Barka se nenehno razvija in preobraža. Vsakič, ko sva prišla v Rim, je bila skupnost nekoliko drugačna. Če se že niso spremenila kakšna pravila in način dela, pa so bili tam zagotovo vedno novi ljudje.
Vselej odprti
Mislim da je to eden največjih čarov mednarodne skupnosti kot je L’arche.
Vrata so vedno odprta novim prostovoljcem in če sredstva ter zmožnosti to dopuščajo, tudi novim osebam z motnjo v duševnem razvoju.
Koraj naprej
V rimski Barki so v tem času naredili nekaj pomembnih korakov, ki skupnosti omogočajo še boljšo organizacijo.
Povezali so se z različnimi evropskimi institucijami za prostovoljce in s tem poskrbeli za večji pretok mladih ljudi iz tujine.
Za nove prišleke je odgovornost prevzela Loredana Moretti, izkušena asistentka, ki v ‘Il Chiccu’ deluje že več kot dvajset let in dobro pozna dinamiko skupnosti.
Tokrat v hišo ‘Il Chicco’
Za razliko od prej, ko sva najine obiske neposredno naznanjala odgovorni osebi posamezne hiše, sva se morala tokrat obrniti na Loredano; ta ima vpogled v potrebe vsake od treh hiš in tako ustrezno usmerja prostovoljce tja, kjer je pomoč najbolj dobrodošla.
Tokrat nisva prišla v hišo L’Ulivo, kamor sva prihajala doslej, temveč v ‘Il Chicco’, najstarejšo od treh hiš.
Začetek skupnosti
V tej hiši se je skupnost pravzaprav rodila, in sicer pred skoraj štiridesetimi leti, ko je bila Barka tudi v svetovnem merilu še precej na začetku.
‘Il Chicco’ je bila takrat edina hiša v skupnosti. Zanimivo, to je tudi prva barkina hiša na svetu, ki je sprejela dva otroka z motnjo v duševnem razvoju: Fabia in Mario, o katerih sem pisal že tukaj.
Stari znanci
Danes je Fabio star 42 let, Maria pa 41 in oba že dobro poznava. Ko se je namreč pred časom skupnost soočala s finančnimi izzivi, je bila hiša ‘Il Chicco’ zaprta, fantje in dekleta (tudi Fabio in Maria) pa so morali zapustiti svoj dom in se preseliti v L’Ulivo, kjer sva živela tudi midva.
Po enem letu, ko je skupnost prejela dovolj finančne podpore, se je hiša obnovila in znova zaživela.
Od oseb z motnjo v duševem razvoju, poleg Fabija in Marije, v njej živijo še Lucia (Lulu), Marco (najnovejši član skupnosti), Paulo in Vittorio.
Ragazzi zlezejo pod kožo
Il Chicco je bistveno manjša hiša kot L’Ulivo, zato sva se v njej počutila zelo domače, čeprav je res, da sva se na ‘Olivo’ in njene ragazze precej navezala in zato potrebovala nekaj časa, da sva se navadila na novo okolje.
A z ‘barkači’ je vedno tako; pod kožo ti zlezejo tako hitro, da se niti ne utegneš predajati nostalgiji.
Delo, ki terja srce
Vsak po svoje poskrbi, da pritegne potrebno pozornost. Način, ki ga pri tem ubira je običajno tako zabaven in prisrčen, da hitro stopi srce nekomu, ki z njimi ne živi tako pogosto.
Seveda pa morajo redni asistentje svoje živce dobro obvladati in se neprestano uriti v potrpežljivosti. Njihovo delo ni lahko in zahteva ljubezen. Veliko ljubezni!
Z mislimi v Kalkuti
Kljub temu, da sva hitro ujela veter v svoja jadra, sva se z mislimi še vedno vračala v Kalkuto, v sirotišnico First Love Ministries, kjer sva preživela trideset dni s posvojenimi deklicami zakoncev Ashe in Anila Satralkar.
V prejšnjem prispevku sem pisal o nenadni smrti ameriškega pastorja Paula Congerja, ki je ustanovil to skupnost in finančno podpiral zakonca pri njunem delu.
Pastorjeva smrt odmeva
Novica o misijonarjevi smrti je obšla vso Ameriko, o njem so poročali celo na popularnem ameriškem TV kanalu Fox News.
Zdaj je znano, da je Paul umrl v perujski džungli, ko je gradil nov misijon v okviru širšega projekta First Love Ministries (sirotišnica v Kalkuti je le ena od njegovih skupnosti).
K Paulovi družini v Ameriko je odpotovala tudi Asha. Za Fox News je povedala tole:
‘Čeprav smo iz tretjega sveta, nas Paul nikoli ni zapostavljal. Naklanjal nam je spoštovanje, ki smo ga potrebovali.’
Odpoved srca
Zdravniki poročajo, da je Paul začutil nenadno slabost. Pripeljali so ga v bolnišnico, prepričani, da je dehidriran. Dehidracija je namreč velik problem za zahodnjake, ki daljši čas potujejo po tropskih deželah. A bili so v zmoti, saj je Paul le nekaj ur kasneje zaradi odpovedi srca umrl.
Birokratske nevšečnosti
Potem se je zapletlo še zaradi birokracije, ker so na Paulov mrliški list navedli napačne podatke. A dokler počasni perujski birokratski aparat ne popravi napake, njegovo truplo ostaja tisoče kilometrov proč od Arkansasa, kjer živi pastorjeva družina.
Vendar, ne glede na to, kako daleč je Paulovo telo, njegova duša je že pri Bogu in uživa sadove svojih dobrih del na zemlji. Zdaj je v resnici mnogo bližje svojim ljudem.
