Veliko pohujšanje je bilo med ljudmi, ko je nekdo v pijanosti ukradel lonec s hrano. To je drugi primer, ki sem ga doživel in v katerem ni bilo mogoče doseči sprave med Antešaki.
Takole se je vse skupaj začelo. V loncu se je kuhalo meso. Ko je bilo skuhano, je žena, ki je pripravljala hrano, zapustila hišo. Lahko, da je šla klicat druge, ki so delali na polju, k jedi.
Neki moški je vse to opazoval od daleč in izkoristil priložnost.
Ukradel je lonec, ga odnesel skupaj z mesom za grm in ga tam pojedel. Ko je bil sit, se je podelal v prazen lonec in ga tam tudi pustil.
Ljudsko sodišče se je nemudoma zbralo
Nekdo je tega moškega videl, ko je odnesel lonec. Ko so v loncu zagledali še človeško blato, so takoj povezali dogodka in sklicali ljudsko sodišče.
Zbrali so torej ljudi, njega niti niso posebej vabili, prišel je kar sam. Navzoč je bil kot vsi drugi udeleženci.
Drugi so se že vnaprej dogovorili, kako bodo zadevo izpeljali. Poklicali so tega moškega v sredino. Rekli so mu: “Pojdi k bližnjemu in nam prinesi en lonec iz tiste hiše.”
On je šel tja, vzel lonec, ga prinesel in postavil pred člane ljudskega sodišča. Oni so lonec vzeli in ga na kamnu razbili na dvoje. Njemu so obrazložili: “Glej, to si si zaslužil, ne, ker si ukradel meso skupaj z loncem, ampak ker si storil to svinjarijo in jo pustil v praznem loncu.”
Njemu in vsem ljudem je bilo jasno, kdo je on, kaj je naredil in da je to zanj dosmrtna neizbrisna obsodba.
Tudi izobčenja imajo lahko različno težo
To je bila druga taka stvar, ki sem jo v tem dolgem času, odkar živim z Antešaki, doživel in videl med njimi. Tudi za to dejanje ni bilo mogoče narediti spravnega obreda in je postalo neizbrisno. Na tega moškega je padla teža izobčenja, tako kot na tistega, ki se je zaklel kot pes.
Pa vendar je med tema dvema primeroma razlika v obsodbi. Ta drugi moški je imel eno možnost več: da gre živet in iskat delo v kraje, kjer ga ne bo nihče poznal.
Medtem ko je prvi sebe razglasil za psa in bi ga to dejanje zasledovalo, tudi če bi šel v kraje, kjer ga ne bi nihče poznal.
Med Antešaki se vse izve, ali bi ga kdo spoznal ali pa bi se o prišleku pozanimali, kdo je in kakšno preteklost ima.
V takih primerih, kot je prekletstvo psa, za njim pošljejo “obveščevalce”, da bi preprečili nesrečo drugih ljudi in jih obvarovali pred intimnim razmerjem s to osebo.
Izobčenj je vse manj in k sreči izginjajo
Tega sicer ni več v tolikšnem obsegu kot v preteklosti. Počasi bo postalo zgodovina. Vprašanje pa je, koliko desetletij bo še potrebnih, da bodo izobčenja popolnoma izginila. Počasi tudi k nam prihajajo civilizacijske norme.
Misijonarji smo to reševali še v obdobju, ko je bilo to še zelo ostro in ko stvari še ni bilo mogoče izkoreniniti.
Postopno, z majhnimi koraki osvetljujemo tudi ta problem. Hitro izkoreninjenje izobčenja je povsem nerealno.
Jasno smo jim povedali, da so otroci, ki so umrli in niso smeli biti pokopani po obredu skupnosti, krščeni otroci, Božji otroci.
Ne moremo nastopiti z avtoriteto, da bi oni občutili, da jim mi nekako strežemo po njihovi kulturi ali po njihovem obredju, po njihovih stvareh, v katere so utirjeni.
Pri tem moramo biti zelo previdni, potrebno je zelo veliko diplomacije, pa seveda tudi več molitve.
