Bog se nam osebno razodeva po ubogih.
Jezusov zgled in dejanja, usmerjena k ljudem, ki niso srečni, k tistim, ki so depriveligirani, k žrtvam požrešnega in nepravičnega sistema, k ljudem, ki so tarče posmehovanja zaradi drugačnosti, vse to kristjanu nekaj sporoča.
Pa ne samo njegov zgled. Tudi besede, ki nam jih je zapustil:
‘Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.’ (Mt 25,40).
In še toliko drugih spodbud.
Vse je Njegovo
Za človeka, ki išče Boga in želi graditi odnos z Njim, bi to moralo zadoščati, da tudi sam naredi korak.
To, kar nam je Bog dal (in nam še daje), želi, da delimo naprej.
Ne razdajamo se ubogim zgolj zato, ker sami tega nimajo. Več kot to!
Razdajamo zato, ker s tem priznamo, da nič na tem svetu ni naše. Na takšen način počastimo Boga in izrazimo našo vero, da je Njegovo vse. Bog si želi tega priznanja!
Kar imamo je Njegov dar, dar, ki ga moramo darovati naprej. Ne samo denar, da ne bo pomote. Ne le obleke, igrače, čevlje,… tudi svoje znanje, talente, izkušnje, sposobnosti, občutljivost in svoj čas.
V obe smeri
Bog nas kliče k ubogim, ker bi se tam rad srečal z nami. To je tisto, v kar verjamemo v Operandu. Ampak kakšno je to srečanje?
Odnos je vedno nekaj vzajemnega. Ne samo to, da se nam Bog želi razkriti in nas učiti po ubogih, tudi njim se želi razodeti po nas.
S Silvo nikoli ne veva, kako se nama bo Gospod razodeval, ko prideva v novo skupnost in srečujeva nove ljudi. Še manj veva, na kakšen način ga bodo ljudje začutili po nama.
V neznano
Zato v skupnosti vedno prihajava z neko radovednostjo. Kot da bi vstopila v temno sobo, ki se nama skozi čas počasi razsvetjuje, najprej ena luč, potem druga in tako naprej, dokler ni svetel ves prostor in vsi ljudje, ki so v njej.
To je tisto iskanje in odpiranje zakladov, ki jih Bog na poti postavlja pred naju.
Najina izkušnja v Paragvaju še najbolj ustreza tej prispodobi. Nisva vedela kam prihajava in niti misijonarji niso vedeli o nama ničesar. Tema.
Ampak počasi, dan za dnem so se prižigale lučke, spoznavala sva nove ljudi in se misijonarjem pridruževala pri obiskih.
Na koncu sva se znašla v javni kuhinji Tetinega vrta, kamor sva v zadnjih dveh tednih redno odhajala na obiske in delo.
Umazano in zanemarjeno
Naj bom popolnoma iskren z vami.
Kolikor naju je Tia navdihnila, ko je pripovedovala svojo zgodbo o pomoči revnim in lačnim družinam, toliko naju je razočaral njen odnos do podarjenega vrta in kuhinje.
Vrt ni niti približno urejen. Ne govorim o stvareh, za katere je potreben denar (ki ga teta nima), govorim o higieni in čistoči.
Kuhinja, v kateri smo z misijonarjem kuhali kosilo in večerjo, je bila zanemarjena in nepočiščena. Ko sva s Silvo odpirala predale, je iz njih pobegnilo toliko ščurkov, kot jih nisva videla niti v Navotasu na Filipinih.
Po končani kuhi se posoda sicer pomije, a maščoba še vedno ostaja na njej.
Hrana, ki ostane od obroka, se pušča na pultih in policah, s čimer imajo ščurki še posebej veliko veselja, ko se zvečer vrata kuhinje zaprejo.
Težava je v tem, da Tia slabo nadzoruje pomočnike, zadolžene za čiščenje in pomivanje. In ko oni delo končajo, je s tem očitno zadovoljna tudi sama.
Vrniti dostojanstvo
Res je, da so navade v Paragvaju drugačne kot pri nas. Tudi higienski standardi so nižji, kot smo jih vajeni mi. Pa vseeno…
In tukaj je pomembna lekcija, ki se je lahko naučimo.
Tetina pomoč ubogim je le parcialna, delna. Ni pomembno le nahraniti ljudi (če je takšna potreba). Pomembno jim je vrniti dostojanstvo in jim pomagati ozavestiti, da jim le to pripada.
Če človeku postrežeš riž, na katerem so se prej pasli ščurki, je to razvrednotenje in ne humanitarnost. Če bi se zavedali, da za mizo v resnici sedi Jezus, bi postregli drugače?
Tudi to je misijon
Misijonar p. Jurandir je bil presenečen, ko je kuhinjo videl od znotraj. Tudi zanj je bilo to prvič.
Kot sem že napisal, Avguštinci v Paragvaju delujejo komaj eno leto, trije patri so polno zaposleni z upravljanjem šole za otroke revnih družin in z vodenjem velike župnije. Hrano so sicer večkrat prinašali Tii, nikoli pa niso kuhali v njeni kuhinji.
A od zdaj dalje, kot je dejal p. Jurandir, bo redno prihajal k teti in jo učil osnovnih veščin čiščenja in higiene. Ja, tudi to je misijon.
Tudi teti ni lahko
Dejstvo je tudi to, da je Tia zelo utrujena, pomočnikov, ki bi se zavzeli za kuhinjo pa nima veliko.
Priprava in razdeljevanje hrane nista njeno osnovno delo. Pri svojih 66 letih še vedno hodi v službo in vsak dan znova moli, da ji bo država končno odobrila pokoj.
Od jutra do poznega popoldneva torej dela kot trgovka v nekem podjetju, po službi pa dnevno prihaja v kuhinjo. Tako že dvanajst let.
V času, ko je odsotna, jo nadomešča njena prav tako priletna sestrična, ki kuha kosilo in deli hrano. Občasno pride tudi kakšen prostovoljec, da pomete dvorišče.
Prenova zidu
Dva prostovoljca iz Slovenije pa sta se v tem času lotila pleskanja opečnatega zidu, ki obdaja vrt, saj je ta močno kazil njegov izgled. Na njem sta se razširila mah in plesen.
Kupila sva barvo in se lotila dela. Teden pleskanja in zid je dobil novo podobo.
Tisto, kar nama je bilo pri delu najbolj všeč, so bili mladi in otroci, ki so se ponudili za pomoč. Iz misijona sva prinesla dodatne čopiče in delo je bilo prijetnejše.
‘Es hermoso (čudovito je),’ je dejala Tia, ko smo končali. Naenkrat je bil vrt privlačnejši in bolj podoben otroškemu igrišču.
Prebarvana ograja je bilo torej najino zadnje dejanje v Paragvaju.
Pot bova nadaljevala v Boliviji. Več o tem napišem naslednjič.
