Pred mnogimi leti je nek vaščan hodil po ozkih poteh džungle, ne daleč proč od staroselske indijanske skupnosti ob reki Ucayali. Naenkrat je pred seboj zagledal čudoviti kamen in ugotovil, da je našel diamant. Odselil se je v mesto Satipo, prodal diamant in užival v svojem premoženju.
Tako nama je razložila poglavarka indijanske vasice El Diamante de Sur, ko sva jo vprašala od kod izvira ime te skupnosti.
Njena verzija se je razlikovala od misijonarjeve. P. Enrique nama je povedal, da se zgodaj zjutraj nebo nad vasico vedno blešči tako modro, kot se blešči diamant. Od tod torej njeno ime.
Nama je bilo povsem vseeno, katera zgodba je prava, morda sta resnični celo obe. Tisto najbolj pomembno za naju je bilo, da sva končno dočakala trenutek, ko smo po treh urah vožnje s čolnom pristali na obali indijanske vasice, prav tam, kjer so že pred stoletji pristali prvi belci in se srečali z drugačnimi ljudmi, drugo kulturo, vrednotami in tradicijo.
Brez dodatne opreme ne bo šlo!
Preden smo se z misijonarjem za tri noči odpravili v selvo (divjino), med Indijance amazonskega pragozda, sva morala nekoliko posodobiti najino opravo.
V Atalayi sva najprej kupila vsak svoje visoke plastične škornje. Teren v gozdu je blaten in razmočen, a bolj kot to zaradi kač, ki jih je v džungli veliko.
Najbolj nevarno je ponoči, pravijo misijonarji. Takrat kače lahko pridejo tudi v vas. Ker ni električne razsvetljave, jih seveda težko vidiš. Brez škornjev, ki te zaščitijo pred ugrizom, lahko tvegaš življenje.
Drugo, kar sva kupila, sta bila dežna plašča. V tem obdobju dežuje skoraj vsak dan, večkrat na dan. Plohe so nenadne in obilne, čeprav kratkotrajne. Dve debeli palerini s kapuco naju bosta ohranili suha, še posebej med vožnjo s čolnom.
Kupila sva močno sončno kremo proti opeklinam in najbolj pomembno, zaščito proti insektom: sprej za komarje ter lahke dolge hlače in majico z dolgimi rokavi – odhajava na področje dengija in malarije.
Na srečo nama ni bilo treba kupiti šotora, saj je bil eden še na voljo na misijonu v Atalayi. Misijonar Enrique je vzel svojega, midva pa svojega.
Po reki proti prvi skupnosti
Zgodaj zjutraj, po zajtrku, smo se odpravili na pot. Atalaya, kot sem pisal že v prejšnjih prispevkih, leži ob reki Tomba. Iz majhnega, razmočenega in neurejenega pristanišča reka vodi v srce Amazonije, do mnogih indijanskih vasic in skupnosti.
Nora, poglavarka skupnosti El Diamante, je za nekaj dni prišla v Atalayo. V mestu običajno nakupi živila, ki jih potem s čolnom odpelje v svojo vas. Tokrat sta jo spremljali tudi njena mama in nečakinja.
V Norin podolgovat in ozek lesen čoln se nas je torej vkrcalo pet. Najprej smo naložili naše nahrbtnike in šotore, potem še živila, sladkarije in božična darila za staroselske otroke, ki so jih misijonarjem podarila različna evropska podjetja.
Otroci v selvi bodo darila dobili bolj zgodaj, saj misijonarji ne morejo obiskati vseh amazonskih skupnosti v času Božiča. Ne pozabite, nekatere skupnosti so oddaljene tudi deset ur in več s čolnom iz Atalaye in še enkrat toliko pešačenja po pragozdu.
Lepota amazonskega pragozda
In smo izpluli. Tri urno potovanje s čolnom po mirni rjavi reki, z obeh strani obdani s tropskim zelenjem in gostimi amazonskimi drevesi, naju je osupnilo. Mir, ki sva ga čutila v tem veličastnem naravnem ambientu je bil neopisljiv.
Medtem ko nas je motor po reki poganjal naprej, sva z vseh strani poslušala koncert amazonske divjine, opazovala raznobarvne ptice in metulje, občudovala rastlinje, ki ga nisva videla še nikoli prej, drug drugega opozarjala na lesena bivališča, redko posejana ob obali pragozda, gledala ribiče, ki so iz čolnov metali svoje mreže in pozdravljala staroselske indijanske družine, ki so s svojimi lesenimi čolnički potovali iz ene vasi v drugo.
Milina tistega trenutka, globina narave in lepota stvarstva so naju tako prevzeli, da sva lahko le še pogledala v nebo in se zahvaljevala Bogu. Kdo drug lahko ustvari nekaj tako popolnega?
