Ko sem pred nekaj tedni v kuhinji pripravljala večerjo, je moj skoraj osemletni sin sedel na kuhinjskem pultu in bral knjigo. Kuhanje me sprošča, zato sem bila v coni udobja, hkrati pa sem poslušala slavilno glasbo.
Moj sin Jonatan je zmotil moj mir, ko je zaklical: »Mami, mami!« Sprva ga nisem slišala, toda vztrajnost je temeljna otroška značilnost. »Mami, v tej knjigi je Bog opisan kot prijatelj. Vsakič, ko moliš, slišim, da mu rečeš Oče naš. Kako je Bog lahko oboje? Očka je moj oče, vendar ne bi rekel, da je moj prijatelj.«
V tistem trenutku je vsekakor pridobil mojo pozornost.
Ko sem v mladosti hodila v cerkev, smo vedno peli hvalnico Kakšnega prijatelja imamo v Jezusu. Hkrati nam Gospod Jezus Kristus v Svetem pismu naroča, naj vedno molimo tako, da priznavamo Boga za »našega Očeta, ki je v nebesih«.
Jonatan mi je postavil vprašanje, o katerem pravzaprav nikoli nisem premišljevala.
Ali Boga sploh lahko opredelimo?
Ali Boga resnično lahko opredelimo s človeškim razumevanjem, s človeškimi kategorijami odnosov?
Ker nisem našla primernega odgovora, sem mu odgovorila tako, kot vsi starši odgovorijo svojim otrokom, ko se želijo izogniti njihovemu vprašanju: »Pojdi se umit za večerjo in pokliči še svojo sestro.«
V tistem trenutku sem se odločila, da bom to vprašanje postavila osebi, ki ve vse in ki ji nič ni skrito: Bogu samemu.
Tisti večer sem pozneje v molitvi in premišljevanju našla zadovoljiv odgovor, za katerega sem vedela, da bo razumljiv mojemu sinu.
V 2. Mojzesovi knjigi 3,14 je zapisano:
Bog mu je rekel: »Jaz sem, ki sem.« In nato je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›Jaz sem‹ me je poslal k vam.«
2 Mz 3,14
Poleg Njegove identitete v Njem samem ni nobenega človeškega ali zemeljskega parametra, s katerim bi ga lahko opisali. Nobena beseda ne more v polnosti zaobseči tega, kar On je.
V Izaijevi knjigi 55,8–9 je pisano:
Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.
Iz 55,8–9
Kdo je Bog?
Ne glede na to je v nadaljevanju navedenih nekaj stvari, ki jih Bog v Svetem pismu vseeno razkrije o svoji identiteti:
- On je milostljiv.
- On je ljubeč.
- On je zvest.
- On je potrpežljiv.
- On odpušča.
- On je pravičen.
- On je dal svojega Sina, da bi mi imeli večno življenje.
- On je ljubezen.
- On je Oče vsem, ki nimajo očeta.
- On je mož vdovam.
- On je blizu vsem, ki so skrušenega srca.
Ko sem spoznala vse načine, na katere se nam Bog razodeva, sem ugotovila, da je Bog v bistvu tisto, kar v danem trenutku potrebujemo – ker nas tako dobro pozna.
Bog prevzame vlogo očeta za vse, ki nimajo očeta. On nas je ustvaril in je navsezadnje naš Oče. Če potrebujemo očeta, ki nam ne bo dal kamna, ko ga bomo prosili za kruh (Mt 7,9), je Bog ravno tak Oče.
Ko smo skrušenega srca in potrebujemo prijatelja, On pravi, da je blizu. Bog je prijatelj.
Ko potrebujemo odrešenje in osvoboditev od greha in prekletstva smrti. Je že dal svoj odgovor: poslal je svojega edinorojenega Sina, da je umrl namesto nas.
Kdo je za nas Bog?
Opremljena z novim spoznanjem, da ne moremo in ne smemo omejevati svojega pojmovanja Boga, sem bila pripravljena naučiti Jonatana, da je Bog vse, kar potrebujemo: Oče, prijatelj in naš pomočnik v stiski.
Kot kristjani smo poklicani, da se bližamo prestolu milosti z zaupnostjo, da zaupamo Bogu, da se nam bo razodel v naših potrebah. On zmore storiti neprimerljivo več, kot ga lahko prosimo ali si lahko zamislimo glede na moč, ki deluje v nas.
Stvarnik vesoljstva je pravzaprav vse, kar zares potrebujemo.
Članek je prevedel Mario Jurišić. Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
