VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

Lačni otroci

Tetin vrt – za prazne otroške želodce

Paragvaj je mlada država. Kar 35 odstotkov prebivalstva sestavljajo mladi in otroci. Žalostno je, da je ogromno njih sirot, brez staršev, ali pa niso deležni ustrezne vzgoje, ker tudi starši sami niso dobro pripravljeni na svoj starševski poklic.

Na ulicah

Veliko otrok zato najde svoje mesto na ulici, kjer se preživljajo s krajo, ropanjem, drogo ali pa podležejo zvodnikom in zapadejo v prostitucijo.

Ti otroci ne obiskujejo osnovne šole, čeprav je ta po zakonu obvezna. Država nima ustreznih mehanizmov in učinkovitih služb, ki bi se zanje zavzela in jim omogočila izobrazbo.

Lačni otroci
Tia v pogovoru s p. Jurandirjem

Posledica tega je približno 210.000 nepismenih ljudi, ki seveda težko najdejo zaposlitev, brez te pa ostajajo doma, odvisni od pomoči dobrotnikov (nikakor države) ali lastne iznajdljivosti. Starši in njihovi otroci, ki po smeteh brskajo za hrano, tukaj niso prav nobena redkost.

Statistika pravi, da je od stotih paragvajskih družin kar 43 takšnih, ki živijo v revščini in nezdravih pogojih za življenje.

Družbena odgovornost

Otrok, ki umre zaradi lakote, je v resnici umorjen otrok. Kdo je njegov ‘krvnik’ je veliko družbeno vprašanje.

Tia (teta), kot jo kličejo otroci iz soseske v neposredni bližini našega misijona, je šestdesetletna gospa, ki se ni sprijaznila z dejstvom, da pred njenim nosom živijo otroci, ki po ulicah hodijo s praznimi želodci.

‘Pred petnajstimi leti sem se udeležila neke procesije v čast Jezusovemu srcu’, pripoveduje teta. ‘Spominjam se, da sem takrat molila za otroke v različnih potrebah, njihove starše in paragvajske družine. Takrat sem prosila Boga, naj mi pokaže način, kako jim lahko konkretno pomagam v njihovih stiskah.’

Lačni otroci
Tia in njena sestrična vsak dan pripravljata kosilo in popoldansko malico za revne v svoji soseski.

Ko se je Tia pozno zvečer vračala domov iz procesije, je na ulici srečala dva otroka pri petih in šestih letih. Vprašala ju je, zakaj še nista doma, njun kratek odgovor pa jo je pretresel v dno srca:

‘Lačna sva.’

‘Razumela sem, da je Bog ravnokar odgovoril na moje vprašanje in se odločila, da bom vsak dan pripravljala dodatne obroke hrane za tiste otroke, ki doma ne dobijo kosila. Vsaj en obrok na dan!’

Teta za lačne

In je začela. Povabila je otroke k sebi in zanje kuhala preproste, a hranljive jedi, ko so se lačni vračali iz šole.

‘Mnogo njih sem poznala že od prej in vedela, da potrebujejo hrano. Tiste, ki nisem poznala, sem obiskala na njihovem domu in preverila, v kakšnih razmerah živijo. V tem okrožju je revščina res velika.’

Tako je denimo nekoč do Tie prišel fantek in dejal, da je lačen. Obiskala je njegovo družino in bila osupla, v kakšnih okoliščinah so živeli. Kar petnajst otrok je bilo tam. Oče jih je zapustil, mama je ostala sama z njimi. Nekateri otroci so bili že dovolj stari, da so pomagali skrbeti za mlajše, nikakor pa niso imeli dovolj za tri obroke hrane na dan.

Lačni otroci
Preprosta kuhinja Tetinega vrta.

Sanje o jedilnici

‘Družine v Paragvaju so številčne,’ je razložila Tia. ‘Mnoge imajo po deset otrok in več. Kar je najbolj zaskrbljujoče je to, da so pogosto disfunkcionalne, socialne službe v Paragvaju pa praktično neoperativne. Vsaj za te ljudi ne obstajajo.’

