Sveta Gora – Bazilika Matere Božje
Kadar vidim podobo svetogorske Matere Božje, se spomnim fotografije iz starega družinskega albuma, ki je – če poetično pretiravam – za vse večne čase zabeležila tipičen prazničen dan v naši družini.
Družina na prepihu
Bil je mamičin god. Kot običajno ji je dedek – ata, kot smo ga klicali – njen tast, pri slaščičarju naročil še za današnje čase in razmere bajno torto z belimi labodi, rdečimi vrtnicami in sladkimi srebrnimi biseri.
Na tak način se ji je enkrat na leto zahvalil. Za vse: za kuhanje, pranje, pospravljanje, predvsem pa za to, da je sorazmerno mirno in potrpežljivo prenašala njegovo muhavost, ki se je iz nasmeha in šale brez kakega pravega in utemeljenega razloga v hipu znala spremeniti v zajedljivo pikrost in celo zmerjanje.
Kot otrok sem se temu muhastemu vetru čudil in se ga tudi bal, z leti pa spoznal, da sem dobršen del tega »prepiha« tudi sam podedoval.
Ne, da se stari ata in mami nista marala, prej bi lahko rekel, da si nikakor nista znala pokazati, da se imata rada.
Sladka torta in grenke solze
Mami je požrla marsikatero opazko, kdaj pa kdaj pa je bil zalogaj le prevelik in se ji je zataknilo, moj oče – ati, kot smo ga otroci klicali, vse dokler še sami nismo dobili otrok in je tako tudi on postal ata – tudi sam seveda dedno zaznamovan z že omenjeno muhavostjo, pa je, odvisno od vetra, potegnil enkrat z enim, enkrat z drugim.
Otroci, ki smo bili dostikrat povod in razlog, da je pihalo, pa smo se včasih vsemu skupaj smejali, včasih pa jokali.
No, na tisti stari fotografiji, o kateri sem začel pripovedovati in ki je zabeležila mamičin god, se – zbrani ob najlepši torti, kar si jih lahko mislite – sicer vsi smehljamo, a imamo tudi vsi od joka rdeče oči. Čisto vsi. Tudi mami, ati in ata.
Kaj je bil razlog in povod za družinski vihar, se nobeden od preživelih ne spominja, in sploh ni pomembno. Saj se nikoli nismo kregali zaradi česa pomembnega. Še danes se ne. Vedno je razlog kaka neumna malenkost!
V čem sta si podobni milostna podoba in stara družinska fotografija
In svetogorska milostna podoba je zelo podobna tej fotografiji.
Saj menda ne boste rekli, da niste opazili, kako se na tej sliki vsi grdo držijo in kislo smehljajo?!
Resda si niso neposredno v sorodu in bi jih tako težko označili za družino, a nepoučen gledalec bi levo stoječega mrkega Izaija zlahka zamenjal za Jožefa ali pa mojega ata, ki mu nekaj že pač ni po godu, desno stoječi Janez Krstnik, ki edini premore nekaj smehljaju podobnega, s prstom privoščljivo kaže, češ: »A jih vidite, kakšni so? In to naj bo sveta družina!«
Marija se, kot le mame znajo, vdano ozira na otroka Jezusa, ki je pa res prav slabe volje, no! Kot bi hotel reči: »Pa ne že spet!« Na las podobno naši družinski fotografiji!
Dragi bralec, ne bodi ne užaljen ne ogorčen, saj se ne posmehujem ne milostni podobi ne sveti družini. Le malo se šalim, z namenom, da bi končno dojeli, da so naše družine, še tako nepopolne, muhaste in prepirljive, prostor svetega.
Podoba, ki jo družine ponujamo svetu, zna biti včasih rahlo mrka, kot je rahlo mrka svetogorska slika, a je še vedno milostna, kot je milostna podoba na Sveti gori.
Na osebni spletni strani Gregorja Čušina si lahko preberete tudi druge njegove članke in zapise.