Amazonske idile niso zmotile niti občasne plohe, niti voda, ki je iz iz obeh strani pljuskala v čoln, da jo je bilo potrebno redno prazniti s plastično posodo – nujnim pripomočkom pri vožnji s takšnim plovilom.
Diamant
El Diamante je ena od bolj organiziranih skupnosti v selvi. Skupnost je razmeroma blizu Atalaye, zato staroselci bolj pogosto lahko potujejo do mesta, pa tudi misijonarji jih lahko obiskujejo pogosteje.
Zaradi bližine mesta so tudi bolj vajeni prišlekov od ‘zunaj’ v primerjavi z bolj oddaljenimi vasmi.
El Diamante je 28 let stara skupnost. Pred toliko leti so namreč v Peruju začeli sistematično urejati amazonske vasi in jih formirati v organizirane enote. V skupnosti živi 27 družin, ki so med seboj zelo povezane, mnoge tudi sorodstveno.
Tako kot v vseh drugih indijanskih skupnostih, ima tudi El Diamante, kot rečeno, svojega poglavarja, svet skupnosti in demokratični način sprejemanja pomembnih odločitev skupnosti. Podobno kot indijansko ljudstvo Guarani, ki sva ga letos obiskala v Cascavelu v Braziliji.
V vasi živijo člani dveh velikih indijanskih ljudstev: Ašaninka in Ašeninka, ki poleg španskega jezika govorijo tudi svoj jezik Ašeninka. Zaradi omenjene bližine Atalaye, ima skupnost tudi nekaj Mesticev, mešancev med belci in Indijanci, ki se v skupnost običajno priženijo ali primožijo.
Prva misijonska postaja
Ko smo se izkrcali na obali, smo se še deset minut peš vzpenjali po gozdu, preden smo prišli v vas.
Iz gozda se je pogled odprl na široko travnato površino – nogometno igrišče – okrog katerega stojijo lesena bivališča, ta pa se nadaljujejo še naprej v pragozd.
Tako danes kot v preteklosti so misijonarji pogosto utrjevali odnose z vaščani s pomočjo nogometa.
‘Brez nogometnega igrišča ni skupnosti,’ nama je povedal p. Enrique. ‘Vsaka vas ima svoje igrišče in z izjemo ostarelih, ne najdeš človeka, ki ne bi brcal žoge.’
Med lesenimi kolibami imajo klaretinski misijonarji postavljeno tudi svojo leseno postojanko. Ko pridejo v vas, tam običajno ostanejo čez noč, pogosto tudi dlje.
Takrat obhajajo sveto mašo, krščujejo otroke, se srečujejo z vaščani in jim pomagajo, če potrebujejo pomoč.
Življenje v indijanski skupnosti
Vsaka od skupnosti, ki jih obiskujejo klaretinski misijonarji ima v svoji sredi tudi tako imenovanega animatorja.
To je človek, ki živi v vasi in je zadolžen za katehezo otrok in povezovanje katoličanov v skupnosti. Poleg tega animator predstavlja vez med misijonarjem in vasjo, in igra pomembno vlogo pri duhovni oskrbi skupnosti.
Prebivalci vasi, kakršna je El Diamante, so kristjani, vendar to ni pravilo. Mnogi od njih imajo svoja verovanja, ki so se stoletja prenašala iz roda v rod. Skoraj vsaka vas ima tudi svojega šamana, ki je daleč najpomembnejši član skupnosti in ima bistveno večji vpliv kot denimo duhovnik in misijonar, celo med katoliškimi staroselci.
El Diamante ima svojo cerkev, seveda ne takšno, kot jih poznamo na zahodu. To je preprosta lesena konstrukcija, v kateri poteka verouk in kjer se obhaja maša, kadar je v skupnosti misijonar.
Izobrazba med indijanci
V vasi je tudi osnovna šola. Tudi ta je preprosta, a izjemnega pomena za tamkajšnje otroke.
Od ponedeljka do petka prihajata v vas dva učitelja iz Atalaye, da se otroci lahko učijo pisanja, branja, osnov matematike in drugih predmetov.
Učitelji na vaseh so projekt perujske vlade in ne misijonarjev. To je ena od zelo redkih stvari, ki jih država zagotavlja staroselcem.
Druga je bila ta, da so pred njihove hiše namestili stebre, na katerega je pritrjena plošča s sončnimi celicami in jim tako zagotavili naraven vir elektrike za razsvetljavo.
To pa je bolj ali manj vse. Za staroselce so najpomembnejša zdravila, ki jih država ne subvencionira in si jih morajo kupovati sami. Denarja za to pa pogosto nimajo. Z našo dobrodelno akcijo želimo zbrati dovolj denarja, da bodo misijonarji lahko nakupili dovolj osnovnih zdravil in z njimi založili skupnosti, ki jih duhovno oskrbujejo.
Hrana je preprosta
Obedovali smo v Norini hiši. Preprosto, kot pač ti ljudje jedo: riba, riž ali manjoka in kuhane ali pečene banane. Vsak dan, trikrat na dan, na sto različnih načinov.
