Sprememba, ki jo človek doživi, potem ko skoraj eno leto potuje v tropih in se vrne domov, je zelo občutena.
Tisti vrvež, kaos, utrip in življenje ulice, ki je bil tako izrazit v mestih in vaseh, kjer sva hodila, nama je nekako zlezel pod kožo.
Ko sva torej prišla nazaj v Evropo, pa čeprav v sicer živahno Italijo, se nama na trenutke zdi, kot da hodiva po pokopališču, tako urejeno, umirjeno, tiho…
Telo zahteva svoje
Drugo je seveda podnebje. Čeprav naju je že Kalkuta pripravljala na evropsko zimo, je bil oster in suh mraz očitno dovolj prodoren, da je premagal najini telesi.
Silva je že v Bangladešu zbolela za pljučnico, ki sicer ni bila posledica mraza pač pa onesnaženega zraka. Navkljub antibiotikom je potrebovala dolgo časa, da je spet normalno dihala in govorila, brez da bi pri tem kašljala.
Šibka odpornost
Dokler sva bila v Aziji sam nisem imel resnejših zdravstvenih težav, kar pa ne pomeni, da onesnažen zrak in vlaga nista vplivali name.
Na Barko sva prišla tik preden je v skupnosti izbruhnila viroza in kot se je izkazalo, nisva bila niti približno odporna na te viruse.
Povero Fabio
Najprej je zbolel Fabio. ‘Povero’, bi rekel Italijan (revež). Tako je kašljal, da je komaj utegnil dihati.
Pri obrokih, ko smo mu v roke podajali robčke in partičke, da bi kihnil ‘na varno’, smo porabili toliko rol papirnatih brisač, da so skoraj pošle zaloge.
Kasneje niti brez medicinske inhalacije ni šlo in dolgo časa je potreboval, da se je spet postavil na noge.
Barkači v posteljah
Istočasno so zbolevali tudi fantje in dekleta iz drugih dveh hiš. Vsak dan kakšna novica o novem ‘padlem’ barkaču. Prava epidemija. Večina fantov in deklet je ostala doma, z vročino, kašljem in antibiotiki, tako da so asistenti v delavnicah ostali praktično brez dela.
Zadetek
Zato pa smo bili asistenti in prostovoljci v hišah toliko bolj zaposleni. In tudi prvi, ki smo se nalezli njihove viroze. Silva jo je odnesla z blažjimi simptomi, saj je bila z indijskimi antibiotiki že nekoliko okrepljena, medtem ko je mene ‘zadelo’ za vse naprej in nazaj.
V Slovenijo!
Po štirinajstih dneh kašlja in glavobola, potem ko sva ugotovila, da bolna ne moreva služiti hiši in skupnosti, sva se odločila, da se vrneva v Slovenijo.
In sva končno prišla. V Slovenijo! Moj sinusitis je izginil potem ko sem ga zdravil z antibiotiki in domačim čajem.
Ampak spopad z virusi je bila prava malenkost v primerjavi z občutki, ko po enem letu spet prideš domov, poslušaš slovenske besede in se srečaš z ljudmi, ki so ti blizu.
Pravi oddih
Najin prvotni načrt, ko sva pred dvema letoma začela s potovanjem je bil, da se štiri leta sploh ne vrneva domov; dokler pač ne opraviva ‘misijonskega kroga’.
Zaradi formalnih obveznosti v društvu to ni bilo mogoče, poleg tega pa sva že lansko leto, potem ko sva se vrnila iz Litve, ugotovila, da se le doma lahko resnično odpočijeva. Kot da bi šele tukaj lahko naredila tisti pravi, globoki izdih, potem ko vse leto delujeva na visokih obratih.
Naslednja misija: Južna Amerika
Čeprav imava v Sloveniji cel kup obveznosti, pričevanj in dogovorjenih sestankov, se nama moči obnavljajo, volja in motivacija za nadaljevanje poti pa spet pospešeno krepi.
Kam naprej? Pred nama sta še dva kontinenta, kar pomeni še dve leti potovanja. Na polovici sva. Letos v sredini aprila odletiva v Južno Ameriko, naslednje leto, če bo seveda Bogu po volji, še v Afriko.
Kje natančno bova začela najino letošnjo misijonsko etapo, bom pisal v kakšnem od prihodnjih prispevkov, ampak zdaj se želiva popolnoma posvetiti delu doma in druženju z ljudmi, ki sva jih pogrešala.
Obljube, ki nam jih daje Bog
Zato boste zagotovo razumeli, da bodo prispevki v tem času nekoliko redkejši, ampak z nami lahko ostanete v stiku tudi preko našega najnovejšega projekta ‘Dnevnih Božjih obljub’.
Vsak dan vam na vaš email lahko pošljemo citat svetega pisma, obljubo, ki jo Bog namenja prav vam, osebno. Tukaj si lahko preberete več.
Pismo misijonarja p. Riccarda
Nedolgo nazaj sva prejela prijazen email misijonarja Riccarda Tobanellija iz Bangladeša, kjer sva preživela en mesec na misijonu z zapuščenimi bengalskimi otroci. Se še spominjate tega?
Z vašo pomočjo smo za misijonarja zbrali več kot 2.800 € in zdaj, po vseh formalnih in birokratskih ovirah, je denar končno prispel na patrov račun.
Tole je njegovo pismo:
Ekipi Operando in vsem darovalcem bi se rad zahvalil za velikodušni prispevek. Takole bomo uporabili vaše darove:
V skupnosti za zapuščene otroke v mestu Nisham in Noulakuri bomo izboljšali prehrano 45 otrokom, in sicer s kupovanjem lokalno pridelanega sadja, petkrat na teden za eno leto.
V mestu Tongi in Gajipur, kjer imamo nočno zavetišče, bomo 24 zapuščenim otrokom za eno leto pripravljali dva (namesto enega) zajtrka na teden.
V Kawran Bazarju imamo manjši dnevno varstveni center. Tam bomo 25 otrokom, ki živijo in beračijo vzdolž železniške postaje in obiskujejo naš center, 40 tednov v letu ponujali tiffin – malico.
Celotni strošek teh prehranskih izboljšav in dodatkov znaša 275,200 bengalskih tak, kar je nekaj manj kot 2.821 €, ki ste nam jih darovali.
Na enak način bomo nadaljevali tudi naslednja leta, z lastnimi viri, a bi vas kljub temu povabil k pomoči, kolikor pač lahko.
Nace in Silva, ne pozabita, da je naša skupnost vedno odprta za vaju ali koga drugega iz vaše organizacije.
Lepo se imejta in upam, da se kmalu vidimo!
Riccardo in skupnost Tokai Unnayan
Še enkrat hvala!
Vem, da so Riccardove potrebe še večje. Ko pomisliva na tiste otroke, bi si oba želela narediti še več – še veliko več! A kljub temu sva vam neizmerno hvaležna za vašo odprtost. Izboljšali ste življenja – lahko ste veseli in ponosni na to! Midva sva.
“Letos v sredini aprila odletiva v Južno Ameriko, naslednje leto, če bo seveda Bogu po volji, še v Afriko.”
Kaj si ti nor 😉 Tako voljo lahko da samo Sv. Duh. Blagoslova.
Hvala. Brez Svetega Duha in milosti bi bilo težko, morda celo nemogoče.
Prva slika, garaža iz 80ih v ozadju, dobrodošla v Sloveniji:)
Dobrodošla in odpočijta si! 😉
Hvala Irena. Ja, zdaj je čas, da si napolniva baterije 🙂