skupnost. To me je zelo ganilo in mi omogočilo, da sem tudi sama na Naceta pogledala na drugačen način – ne samo kot na mojo drugo polovico, ampak tudi kot na mojega sobrata, božjega sina, ki samostojno raste v odnosu z Bogom.

5. Zahtevati zase je veliko lažje kot deliti z drugimi

V procesu duhovnih vaj s patrom Emilijem sem veliko premišljevala o tem, kako nam je Bog v resnici blizu, medtem ko imamo ljudje velike težave biti blizu drug drugemu.

V tem pogledu me je močno nagovoril ta svetopisemski odlomek iz druge Mojzesove knjige:

Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz roke Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v lepo in širno deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med… (2 Mz 3, 7-8)

Bog se približuje človeku. Se znamo človeku približati mi?

Zanimivo se mi zdi, kako se Bog z vsemi čuti približuje človeku. On vidi, sliši, čuti (pozna našo bolečino), se približa in sklene pomagati.

Pater Emilio mi je pogosto govoril, da je naša človeška narava kljub vsem prizadevanjem še vedno precej primitivna, živalska in se nagiba k preživetju. To se vidi na vseh področjih naše družbe, zlasti, ko ne znamo ali ne zmoremo stvari deliti drug z drugimi.

Tudi v zakonu je tako. Pogosto se ne znamo dajati drug drugemu. Primitivni del naših možganov v osnovi želi stvari le za sebe, zato moramo zavestno in načrtno vaditi drugačno držo.

Drug proti drugemu

Ja, pomembno je, da napolnim svoje baterije, ampak pomembno je tudi to, da vadim držo odprtosti do drugih, še posebej do najbližjih, do Naceta.

Kaj mi Bog sporoča s tem odlomkom za moj zakon?

Naj postanem oči, ušesa in noge Boga v odnosu z Nacetom, tako kot mora to postati tudi on. Približati se morava drug drugemu, kot se je Bog približal Izraelcem v Egiptu, ampak zgolj in samo na način kot želi Gospod za najin zakon.

Le tako bova lahko živela in rastla vsak zase in hkrati kot zakonca, v večji svobodi in v vsem Njegovem obilju.