Po drugi strani pa so ljudje v soseski zelo solidarni. Tisti, ki so si to lahko privoščili, so k Tii prinašali priboljške, kruh, empanade, riž in druga živila. Kmalu se je število lačnih v njeni hiši tako povečalo, da se je morala spet obrniti na Boga.

‘Dolgo sem sanjala, da bi nekoč odprla kuhinjo in jedilnico za te ljudi. Prosila sem Gospoda, da mi pokaže pot do nje. In tudi tokrat se ni izneveril,’ je dejala Tia.

Bog odgovarja

Lačni otroci
Tia in Silva pri pripravi kosila.

Tako je to, če udejanjaš božjo voljo. Bog nam govori po naših željah. Govori nam po tistih hrepenenjih, ki dolgo časa tlijo v nas, vse dokler ne postanejo tako močna, da v zvezi s tem preprosto moramo nekaj ukreniti.

‘Priznam, da sem imela dvome, če mi bo takšen projekt uspel. Ekonomska kriza, nakup zemlje, izgradnja kuhinje in jedilnice, jaz pa niti približno nisem imela dovolj denarja, da bi lahko vse to kupila.’

El Jardin de Tia

V tistem času je njena prijateljica potovala v Španijo in Francijo. Poznala je Tiine želje in s pomočjo svojih evropskih prijateljev zbrala 30 milijonov guaranijev, dovolj, da je prav nasproti svoje hiše uresničila svoje dolgoletne sanje.

Ti donatorji so pravzaprav naredili še korak dlje. Prišli so v Paragvaj, kupili zemljo ter sami zgradili jedilnico in kuhinjo.

Prostor se imenuje ‘El Jardin de Tia’ (Tetin vrt). Vsak dan prihaja na kosilo in popoldansko malico več kot šestdeset ljudi; ne le otroci, tudi njihovi starši, pa ostareli, duševno prizadeti, skratka vsi, ki so prikrajšani za redno prehrano.

Lačni otroci
Skuhali, postregli in pojedli skupaj z njimi.

Brazilski duhovnik in dva Evropejca

Vrt je le sto metrov oddaljen od skupnosti patrov avguštincev, kjer sva nastanjena tudi midva. Nismo imeli torej daleč, ko smo se nekega dne s patrom Jurandirjem odpravili k teti na obisk.

Vidno utrujena Tia je bila vesela srečanja in nam z žarom razlagala svoj ‘Operando’; o Bogu, ki je tako konkretno vstopil v njeno življenje in ji dal priložnost služiti revnim v svoji soseski.

Predlagali smo ji, da bi nekega dne sami pripravili kosilo in malico. Seveda se je strinjala.

Tisti petek smo torej odšli v trgovino, kupili vse potrebno za pripravo testenin z mesno omako (za kosilo) in hot-dogov za popoldansko malico, po Jurandirjevem brazilskem receptu.

Jedilnica je bila polna. Otroci, njihovi starši, ostareli, praktično vsi, ki obiskujejo Tetin vrt so bili na kupu in čakali na ‘nekaj drugačnega’. Konec koncev se jim ne zgodi pogosto, da bi zanje kuhala dva Evropejca in brazilski duhovnik.

Lepa izkušnja in dober občutek!

Lačni otroci
Otroci, ki so se ravnokar vrnili iz šole.

Misija: pleskanje

El Jardin de Tia je dovolj prostoren. Poleg sicer skromne kuhinje in pokrite jedilnice je tudi travnato dvorišče z gugalnicami in drugimi igrali za najmlajše. A nekaj stvari še ni dokončanih.

S Silvo sva se ponudila, da kupiva barvo za pleskanje in pobarvava notranji del kamnite ograje vrta, ki še vedno čaka na svoj ‘obraz’.