Sadja je na pretek! Kokosova drevesa, banane, ananas, mango in veliko drugega sadja, ki ga pri nas ne poznamo. Ni mi treba posebej poudarjati, kako okusno je – sladko in naravno – brez kemije.
Ni boljšega, ko ti nekdo postreže vodo iz kokosovega oreha ali prinese vejo banan, ki jo je ravnokar odsekal iz svojega bananovca.
Slap, ki napaja skupnost
Prvi dan po kosilu smo izkoristili razmeroma lepo vreme in se peš odpravili k slapu, skupaj z Norino hčerjo in nečakom.
Hodili smo eno uro in pol. Čeprav je večji del poti skozi džunglo lepo urejen, smo na nekaterih mestih močno gazili po blatu in brodili po vodi.
Srečevali smo ljudi na poti, ki so posedali pred svojimi kolibami, z njimi izmenjali nekaj besed in otrokom delili sladkarije. Do slapa smo prečkali še dve amazonski vasi, a dolga in utrudljiva pot se je naposled izplačala.
Voda, ki priteka iz višjega dela gozda, je čista kot biser. Slap je zelo pomemben za to področje, saj po vodovodnih ceveh napaja El Diamante in drugi vasi.
Nazaj smo se vrnili utrujeni in si nadejali zgoden spanec v šotorih, pod streho misijonske postojanke. A tukaj smo se močno ušteli.
Praznovanje v selvi
Tisti dan so pri sosedih praznovali rojstni dan štiriletne hčerke. Ampak njen praznik je bil v resnici bolj izgovor za glasno zabavo odraslih, ki je trajala cel večer, vso noč in še cel naslednji dan.
‘Tako se praznuje v selvi. Zabava se konča takrat, ko zmanjka Masata,’ nama je povedal Enrique. Masato je preprosta pijača iz manjoke. Lahko je brezalkoholna, a največkrat jo pustijo dolgo fermentirati, da se spremeni v alkohol.
Ko bi vsaj zmanjkalo elektrike
Glasba iz zvočnika je odmevala po vsej vasi, neusmiljeno.
Ponoči sva tako ležala v šotoru in molila, da bi čimprej zaspala. A očitno je Bog želel, da spoznava še Musica de la Selva (glasbo iz divjine), kot ji pravijo. Saj ne rečem, glasba je lepa in zabavna, a po petih urah bi človek vendarle želel zaspati. Ali pa smo samo Evropejci tako dolgočasni?
‘Upam, da jim bo vsaj elektrike zmanjkalo, če že ne pijače,’ sem rekel Silvi.
Po eni uri je glasba utihnila. Ah, končno, sem si mislil. Pri sosedih sva zaslišala motor.
‘To je to, zdaj počasi odhajajo domov,’ sem rekel. Nekateri fantje na vasi imajo tudi motorje.
In ko sva ravno zadremala, je znova začelo bobneti.
Ne, tisto niso bili motorji, ki so odhajali iz zabave. Nasprotno. Zmanjkalo jim je elektrike in so pripeljali generator.
Dež je prekrižal načrte
Naš načrt je bil, da v vasi El Diamante ostanemo le eno noč, potem pa gremo naprej v skupnost Nuevo Progresso (Nov napredek), ki je od Diamanta oddaljena še eno uro vožnje s čolnom. A plane nam je prekrižal dež.
Tisti dan je tako močno deževalo, da se je reka dvignila, tokovi ojačali in pot naprej ni bila varna. Dogovorjeni smo bili, da nas iz Diamanta s čolnom odpelje ravnatelj osnovne šole v skupnosti Nuevo Progresso, a ga po naših pričakovanjih ni bilo.
Nič hudega. Kljub dežju smo se zabavali v družbi staroselskih otrok, ki se na dež niso preveč ozirali.
Bolj kot je bilo mokro, bolj razposajeni so bili. Nogometno igrišče je bilo povsem razmočeno, a otroci so tekali po vodi, se prevračali, prerivali, smejali, brcali žogo – popolnoma svobodni in brez skrbi. Kakšno življenje!
Naprej
Po dveh dneh v Diamantu se je reka dovolj spustila, da smo odšli naprej. Učitelja sicer ni bilo, zato smo prosili enega od vaščanov, da nas je s svojim čolnom odpeljal v skromnejšo in revnejšo vas, a zato nič manj prikupno in prijazno.
Več o tem bom pisal v naslednjem članku.
Hvala vam
Iskrena hvala za vse donacije, ki ste nam jih nakazali za misijonarje v Atalayi. Skoraj na polovici smo in s Silvo močno upava, da nam bo uspelo doseči zastavljeni cilj.
Spodaj kliknite na modri gumb ‘Donirajte zdaj’ in si preberite več o Operandovi aktualni dobrodelni akciji.
Bog dela – Operando!
