Dotakniva se še enega zanimivega področja, to so pravzaprav njihove svetinje. Ena od velikih svetih stvari malgaškega človeka je grobnica. Ta vodi in drži vse v ravnovesju.
Moč malgaškega ljudstva je v medsebojni povezanosti in razumevanju ter zagotavljanju spokojnega posmrtnega počitka njihovih prednikov.
Človek, ki je že na zemlji živel umirjeno, v redu in spoštovanju navad prednikov, v solidarnosti z drugimi ter ni razdiral skupnosti, je tako največ prispeval za rodbino, skupnost, kraj in deželo.
Posameznik, ki poskuša samovoljno spreminjati navade ali škodovati navadam starih, je kaznovan. Vrniva se h grobnicam.
Pokopati umrlega v domačo grobnico je zanje sveto delo
Naloga pokojnikovih sorodnikov je, da njegove posmrtne ostanke prinesejo v domačo grobnico ter mu tako zagotovijo večni mir in pokoj, sebi pa tudi.
Včasih kdo umre daleč stran od doma. Takrat rodbina nameni velike vsote denarja, da njegove kosti pripelje domov. Zanje je to sveto delo, ki ga je nujno treba opraviti.
Obstajajo tudi tolpe, ki vdirajo v grobnice
Kaj je sveto malgaškemu človeku, se zavedajo tudi tisti, ki želijo skupnosti škodovati.
Tako so se organizirale razdiralne tolpe, ki vlamljajo v grobnice, razmetavajo kosti, jih celo kradejo in odvažajo drugam. Ne poznamo vseh vzgibov za to, eden izmed njih pa je razdirati harmonično oblikovano družbo in njeno usklajeno življenje. Na zelo prefinjen način delujejo po principu Deli in vladaj.
Ko se zgodi rop grobnice, se v skupnosti takoj pojavi sum, kdo naj bi to bil. Nekoga po krivici obsodijo ali pa obiščejo vrača, ki jim reče: »Vaš sosed je prodal kosti vašega prednika, z dobljenim denarjem pa kupil novo pločevinasto streho.«
Nastane spor, tudi osumljeni ima svoje sorodnike, in v skupnosti se zgodi razkol.
Tri leta in pol je trajalo, da so prijeli prave tatove kosti
Tudi mene so nekoč po posredovanju vrača obtožili kraje in preprodaje kosti njihovih prednikov. Moj odziv v srcu je bil sprva čisto človeški: najraje bi kar zaprl bolnišnico, ki jo vodim.
Po prespani noči pa sem si rekel: »Poglej, neumno bi bilo to. Zakaj? V množici teh ljudi sta morda eden ali dva hudobna. Zaradi posameznikov, ki imajo polne trebuhe in se ne bojijo ne Boga ne mene, naj bi jaz toliko revežev pritisnil ob zid? Janez, tega pa ne, delaj naprej!«
Tri leta in pol zatem je Bog posegel in prijeli so tatove teh kosti. A sam tega nisem bil vesel. Rekel sem si: »Glej, tri leta in pol sem čakal na ta dan. Če bi več molil, več daroval zanje, bi morda to trajalo le eno leto. Molitev za sovražnike je zelo pomembna!«
Le z Božjo pomočjo smo lahko ljudje sočutja in ljubezni
Njihovim prednikom je bilo dano razumeti, kakšen blagoslov je uživanje miru njihovih pokojnikov. Da bi to zagotovili svojim pokojnim, so se za vsako ceno držali pravil življenja. To stanje bo namreč trajalo vso večnost. Tudi pregovori usmerjajo misel na posledice naših odločitev:
Raje žrtvuj bogastvo, da le ohraniš dragoceni odnos (prijateljstvo).
Vse to so zmogli v veri, da bo Stvarnik na svoj način povrnil. Merila so bila preizkušena. Nikomur ni ničesar primanjkovalo, saj so živeli in ohranjali rodbinske vezi.
Jezus sam nam je povedal, kako slabo se konča za vsakega, ki se huduje, zameri, ki se poskuša maščevati, ali pa to celo tudi počne. Delati zdrahe je v človeški moči, a kam to pelje?
Vi pa ne bodite taki, jim pravim. Imate Očeta v nebesih. Dvignite pogled k Njemu. Gotovo vam tako daje svojo moč in celo povrne izgubljeno. A sami si ne jemljite pravice po zamisli oko za oko. Sicer človek poživini. V nemirnih časih živimo.
Samoobvladovanje ni možno brez molitve, in to kleče. Le z Božjo pomočjo se lahko ohranimo kot ljudje sočutja in ljubezni. To pomeni živeti za nebesa.
Pripoved misijonarja Janeza Krmelja je zapisala Maja Žagar.
