Ko oče zapelje svojo hčer in pot do njene ozdravitve

»Vedno se zaljubim v moškega, ki je star skoraj toliko kot moj oče. Ob njem se počutim res dobro. Občutek imam, da mi daje varnost. Vendar pa občutim neodobravanje, ko ga predstavim svojim bližnjim. Vsakič si rečem, da bom naslednjič izbrala mlajšega, a se spet znajdem v objemu zrelega moškega.«

»Moški se zame grebejo. Imam možnost izbire, a se mi zdi, da vedno izberem napačnega. Nobena zveza se mi ne obnese. Vsakič, ko se zaljubim, mislim, da sem našla moškega svojih sanj. Vendar kmalu sledi veliko razočaranje. Občutek imam kot, da zame nihče ni dovolj dober.  Potem sledi obdobje žalosti in prenajedanja s hrano.«

V prejšnjem prispevku sem pisala o moških, ki so odraščali ob čustveno odsotnem očetu. Tokrat razkrivam kakšne rane je čustveno odsotni oče pustil svoji hčeri. Ženske, ki niso dobile ljubezni in podpore svojega očeta, bodo to iskale pri svojem partnerju.

V partnerju išče očeta

Nekatere pri moškem iščejo predvsem zrelost, umirjenost in občutek varnosti. Te si ponavadi izberejo precej starejšega partnerja. 

Starejši moški pri dekletih vzbujajo zaupanje, saj se običajno zdijo bolj odgovorni. Znajo se vesti do žensk in z njimi ravnajo bolj spoštljivo od mlajših moških, ki so pogosto samoljubni in nezreli.

Druge iščejo moškega, ki jih bo razvajal in zasipal s pozornostjo, kot jih je nekoč njihov oče. Adams (2011, Po tihem zapeljani) pravi, da s tem poskušajo obuditi občutek »posebnosti«, ki so ga nekoč imele kot »očkove princeske«. 

Pri tem niso zmožne uzreti svoje resnične čustvene rane, ki je posledica očetovega vedenja. Zanje nikoli nihče ni bil dovolj dober, ker so še vedno preveč »zaljubljene« v očka.«

Zakaj ima hčer lažno podobo o očetu?

Ženske, ki so bile žrtve očetove čustvene ali spolne zlorabe iščejo popolnega moškega oz. popolno razmerje. 

Adamas (2011, Po tihem zapeljani, str. 62) zapiše:

»Zlorabljeni otroci pogosto nimajo druge izbire, kot da si ustvarijo lažno podobo o staršu, ki  jih je zlorabil, da lahko verjamejo, da so ljubljeni.«  

Isto vodilo jih vodi pri izbiri partnerja, zato v razmerja vstopajo z rožnatimi očali. Vsem tem ženskam je skupno, da so kljub menjavi partnerjev vedno znova razočarane. Pogosto se soočajo tudi z motnjami hranjenja. 

Nekatere s prenajedanjem polnijo svojo čustveno praznino. Druge s stradanjem ali redno vadbo skrbijo, da bi ugajale partnerju, kot so morale nekoč očetu. Motnja hranjenja omogoča telesu, da zavedanje o spolni zlorabi potiska v podzavest. 

Dokler se ženska še naprej predaja zasvojenosti, zanika resnico, ki je zasvojenost povzročila. Vse življenje išče resnico o svojem otroštvu. Zmotno je prepričana, da jo bo našla s pomočjo partnerja.  

Resnica jo bo osvobodila

Prvi korak k ozdravljenju naredi, ko se je zmožna soočiti s stvarnostjo očetovega odnosa. Pretirano pozornost očeta do hčere so motivirale njegove potrebe in ne hčerine. Hči je bila zapeljana od očeta, saj je verjela, da je njegova posebna pozornost, vse kar potrebuje, hkrati pa se je počutila čustveno zapuščeno. (Adams, 2011, Po tihem zapeljani)

Ko si ženska dovoli žalovati zaradi čustvene prikrajšanosti v otroštvu, si bo končno lahko priznala, da jo je oče zapeljal. Resnica jo bo osvobodila. 

Adams (2011, Po tihem zapeljani) ugotavlja, da  bo počasi dosegla notranji mir, ko bo našla vzrok za zasvojenost. Začela bo sprejemati svoje telo in sebe. Lahko bo vzpostavila čustveno izpopolnjujoča in funkcionalna razmerja.

»Očkova princeska« je hči, ki jo je oče naravnost oboževal. Težko je razumeti, da je otrok, ki ima vse, tako močno ranjen. Če bolje pogledamo, vidimo, da je oče s »svojo princesko« ravnal kot z ljubico in ne kot s hčerko. Hči je bila na ta način čustveno zlorabljena.

Poškodovan je njen intuitivni občutek jaza, ki omogoča potrebno svobodo in zaupanje za realne odločitve v razmerjih. Žrtev prikritega incesta (čustvene zlorabe) razvije idealistične utvare o tem kaj je razmerje. Živi v prepričanju, da obstaja popolno razmerje. Slednje ji je edino merilo pri iskanju partnerja.

Dovoli si spoznati resnico

V odraslosti žrtve čustvenih zlorab težko sprejmejo, da imajo njeni bližnji svoje potrebe. Gre za posledico iz otroštva, ko je eden od staršev nikoli ni videl kot samostojnega, ločenega bitja. Popravljanje izkrivljenih zaznav je zato zanje eden težjih korakov na poti ozdravljenja.

Izkrivljene zaznave se začnejo rušiti, ko si dovoliš spoznati resnico o svoji preteklosti. Dokler resnice ne poznamo, ne moremo vedeti, kaj moramo spremeniti. 

Včasih se je do resnice zelo težko dokopati, saj je tako čustvena kot spolna zloraba travma. Travmatski dogodki pogosto vključujejo disociacijo, kar pomeni, da smo dogodek »izklopili« iz zavednega spomina.

Zdravljenje bo uspešnejše ob pomoči mentorja, terapevta, podporne skupine. Za verujoče posameznice je lahko odrešilno tudi Božje posredovanje. 

Neko zlorabljeno dekle mi je povedalo kako se je celjenje ran končno začelo, ko je zaprosila za bolniško maziljenje in ga tudi prejela.