Projekt, ki bi ga rada dokončala še pred najinim odhodom iz Paragvaja. Potem, ko sva pomagala pleskati veroučne učilnice na misijonu, sva dobro izurjena za takšno delo.

Klic

Zgodba Tie je lahko zgodba vsakega izmed nas. Močno verjamem, da nas Bog kliče k ubogim, ker se tam želi srečati z nami. Vsi smo poklicani k ljudem, ki potrebujejo pomoč, a vsakega vabi na svoj način.

Če se obrnemo navznoter in vprašamo Gospoda, kaj želi od nas in kako želi, da prispevamo v tem svetu, kjer še vedno domujeta lakota, revščina, neenakost, krivice in brezbrižnost, bo Bog odgovoril. In jasno bomo slišali Njegov klic.

DELITE ČLANEK S PRIJATELJI NA FACEBOOKU 0

AKTUALNA DONACIJA

Zakonca Laura in Juan Coronel, oba visoko izobražena človeka, sta se dotaknila dna materialne revščine, potem ko je Laura izgubila svojo redno službo. Kliknite modri gumb ‘Darujte zdaj’ za podrobnejšo zgodbo.

1.030€ od 2.000€ zbranih
Misijon v Paragvaju: Pomagajmo revni družini do dostojnejšega življenja

Misijon v Paraguaju: Pomagajmo revni družini do dostojnejšega življenja

1.030€ od 2.000€ zbranih
Laura in Juan, na desni brazilski misijonar p. Jurandir

Zakonca Laura in Juan Coronel, oba visoko izobražena človeka, sta se dotaknila dna materialne revščine, potem ko je Laura izgubila svojo redno službo.

Razlog za odpust je bilo rojstvo hčere Aylen (danes stare 3 leta), saj Laura zaradi nje ni več mogla opravljati službe v nočnem delovnem času.

Odpustili so jo brez odpravnine ali kakršnekoli druge obveznosti. V Paraguaju, eni najrevnejših držav Južne Amerike, je to pač mogoče.

Zakonca sta bila primorana hitro najti rešitev za preživetje, saj si stanovanja nista več mogla privoščiti, poleg Aylen pa sta morala preskrbeti tudi 9 letnega sina Tiaga.

Ena od dveh skromnih sobic, kjer živi družina Coronel.

V osnovni šoli blizu Assunciona (glavnega mesta Paragvaja) je bila na voljo majhna propadajoča sobica, kamor se je Laura ‘za silo’ preselila s sinom in novorojeno hčerko, medtem ko je Juan še vedno živel v nekaj ur oddaljenem mestu, kjer je bil tudi zaposlen.

Kasneje se je tudi on pridružil družini, da bi bil ženi v oporo, in si za silo našel zaposlitev v podjetju za prodajo in distribucijo oglja, kot fizični delavec, z minimalno plačo (285€), kar je tudi za Paraguay izjemno malo. Medtem Laura pomaga v šoli, brez plače, v zameno za stanovanje in stroške povezane z njim.

Šola, ki so jo nedavno prevzeli misijonarji Avguštinci, se sooča z veliki finančnimi izzivi. Posledično to pomeni, da si misijonarji ne morejo privoščiti prenovitve njihovega stanovanja, čeprav je to več kot nujno.

Laura ostaja optimistična in kljub težkim pogojem hvaležna za možnost bivanja v šoli.

Stanovanje je majhno, omet odpada, vsi se stiskajo v isti postelji, stranišče in kopalnica nista v isti stavbi…

Misijonarji so nas prosili in mi smo se odzvali. Sredstva zbiramo za namen te sicer prisrčne in hvaležne družine.

Z vašimi donacijami bodo razširili stanovanje, uredili jim bodo sanitarije in prenovili sobe, da bodo lahko bivali dostojno in kvalitetneje.

Vsak euro bo prišel prav in že vnaprej hvala za vašo občutljivost, solidarnost in radodarnost!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
This is a secure SSL encrypted payment.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 10,00€

PREBERITE SI TUDI