Misijon v Paragvaju

Ne potrebujejo le hrane, potrebujejo tudi dostojanstvo!

Bog se nam osebno razodeva po ubogih.

Jezusov zgled in dejanja, usmerjena k ljudem, ki niso srečni, k tistim, ki so depriveligirani, k žrtvam požrešnega in nepravičnega sistema, k ljudem, ki so tarče posmehovanja zaradi drugačnosti, vse to kristjanu nekaj sporoča.

Pa ne samo njegov zgled. Tudi besede, ki nam jih je zapustil:

‘Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.’ (Mt 25,40).

In še toliko drugih spodbud.

Vse je Njegovo

Za človeka, ki išče Boga in želi graditi odnos z Njim, bi to moralo zadoščati, da tudi sam naredi korak.

To, kar nam je Bog dal (in nam še daje), želi, da delimo naprej.

Ne razdajamo se ubogim zgolj zato, ker sami tega nimajo. Več kot to!

Razdajamo zato, ker s tem priznamo, da nič na tem svetu ni naše. Na takšen način počastimo Boga in izrazimo našo vero, da je Njegovo vse. Bog si želi tega priznanja!

Kar imamo je Njegov dar, dar, ki ga moramo darovati naprej. Ne samo denar, da ne bo pomote. Ne le obleke, igrače, čevlje,… tudi svoje znanje, talente, izkušnje, sposobnosti, občutljivost in svoj čas.

V obe smeri

Bog nas kliče k ubogim, ker bi se tam rad srečal z nami. To je tisto, v kar verjamemo v Operandu. Ampak kakšno je to srečanje?

Odnos je vedno nekaj vzajemnega. Ne samo to, da se nam Bog želi razkriti in nas učiti po ubogih, tudi njim se želi razodeti po nas.

S Silvo nikoli ne veva, kako se nama bo Gospod razodeval, ko prideva v novo skupnost in srečujeva nove ljudi. Še manj veva, na kakšen način ga bodo ljudje začutili po nama.

V neznano

Zato v skupnosti vedno prihajava z neko radovednostjo. Kot da bi vstopila v temno sobo, ki se nama skozi čas počasi razsvetjuje, najprej ena luč, potem druga in tako naprej, dokler ni svetel ves prostor in vsi ljudje, ki so v njej.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

To je tisto iskanje in odpiranje zakladov, ki jih Bog na poti postavlja pred naju.

Najina izkušnja v Paragvaju še najbolj ustreza tej prispodobi. Nisva vedela kam prihajava in niti misijonarji niso vedeli o nama ničesar. Tema.

Kuhinja v Tetinem vrtu.

Ampak počasi, dan za dnem so se prižigale lučke, spoznavala sva nove ljudi in se misijonarjem pridruževala pri obiskih.

Na koncu sva se znašla v javni kuhinji Tetinega vrta, kamor sva v zadnjih dveh tednih redno odhajala na obiske in delo.

Umazano in zanemarjeno

Naj bom popolnoma iskren z vami.

Kolikor naju je Tia navdihnila, ko je pripovedovala svojo zgodbo o pomoči revnim in lačnim družinam, toliko naju je razočaral njen odnos do podarjenega vrta in kuhinje.

Vrt ni niti približno urejen. Ne govorim o stvareh, za katere je potreben denar (ki ga teta nima), govorim o higieni in čistoči.

Opečnati zid, ki je bil potreben preobleke.

Kuhinja, v kateri smo z misijonarjem kuhali kosilo in večerjo, je bila zanemarjena in nepočiščena. Ko sva s Silvo odpirala predale, je iz njih pobegnilo toliko ščurkov, kot jih nisva videla niti v Navotasu na Filipinih.

Po končani kuhi se posoda sicer pomije, a maščoba še vedno ostaja na njej.

Hrana, ki ostane od obroka, se pušča na pultih in policah, s čimer imajo ščurki še posebej veliko veselja, ko se zvečer vrata kuhinje zaprejo.

Težava je v tem, da Tia slabo nadzoruje pomočnike, zadolžene za čiščenje in pomivanje. In ko oni delo končajo, je s tem očitno zadovoljna tudi sama.

Vrniti dostojanstvo

Res je, da so navade v Paragvaju drugačne kot pri nas. Tudi higienski standardi so nižji, kot smo jih vajeni mi. Pa vseeno…

In tukaj je pomembna lekcija, ki se je lahko naučimo.

Tetina pomoč ubogim je le parcialna, delna. Ni pomembno le nahraniti ljudi (če je takšna potreba). Pomembno jim je vrniti dostojanstvo in jim pomagati ozavestiti, da jim le to pripada.

Če človeku postrežeš riž, na katerem so se prej pasli ščurki, je to razvrednotenje in ne humanitarnost. Če bi se zavedali, da za mizo v resnici sedi Jezus, bi postregli drugače?

Tudi to je misijon

Misijonar p. Jurandir je bil presenečen, ko je kuhinjo videl od znotraj. Tudi zanj je bilo to prvič.

