Sami pridemo na ta svet in sami ga bomo zapustili. To je neizpodbitno dejstvo, ki ga moramo vsi sprejeti.
Epidemija covida-19, s katero se soočamo, pa je sočasno izpostavila še en fenomen, ki sodobni svet pesti že vrsto let – osamljenost. Kljub temu da imamo več orodij za ohranjanje stikov (telefon, internet) kot v preteklosti, osamljenost pesti čedalje več ljudi.
Za kaj gre pri osami? Kako jo doživljamo?
Osamljenost je notranji občutek izoliranosti od sveta ali ljudi. Pojavi se, ko ljudje nimamo drugih, s katerimi bi se lahko pogovarjali in ustvarili tak ali drugačen odnos – od prijateljskega stika, poznanstva do globoke navezanosti in trajne ljubezni.
Družbena omrežja vzbujajo lažen vtis, da smo stalno povezani z bližnjimi osebami in imamo veliko prijateljev. Sploh ob ogledu fotografij, ki jih objavljamo, bi lahko sklenil, da vsi živimo popolno življenje.
Pa ni vedno tako. Večinoma ljudje na družbenih omrežjih objavljamo le lepe trenutke in objave. Redkokdo si upa izpostaviti kakšno stisko. Če kakšen posameznik tvega in jo objavi, se le redkokdo pozanima, kaj se dogaja z njim.
Če gre za kakšno vprašanje ali mnenje, pa nemalokrat izzove pogrom »pametnih« nasvetov, zmerjanja ali celo poniževanje.
Kdo lahko utrpi osamljenost?
Po krivici in stereotipno smo jo nekoč pripisovali le starejšim. Lahko ogrozi oba spola, otroke brez sorojencev, ljudi, ki živijo sami, imajo delo daleč od doma ali v tuji državi, ločene, vdovce in vdove, ljudi v domovih za ostarele.
Vsi se kdaj soočamo z osamljenostjo, zato se nam ni treba počutiti stigmatizirane.
Samota nas pogosto prevzame tudi, ko se počutimo nepomembne, neupoštevane ali prezrte, nesprejete, drugačne od drugih … in še posebej takrat, ko se ne moremo nikomur zaupati.
Načeloma ne gre za prostovoljno »odločitev«
Obstajajo ljudje, ki jo izberejo prostovoljno.
Načeloma pa smo ljudje družbena bitja in potrebujemo drug drugega. Tudi v Bibliji je zapisano: »Ni dobro človeku samemu biti,« saj je Bog že prvemu človeku Adamu ustvaril ženo in pomočnico Evo.
Spričo osamljenosti beležimo porast duševnih težav in motenj. Družabni stiki so namreč pomemben vidik ohranjanja duševnega zdravja. Kljub občasnim konfliktom je hotenje po odnosu globoko zapisano v vsakega od nas.
Osamljenost ni isto kot biti sam
Vsak si kdaj izbere čas, ko želi biti sam, saj lahko takrat v miru razmišlja o samem sebi in v mislih preleti pomembne dogodke. Skratka naredi refleksijo.
Če pa smo preveč časa nezaposleni, sami s preveč časa, nas lahko povleče v spiralo prevelikega analiziranja in razmišljanja, kar lahko vodi v nesrečnost. Dobro je, da se vsak nauči biti sam, vendar preveč samote ni dobro.
Lastna izkušnja dela v tujini
Po poklicu sem med drugim diplomirani delovni terapevt in sem več kot eno leto delal v Avstriji. Delo je potekalo v popoldanskem času, zato ni bilo veliko možnosti, da bi si poiskal družbo. Dopoldne sem hodil teč in se pripravljal na obravnavo klientov.
V službi smo bili mednarodni tim delavcev iz Poljske, Madžarske, Bosne, Hrvaške. Vsaj tam sem izkoristil možnost za pogovor. Zvečer pa sva poklepetala s čistilko iz Bosne, ko je prišla na delo. Nekajkrat sem se srečal z Avstrijko, ki sem jo našel na spletni platformi Couchsurfing.
Še največ stika pa sem imel s prijatelji na Facebooku. Poskušal sem se povezati s Slovenci v tujini, vendar se kljub več povabilom na kavo žal nismo niti enkrat srečali.
Mogoče je lažje najti družbo v večjih mestih, kjer je slovenska skupnost organizirana v društvo. Vendar gre tudi tu le za posamezne dogodke.
Ugotavljam, da če greš sam v tujino, moraš biti trdna osebnost. Večinoma si, vsaj po mojih izkušnjah, sam s sabo. Verjetno je to odvisno tudi od tega, kako so ljudje v tuji državi odprti za sklepanje novih prijateljstev in poznanstev.
Na srečo sem se lahko slišal z domačimi po Skypu. Ker je bil kraj dela precej blizu Slovenije, sem jih konec tedna lahko tudi obiskal.
Kako se izviti iz klobčiča osamljenosti?
Star slovenski pregovor pravi: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.« Zato se priporočimo Bogu in del bremena položimo v Njegove roke. S tem bo soočenje z osamljenostjo lažje.
Namesto da bi se sramovali svoje osamljenosti, namenimo čas raziskovanju okolja, v katerem živimo. Lahko se vključimo v aktivnosti kakšnega društva ali skupin, ki so na voljo v župniji ali širše. Tako bomo spoznali ljudi s podobnimi interesi.
Če živimo sami, se lahko na primer preselimo v skupno stanovanje s prijatelji.
Prav tako lahko začnemo prostovoljno delati, obiskovati ljudi, ki potrebujejo družbo, organiziramo družabne igre in se ob tem še zabavamo.
Obstaja tudi vrsta brezplačnih spletnih delavnic, predavanj in kulturnih dogodkov. Na posebnih spletnih straneh ali aplikacijah lahko poiščemo koga, s katerim lahko gremo v hribe, ali začnemo gojiti kakšen drug hobi.
Udeležimo se lahko duhovnih vaj, pohodov za samske ljudi. Pojdimo iz hiše, stanovanja in cone udobja. Zato poiščimo ljudi, ki prav tako hrepenijo po družbi, da nam bo vsem lepše.
Izkoristimo ta čas, da raziščemo sebe in svoja zanimanja. Preberimo kakšno dobro motivacijsko knjigo.
Resda je trenutno zaradi epidemije veliko predlogov in teh možnosti po videopovezavi ali pa okrnjenih zaradi covida-19. Vse enkrat mine in tudi epidemija bo.
Ironično je, da smo šele v času telesne oddaljenosti, ko imamo večinoma stike prek zaslonov, začeli bolj ceniti malenkosti, kot so pogled, nasmeh, objem in poljub.
Izkoristimo ta mesec za korake k sebi, drznimo si storiti kaj novega v odnosu do sebe in drugih.
