Kontemplacija in meditacija, globoko razmišljanje o Bogu, izkušnja božje prisotnosti, čuječnost, odprtost za Njegov glas. Vse to bi rada imela, doživela, si nekako pridobila, zato raziskujem, veliko berem.
Ko v molitvi za trenutek utihnem, da bi imel tudi Bog priložnost, da spregovori, se name v trenutku usuje grmada misli, načrtov, čustev, ki tišine ne dopuščajo.
Brezdomka s perona, ki je lekcijo že usvojila
Ko sem sedela na vlaku in čakala, da bo odpeljal s postaje, sem skozi odprta vrata na nasprotnem peronu opazila starejšo gospo, brezdomko. Sedela je na tleh in si pripravljala zajtrk.
Pred seboj je imela manjši gorilnik na kerozin in majhen ekonom lonec, ki ga je ravnokar odpirala. Bilo je predaleč, da bi videla, kaj si je skuhala. Mislim, da sta bila riž in leča. Iz platnene torte je vzela še dva nekvašena kruha in začela jesti.
Bila je popolnoma zatopljena v svoje opravilo. Mimo nje so neprenehoma hodili ljudje, vendar je to nikakor ni (z)motilo. Tudi ko so se nekateri ozrli nanjo, jim ni namenila niti pogleda. Kot da bi bila njena situacija povsem normalna.
Ko sem jo opazovala, me je zadelo, da je to kontemplacija, ki si jo sama tako želim: popolna prisotnost, ne glede na to, kaj se dogaja okoli mene.
No, vem, da bi mi veliko ljudi reklo, da je z gospo nekaj narobe, drugače že ne bi mogla biti takole brezskrbna na postaji. Tukaj je med brezdomci res veliko takih, ki imajo različne psihične motnje.
Vseeno sem ji kar malo zavidala njen mir, brezskrbnost, prisotnost v sedanjosti.
Tudi naša dekleta živijo za trenutek
To zakoreninjenost v sedanjosti opažam tudi pri naših dekletih. Nas ves čas skrbi, kaj bodo delale, ko odrastejo, ali se bodo znašle, ali se bodo lahko zaposlile, ali bodo lahko finančno neodvisne, ali ali …
In skorajda ne mine dan, da jim ne bi “pridigali” o tem, kako pomembno je, da se učijo, da s tem vlagajo v svojo prihodnost.
Poslušajo nas z resnim izrazom na obrazu, s povešenim pogledom, ampak ne traja prav dolgo. Ko je “pridiga” mimo, odfrčijo kot metulji in začnejo žuboreti kot ptički v gozdu: veselo, svobodno.
Začudeno se oziramo za njimi, se pogovarjamo, kako niso dovolj resne, kako se ne zavedajo, da je življenje težko. Hkrati morda skrivoma hrepenimo po njihovem zaupanju, da je v tem trenutku vse prav, zakaj naj ne bi bilo potem tudi v naslednjem.
Tisti, ki ste spremljali moje prejšnje zapise, se boste morda spomnili dveh “pikapolonic”, ki sta pristali na naši šoli. Ena izmed njiju ni dosegla minimalnih standardov za svoj razred, zato mora v tem letu ponavljati.
Ko sem jo vprašala, če ji je zelo hudo, mi je z nasmehom odgovorila, da je bilo na začetku malo težko, sedaj pa je že čisto v redu.
Je o tem govoril Jezus, ko je rekel, da moramo postati kot otroci, če želimo biti del Božjega kraljestva?
Pravi blagoslov je delati z otroki
Pravi balzam je za mojo dušo, da delam z otroki, ki so tako brez skrbi. Mislim, da je tudi na splošno naša skupnost manj zaskrbljena kot sem to čutila v svoji slovenski skupnosti.
Zlasti med našimi otroki res hitro pozabim na vse, kar me tare. V njih je tako živ, neuničljiv utrip življenja.
Pred dobrim tednom smo na dvorišču šole ustvarili manjše igrišče s tobogani in gugalnicami.
Oh, kakšno veselje, kakšno navdušenje! Kot da bi šli v Disneyland in Gardaland in Lego Park: vse na isti dan.
Takoj ko zazvoni zvonec, dekleta zdrvijo proti toboganu in zavriskajo, ko se spustijo po njem.
Še sedaj, ko to pišem mi njihovi nasmejani obrazi živo prihajajo pred oči. In ne govorim samo o mlajših otrocih, ampak tudi o naših najstarejših!
Nikoli nismo prestari za spust po toboganu. 🙂
Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>