Kot sem že napisal, Avguštinci v Paragvaju delujejo komaj eno leto, trije patri so polno zaposleni z upravljanjem šole za otroke revnih družin in z vodenjem velike župnije. Hrano so sicer večkrat prinašali Tii, nikoli pa niso kuhali v njeni kuhinji.

Pridružili so se nama tudi mladi, ki k teti prihajajo po hrano.

A od zdaj dalje, kot je dejal p. Jurandir, bo redno prihajal k teti in jo učil osnovnih veščin čiščenja in higiene. Ja, tudi to je misijon.

Tudi teti ni lahko

Dejstvo je tudi to, da je Tia zelo utrujena, pomočnikov, ki bi se zavzeli za kuhinjo pa nima veliko.

Priprava in razdeljevanje hrane nista njeno osnovno delo. Pri svojih 66 letih še vedno hodi v službo in vsak dan znova moli, da ji bo država končno odobrila pokoj.

Od jutra do poznega popoldneva torej dela kot trgovka v nekem podjetju, po službi pa dnevno prihaja v kuhinjo. Tako že dvanajst let.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

V času, ko je odsotna, jo nadomešča njena prav tako priletna sestrična, ki kuha kosilo in deli hrano. Občasno pride tudi kakšen prostovoljec, da pomete dvorišče.

Prenova zidu

Otroci so dali zidu svoj pečat.

Dva prostovoljca iz Slovenije pa sta se v tem času lotila pleskanja opečnatega zidu, ki obdaja vrt, saj je ta močno kazil njegov izgled. Na njem sta se razširila mah in plesen.

Kupila sva barvo in se lotila dela. Teden pleskanja in zid je dobil novo podobo.

Tisto, kar nama je bilo pri delu najbolj všeč, so bili mladi in otroci, ki so se ponudili za pomoč. Iz misijona sva prinesla dodatne čopiče in delo je bilo prijetnejše.

‘Es hermoso (čudovito je),’ je dejala Tia, ko smo končali. Naenkrat je bil vrt privlačnejši in bolj podoben otroškemu igrišču.

Prebarvana ograja je bilo torej najino zadnje dejanje v Paragvaju.

In končni izdelek. Nekoliko bolj spodobno za otroško igrišče.

Pot bova nadaljevala v Boliviji. Več o tem napišem naslednjič.

Aktualna donacija

Na področju Chocója, kjer delujejo kolumbijski misijonarji klaretinci, divja vojna. Najhujše žrtve vojne niso vojaki, ampak tam živeče skupnosti Indijancev in Afro-kolumbijcev. Kliknite gumb ‘Darujte zdaj’ in si preberite več.

1.435€ od 2.000€ zbranih
Podprimo misijonarje v Kolumbiji

Podprimo misijonarje v Kolumbiji

1.435€ od 2.000€ zbranih

Na področju Chocója, kjer delujejo kolumbijski misijonarji klaretinci, divja vojna.

Na eni strani ilegalni gverilci, na drugi strani vlada s svojo vojsko in policijo.

Najhujše žrtve vojne niso vojaki ampak tam živeče skupnosti Indijancev in Afro-kolumbijcev.

Vsak dan se poroča o novih žrtvah na teh ozemljih. V gozdovih, kjer živijo domorodci, jih ilegalna vojska preganja iz njihovega ozemlja; požiga jim domove, mori moške, posiljuje ženske, bombardira hiše, da se le umaknejo iz tega teritorija in se preselijo drugam - kajpak tja, kjer je zemlja revna in kjer so pogoji za bivanje osiromašeni.

Ljudje bežijo iz svojih domov v naselje Riosucio, kjer živijo v skrajni bedi, revščini, obupani, ker se ne morejo vrniti domov. Tem ljudem želijo misijonarji pomagati, a žal pogosto tudi njim manjka sredstev za učinkovito delo in pomoč.

Zanje želijo obnoviti knjižnjico v misijonu, jim urediti prostor za glasbene in gledališke dejavnosti, kjer bodo mladi spet prišli v stik s svojimi koreninami in kulturo.

Predvsem pa zbirajo denar za avto, s katerim bi se lahko prebijali do težko dostopnih skupnosti v okolici Riosucia.

Več o razmerah v tem delu kolumbije si lahko preberete tukaj.

Obračamo se k vam, v upanju, da jim bomo skupaj lahko pomagali, kolikor je v naši moči.

Hvala za vsak evro namenjen misijonarjem v Chocóju ter ljudem, s katerimi živijo in delajo.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

KAJ PA VI MISLITE?

Vaš komentar na prispevek je dragocen. Tako za nas kot za vse ostale, ki so prispevek prebrali. Podelite z nami svoje misli, ideje in mnenja. Drugi bodo vaš komentar lahko všečkali in nanj odgovorili, predvsem pa, več komentarjev kot boste objavili v prispevkih, boljšo značko si boste zaslužili. Prvo dobite že z desetimi objavljenimi komentarji!

PREBERITE SI TUDI