Po dveh mesecih in pol, kar sva jih prežvela na misijonu v Hortolandiji, sva se poslovila od patrov ksaverijanov, prostovoljcev in mnogih novih prijateljev.
Pot naju vodi naprej, proti Paraguaju in če želiva prepotovati Južno Ameriko, ne moreva ostati dlje, čeprav bi si to želela.
V prejšnjem prispevku sem pisal o invalidskem vozičku, ki sva ga z vašo pomočjo podarila revni družini (Zuldii in Gilbertu), preostanek od zbranega denarja pa izročila prostovoljcem Vincencijanom, ki ga bodo uporabili še za druge pomoči potrebne.
Najino zadnje darilo pred odhodom je bila poslovilna zabava. Povabila sva vse tiste ljudi, s katermi sva v tem času delila čas, delo in veselje.
Poslovilna zabava
Na golaž, polento, rižev narastek in palačinke z Nutello je prišlo 30 ljudi, tako da je bila jedilnica p. Lucasa, p. Alfiera in p. Giovannia polna, glasna in živahna.
Z golažem in polento sva se poslovila že v skupnosti Barka v Italiji in Litvi, in vedno je ‘vžgal’. Vedela sva, da bo golaž tokrat kvečjemu še boljši, saj je brazilska govedina vsaj za dva razreda bolj kakovostna in okusna kot tista v Evropi.
Kulinarični izzivi
Kljub temu moram priznati, da je pripravljanje hrane za ljudi različnih kultur in navad velik izziv. Tisto, kar je všeč nam, ni nujno všeč Italijanom, Litvancem, Vietnamcem, Indijcem ali Brazilcem.
Zato morava vedno nekoliko prilagoditi recept, da obrok tekne. Včasih je prav neverjetno, kako občutljivi so ljudje na hrano: včasih je sploh ne morejo uživati, če ne vsebuje sestavin in začimb, ki so del njihove kulture in kulinarike.
Ne gre za zbirčnost in razvajenost. Gre enostavno za tako močno potrebo po ‘njihovi’ vrsti hrane, da je zanje vse ostalo brez (ali s preveč) okusa.
Balkanski čevapčiči v Indiji
V spomin mi denimo prihajajo Indijci v Kalkuti. Iz tiste skupnosti sva se poslovila s čevapčiči na žaru.
Če bi jih pripravila tako, kot se jih pripravi običajno, jih ne bi jedel nihče. Tako sva v zmes morala dodati toliko čilija, da sva jih midva komaj lahko jedla, medtem ko so Indijci dobesedno razgrabili meso in na veliko hvalili ‘balkansko specialiteto’.
Delikatne sladice
V Braziliji ne uživajo čilija, zato je bil golaž, kakršnega jemo v Sloveniji, uspešnica. S palačinkami in Nutello skorajda ne moreš zgrešiti, medtem ko je bil rižev narastek nekoliko bolj delikaten.
Sladka hrana v Sloveniji je nekaj drugega kot v Braziliji; če v brazilski sladici ni vsaj pol litra kondenziranega mleka in pol kilograma sladkorja, to ni sladica…
Poslovilni zajtrki
Kakorkoli, zabava je uspela, smeh, solze, poslovilni nagovori, zahvale in video, ki ga je pripravila skupina mladih, kot spomin na najino delo in bivanje v skupnosti.
V zadnjih dneh pred odhodom so naju presenečale gospe, ki so zgodaj zjutraj, enkrat ena drugič druga, prihajale v hišo in za naju pripravljale zajtrke, s čimer so izkazovale svojo pozornost. Tako sva zajtrkovala palačinke iz tapiokine moke, Pão de queijo (sirni kruh) in druge specialitete.
Bogatejša
Zares, iz misijona odhajava s polnim srcem, večjim in toplejšim, saj je vsak na svoj način prispeval, da sva doživela njihovo realnost takšno kakršna je, notranje bogata, srčna, odprta in prijateljska.
Odšla sva proti Paraguaju, ampak deset dni sva še ostala v Braziliji.
P. Lucas naju je odpeljal v Orinhos, kjer sva nekoč že bila na obisku pri Paulu in njegovi družini.
Paulova pomoč
Paulo nama je v tem času pomagal navezovati stike za nadaljevanje najinega misijona.
Ne samo to, da je vzpostavil kontakt z misijonsko redovno skupnostjo Auguštinov, ki deluje v Paraguaju. Kontaktiral je tudi svojega prijatelja, duhovnika in misijonarja p. Diega, ki svoje življenje in delo namenja avtohtonim indijancem ob meji s Paraguajem.
Diego se je strinjal, da nama v dveh dneh in pol, kolikor sva jih imela na razpolago pred odhodom čez mejo, predstavi svoje delo in naju pelje v gozdove, kjer so nastanjeni sicer hudo diskriminirani prvobitni prebivalci Južne Amerike.
Šest dni v Cascavelu
Po dveh dneh sva se torej iz Orinhosa odpravila v Cascavel, osem ur vožnje z nočnim spalnim avtobusom.
Na postaji naju je pričakala družinica, Luiz in Marlene z dvanajstletno hčerjo Ano Dandaro. Tako kot Paulo je tudi Luiz nekdanji ksaverijan, ki je zdaj profesor filozofije in sociologije v Cascavelu.
V času, ko sva skupaj z misijonarjem Diegom obiskovala skupnosti starodavnega ljudstva Guarani, sva pri tej družini prenočila kar šestkrat (Po Paulovi zaslugi). Bogu hvala za te ljudi!
O tem, kako sva preživela čas z Diegom, med indijanci Guarani, bom pisal v naslednjem članku. Za naju je bila to izjemno močna izkušnja, tudi Diego, njegov način življenja, razmišljanja in dela se naju je globoko dotaknil.
Operando!
