Janez Krmelj z Madagaskarja: »Kadar duhovna kondicija popusti, se hitro oglasi maščevalnost«

Preživetje je malgaškemu človeku najvišja vrednota. Zavoljo tega stori marsikaj, kar bi sicer evropski človek najverjetneje obsojal. 

Vzemimo primer, da nekdo, ki nima za preživetje, na vašem polju vzame manioko (gomoljasta južnoameriška rastlina, iz katere se pridobiva moka, osnovno hranilo tudi številnih Afričanov, op. p.). Vzame je le toliko, da bo preživel tisti dan. 

Evropejec bi takoj rekel: »Ukradel mi je manioko,« in ga postavil pred ljudsko sodišče. A tam ga najprej vprašajo: »Koliko pa je bilo te manioke? Za vrečo, dve ali več?« 

Odgovorim, da samo toliko, kot je lahko nesel v dlaneh. 

Rekli mi bodo: »Veste, to se tudi vam lahko zgodi jutri.« 

Domov bi tako odšel osramočen. 

Celo ljudsko sodišče razume, da človek mora preživeti. Torej če ni ukradel stvari, da bi jih preprodajal, tega ne štejejo za krajo. 

Ko le ne bi ubijali zaradi vraževerja 

Tudi kot misijonar razumem, da je preživetje postavljeno najvišje na lestvici vrednot. V tem pogledu sem se moral približati razumevanju domačinov, sicer bi bil lahko vsak dan v konfliktu z njimi. 

Ponuditi jim je treba boljšo rešitev, kadar gre za zaščito življenja – da namreč ne bi ubijali zaradi vraževerja. Taka »rešitev« jih dolgoročno lahko pokoplje. Evangelij jim tukaj prihaja naproti z boljšo ponudbo. To je delo misijonarja – ponuditi boljšo rešitev, tudi kadar pomagamo v stiski, lakoti ali bolezni.  

Kako posredovati v sporu?

Vedno, ko se name obrnejo, da bi pomagal razrešiti kak spor, začnem s preprostimi besedami: 

»Glejte, nisem popoln. Ravno tako tudi vi niste popolni. Vsak od nas ima hibe, ki jih mora krotiti v sebi, in tudi vaš bližnji je ravno tako obtežen s hibami in napakami. Zato si je treba znati odpuščati in – v sporih med zakonci – spet obuditi spomin na prvotno ljubezen.« 

Obujanje prvotnega spomina pomaga zakoncema ozavestiti, da sta se medsebojno našla, da sta še vedno s pravim človekom, le zaradi svojih slabosti so se morda nekatere stvari v odnosu omajale in opustile. 

Pogled v svoje srce nam pomaga do spoznanja, da ima vsak svoj delež pri sporu, ne le sozakonec. Človek mora biti pripravljen na neravnovesja. Veliko razumevanja je treba vložiti v odnos s svojim bližnjim.

Medsebojne razlike še ne pomenijo, da je treba narazen, se umakniti iz odnosa, ampak so povabilo k temu, da se medsebojno spravijo. 

Najhuje je, kadar zaradi sporov med očetom in mamo trpijo otroci. 

Kako bi Jezus pristopil k tej težavi?

Z vrednotami in načinom razmišljanja je povezan tudi način, na kakršnega misijonarji podajamo katekizem. 

Naš katekizem na Madagaskarju je nekoliko drugače oblikovan – vse namreč gradimo na izkušnjah, vprašanjih in odločitvah. Verouk za odrasle je tako verouk v razmišljanju o življenju in delu; temelji torej na konkretnih primerih. 

Vprašamo se, kako bi Kristus reševal neko težavo.

Rečem jim: »Vi problem rešite hitro; ko vam vrač reče, ta in ta je nastavil moharo, greste in ga ubijete. A to ni rešitev, ki bi jo Kristus odobraval. S tem prihajate v nasprotje z Bogom, od katerega hkrati pričakujete rešitev za vse svoje težave.« 

Kateheze so torej življenjske. Podajam prilike, ki ne ranijo in hkrati odpirajo nove poti. Človeška rešitev je hitra, Božja rešitev širi obzorje. Posledice ene ali druge so povsem nasprotne. 

Človeško gledano smo lahko rešili problem, a smo si v resnici nakopali dodatno grozo. V malgaškem človeku se zelo hitro oglasi maščevanje. 

Enako lahko opazimo tudi v Sloveniji. Ko duhovna kondicija popusti, se hitro oglasi maščevalnost. S stopnjevanjem ugašanja Duha narašča ekstremizem in s tem maščevanje. 

»Človeško srce ima svoj izvor, svoj studenec, iz katerega se napaja«

Malgaši imajo rek:

»Duh je tisti, ki me naredi; da sem to, kar sem, me naredi duh.«

Ta duh kaže svoj obraz v dejanjih. Globoko v človeku je zapisana ljubezen, ne pa zobje, s katerimi bi se grizli med seboj.

Molitev zmanjšuje moč zla. 

Malgaši pravijo tudi: »Nazaj k Izvoru! Vsebina, ki napolnjuje človeško srce, ima svoj izvor, svoj studenec, iz katerega se napaja. Ta studenec je Bog. Napojimo se lahko pri Izviru. Vračamo se k tej popkovini, ki nas napoji z izvorno močjo. 

Ljubezen je dar. V tem daru nastopata mati in otrok v samem začetku. Kadar se človek ne obrne v pravo smer, da bi zajel to prepotrebno ljubezen, se lahko zgodi, da prevlada sebičnost ali, še huje, sovraštvo.«

Pripoved misijonarja Janeza Krmelja je zapisala Maja Žagar.