Janez Krmelj z Madagaskarja: Razveseli jih že ena banana ali pest riža

Reševati problem enega je veliko lažje kot reševati problem množice. V stiski vsak pričakuje pomoč in država je iskala možnosti, da bi našla rešitev za najbolj ranljive, najbolj potrebne pomoči. 

Narejenega je bilo veliko. Ni pa možno vsakega posameznika obravnavati povsem podrobno. To bi bilo neverjetno težko, če že ne nemogoče.

V Sloveniji najverjetneje nismo v tako težki situaciji, kot je na Madagaskarju: tukajšnji ljudje dobesedno nimajo kaj jesti! Ne da ne bi mogli pripraviti in jesti dobre hrane, ampak preprosto nimajo nič za v usta.

ZAČNITE VAŠ DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli obljubo iz Svetega pisma – BREZPLAČNO!

.

Riž je razkošje za tri mesece v letu, v preostalem času jedo stvari, ki jih v Sloveniji, oprostite izrazu, niti prašiči ne bi jedli. Poslužijo se vsega, da le preživijo. 

Svet je eden, a na njem so različni načini življenja in tudi podobe revščine so različne. V Sloveniji človeka pahnejo v stisko položnice, tega na Madagaskarju sploh ni. 

Avtor fotografije: Marko Petrovič

Ko pa v ospredje postavimo temeljno vrednoto, to je, da se človek naje, potem je slika čisto drugačna. Na Madagaskarju človek nima osnovne hrane, da bi se najedel kot človek. To je resnična revščina. 

Pri tem se mi zdi pomembno omeniti, da Malgaši svojega stanja ne doživljajo kot revščino, saj nimajo nobenih informacij o tem, kako ljudje živijo drugje. 

Za malgaškega človeka je potrebno le malo, da se razveseli; naj bo to ena banana ali merica riža, ki bo le za trenutek spremenila vsakdan in vanj vlila veselje. 

Za nas, ki smo prenasičeni, pa je potrebno dosti več, da dosežemo občutek veselja. V nebo potenciramo zahteve, kaj pomeni za nas biti zadovoljen in srečen. Tako nam veselje nazadnje postane nedosegljivo: ko se nam podre ena stvar, se zamaje vse naše upanje. 

Na Madagaskarju pomeni resnično stisko, kadar se človeku poruši zdravje. Pri nas v Sloveniji mnogi obupujejo, če niso mogli na smučanje ali na morje. 

Gotovo je drugačne, saj je oddih človeku ravno tako potreben kot hrana. Če pa je prisotna omejitev zaradi covida, je pač treba potrpeti, da ohranimo večje dobro, v tem primeru zdravje. 

Pripoved misijonarja Janeza Krmelja je zapisala Maja Žagar.

ŽELITE BITI NA TEKOČEM?

Ko bomo objavili kaj novega, boste prvi izvedeli za to.​

.

Vam je všeč, kar delamo? Podprite nas.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe. Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Kliknite spodnji gumb in si preberite več.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 100,00€ One Time

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja