VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

IMG-20181017-WA0001

Bil je narkoman in član mamilarske tolpe. Kaj pa danes? (3. Del)

V prejšnjem prispevku ste brali o tem, kako je Milton dolgo časa uspel skrivati odvisnost od kokaina pred svojo ženo in prikrivati, da je s kriminalom služil denar. Vse dokler ga v strelskem obračunu s federalno policijo ni krogla ranila v nogo in je pristal v bolnišnici.

Ko je žena izvedela za njegove skrivnosti, ga je zapustila, mama, pri kateri je takrat živel, pa ga je postavila pred vrata.

Dvakrat sva se morala sestati z Miltonom, da nama je razložil vso svojo življenjsko zgodbo.

Za drogo je potreboval veliko denarja, zato je prevaral svoje sodelavce; ukradeni denar s preprodajo mamil je zadržal zase in vsega porabil za kokain. V tem času mu je za rakom umrla mama, kar ga je le še bolj potrlo in potisnilo navzdol, a tolažbo in rešitev je vedno našel v svoji najboljši prijateljici – drogi.

Če še niste, potem vam priporočam, da si preberete oba predhodna dela Miltonovega življenja. Za prvi del njegove zgodbe klinite tukaj, drugega pa na tem mestu.

Pravi obraz

Milton je imel pred seboj torej nov podvig. Želel je ponoviti goljufijo in znova okrasti svoje sodelavce pri zaslužku od prodaje drog.

Prvič mu je to uspelo in nihče od prevaranih o tem ni vedel ničesar. Skrivnost je zaupal edino svojemu prijatelju. Odločil se je, da ga tokrat povabi poleg, saj bi projekt tako izpeljal lažje in z manj tveganja.

‘Uspelo nama je. Denar od droge, ki sva jo prodala na meji, sva imela pri sebi. Veliko ga je bilo! Nazaj v Santa Cruz sva potovala na strehi vlaka, kot običajno, saj je bil denar tako bolj varen. Ampak ko sva se vozila nazaj, je prijatelj pokazal svoj pravi obraz,’ pripoveduje Milton.

‘Postalo mi je jasno, da si želi prisvojiti denar, približno tako, kot sem si ga prvič želel za sebe sam. Bil sem v nevarnosti. Stala sva na strehi vlaka, med nama je bila torba z denarjem, človek nasproti mene pa je imel naenkrat v roki nož. Mislil je resno!’

Spopad na vrhu vlaka

Kot v kakšem akcijskem filmu, sta se Milton in njegov pajdaš prerivala na strehi vlaka. Milton ni bil oborožen, zato je bil precej bolj ranljiv. V enem od zamahov je prijatelj zabodel Miltona v trebuh, tako močno, da je padel iz vlaka.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

  • BOG DELA ZDAJ! PO AZIJI
  • BOG DELA ZDAJ! PO EVROPI

Padec je bil nesrečen, med dvema vagonoma, in sicer tako neroden, da mu je vlak peljal čez zapestje in mu ga odrezal. Pokazal nama je veliko brazgotino na trebuhu, zapestje pa je bilo tako ali tako očitno – na mestu, kjer bi morala biti dlan in pet prstov, ima Milton prišit skupek kože in dva prsta.

‘Samo droga, ki sem jo zaužil še pred padcem, mi je pomagala, da sem se pobral iz tal. S težavo sem prišel do prve ulice. Tam me je našla patrulja policije. Odpeljali so me v bolnico.’

Nadaljuje:

‘Bil sem na robu smrti, saj sem izgubil veliko krvi. Oživljali so me z elektrošoki, a jaz sem že odplaval. Gledal sem zdravnike od nekje zgoraj, nobene bolečine nisem več čutil. Potem pa sem zagledal svojo pokojno mamo. Stala je pred menoj in mi dejala:

‘Zdaj je bilo pa dovolj, moj sin. Kdaj se boš spremenil?’

Prav v tistem trenutku je Miltonovo srce spet začelo utripati. V komi je bil eno uro. Pripoveduje, da je imel ves čas občutek, da ga je mama držala za roko. Njen poziv in odločnost sta bila tako močna, njene besede pa tako prodorne, da ga je le to ohranilo pri življenju.

Nazaj na ulico

V bolnici je ostal še leto in pol. Okreval je, ampak želja po drogi ga ni zapustila. Pravzaprav je bila tako močna, da ni zdržal več v bolnici. Odšel je predčasno, k svoji starejši sestri.

‘Želel sem si spremembe. Mamin opomin je bil stalno pred menoj. Ampak bil sem šibek in nemočen. Nisem vedel na koga se lahko obrnem za pomoč. Znova sem se začel drogirati. Spet sem odšel na ulico in ropal ljudi.’

Miltonova pohabljena desnica. Vlak mu je odrezal zapestje, a ga je pobral in odnesel s seboj na orgenco, kjer so mu del kože prišili nazaj.

Miltona sem vprašal, kako je to lahko počel, glede na to, da je imel desno roko povsem izmaličeno in neopravilno.

‘Ah, znašel sem se. Moja roka je bila za ljudi zelo zanimiva,’ se je nasmehnil. ‘Postavil sem se pred človeka in dvignil desnico. Nihče si ni mogel upreti pogledu na to čudno gmoto z dvema prstoma. Ko so bili osredotočeni na dvignjeno zapestje, sem jim z drugo roko kradel mobitele in denarnice. Bil sem izvežban v teh stvareh, bil sem odličen, konec koncev sem takšne stvari počel vse svoje življenje.’

Če res obstajaš, potem mi pomagaj!

Droga ga je spet povsem prevzela. Začel je jemati še močnejše mamilo, nekakšen derivat iz kokaina. Moč te droge ga je znova pripeljala na ulico. Živel je v podzemnem kanalu v predelu Santa Cruza, ki se imenuje Bel Monte, z mnogimi drugimi narkomani.

‘Dobro se spominjam nekega četrtka, ko mi je vse skupaj presedlo. V roki sem imel kup droge. Bil sem razcapan, umazan, neurejen, na vsaki nogi sem nosil drugačen čevelj. Nisem več želel živeti tako. Tokrat prav zares!’

Milton takole nadaljuje o prelomnem trenutku svojega življenja:

“V bližini je bil visok hrib. Odpravil sem se na to ‘goro’, pogledal gor in zakričal Bogu: ‘Če ti res obstajaš, potem mi pomagaj!’”

V takšnem kanalu je nekoč živel Milton. Z brezdomci in narkomani.

Takrat sem v sebi začutil nekaj, kar nisem čutil še nikoli prej. Kot da bi me prevzela neka sila. Na vso moč sem tekel iz hriba in jokal kot še nikoli. En kilometer! Prišel sem do nogometnega igrišča, kjer so fantje igrali nogomet.

Izvedel sem, da je to skupina, ki pomaga odvisnikom od droge. Vsak četrtek prihajajo tja, se družijo, igrajo nogomet, delijo hrano in se pogovarjajo z narkomani. Do mene sta pristopila Riccardo, sicer Španec, in nek gospod Miguel Angel. Močno verjamem, da mi je Bog na tistem hribu pokazal pot do njih. Bili so moji angeli.”

V komuno

Milton je izvedel, da imajo v bližini komuno, kjer živijo odvisniki. Odšel je v skupnost Ebenezer in tam ostal šest mesecev.

‘Dobro sem se počutil med njimi. Napredoval sem in kar je najbolj pomembno, ostal čist. Ampak želel sem si moliti rožni venec. Ves čas sem spraševal Riccarda, kje bi ga lahko dobil, toliko časa, da je nekega dne v komuno pripeljal sestro Pietro iz skupnosti El Camino.’

Sestra Pietra je takrat živela v hiši, kjer danes živiva midva s Silvo, skupaj z ostalimi misijonarkami. Sestre se hitro menjajo in le redko ostanejo v isti skupnosti dlje kot tri leta, tako da te misijonarke nisva spoznala.

Rehabilitacija v komuni. Milton drugi iz desne strani.

Prava notranja prenova

Po devetih mesecih je Milton uspešno zaključil zdravljenje v protestantskem centru Ebenezer in po dogovoru s sestrami prišel v hišo k misijonarkam. Te so mu predlagale, da odide v Paragvaj, kjer ima njihova skupnost Fraternidad del Camino svoj center za rehabilitacijo odvisnikov od drog.

‘Odšel sem še isti dan,’ pripoveduje Milton. ‘In prav v tem centru se je začela moja prava rehabilitacija in notranja prenova. V Ebenezeru sem pogrešal več odgovornosti, več dela in več molitve. Pri bratih sem vse to dobil, več sem molil, delal na polju in se naučil odgovornosti.’

Predvsem pa je Milton sledil 12-stopenjskemu programu za odvisnike, pri čemer ga je najmočneje zaznamoval korak, ko je moral narediti inventuro življenja in se soočiti s svojo preteklostjo.

Naučil se je odpuščati, sebi in drugim, naučil se je brati Sveto Pismo, naučil se je živeti in stremeti za nečim večjim kot je le za preživetjem in se odpovedal lažni varnosti, ki jo ustvarijo droge.

Priprava na življenje

Tudi ta rehabilitacija je trajala devet mesecev, potem je odšel v drugo hišo, ki se imenuje Casa del paso (Korak) blizu Asunciona. Program te hiše je reintegracija ozdravljenih odvisnikov nazaj v družbo.

Miltonova notranja prenova se je začela, ko je sprejel svojo nemoč in se popolnoma naslonil na Boga.

‘Imeli smo psihologa, katehista in druge, ki so me učili kako živeti v skupnosti, navezovati stike in se ogibati situacijam, ki bi me vnovič pahnile nazaj v odvisnost. Pomagali so mi, da sem lahko sprejel svoje deformirano zapestje, celo pisati sem se naučil s to roko. Spodbudili so me, da si poiščem delo. Sledil sem nasvetu in se zaposlil v neki pekarni.’

Pošten zaslužek

Po sedmih mesecih se je vrnil nazaj v Bolivijo in tri mesece živel v hiši s sestrami. Imel je potrebno podporo, dobil je nove prijatelje, skupina prostovoljcev mu je našla novo zaposlitev v podjetju s prodajo keramičih ploščic in kamnov, kjer dela še danes.

‘Zame je bilo to vse popolnoma novo. Prvič v življenju sem delal pošteno. Zaslužil sem denar, ne da bi kradel. Končno sem se postavil na noge in svojo pozornost znova usmeril v ustvarjanje lastne družine.’

Blagoslov

V tem času se je pri Miltonu zgodilo veliko stvari. Prva žena, s katero je imel tri otroke, tista, ki je odšla v Španijo in vse tri pustila v oskrbo Miltonovim bratom, se je vrnila v Santa Cruz in otroke odpeljala v Evropo.

Milton ji tega ni zameril. Verjel je, da imajo otroci v Evropi boljše pogoje za življenje in več možnosti, kot bi jih imeli tukaj.

Skupaj z drugimi odvisniki v centru za rehabilitacijo skupnosti El Camino v Paragvaju.

‘Ko sem živel v kanalu, sem imel avanturo z nekim dekletom. Imela je urejeno življenje, delala je in bivala pri svoji sestri. Všeč mi je bila, a takrat nisem razmišljal, da bi imel družino z njo. Po enem letu, ko sem bil že v centru za rehabilitacijo, me je obiskala in mi povedala, da je rodila najino hčerko.’

‘Bil sem presrečen za to novico. Tudi to mi je pomagalo, da sem ohranil motivacijo za zdravljenje. Res sem si želel spremeniti svoje življenje in postati dovolj odgovoren, da bi se vrnil tja in ustvaril družino z njima.’

Vredni, dragoceni in ljubljeni

Tako se je tudi zgodilo. Milton se je poročil in danes živi skupaj s soprogo in hčerko v najetem stanovanju v Santa Cruzu. Oba imata službo, hčerka že hodi v šolo.

Redno je v stiku z misijonarji in misijonarkami El Camino. Pogosto pride na naš misijon, v kapelo in vsak dan moli pred Najsvetejšim.

Postal je pričevalec. Skupaj z misijonarji in prostovoljci hodi na ulico in obiskuje zapor, kjer pričuje o svojem življenju in daje upanje mladim; upanje, da se je mogoče spremeniti, da so vredni in dragoceni, ljubljeni od Boga.

Prinašalci upanja

Tako kot je Bog posegel v Miltonovo življenje in mu ves čas, tudi takrat, ko je živel v temi, vlival moči in želje po nečem boljšem, tako ima vsakdo možnost sprejeti Njegovo roko in začeti znova.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Bratje in Sestre El Camino, s katerimi že en mesec deliva življenje tukaj na misijonu v Santa Cruzu, so pravi prinašalci upanja in luči, še posebej ljudem, ki živijo na robu. Njihovi nočni obiski ulic, kanalov in zaporov, dajejo izgubljenim priložnost, da se odločijo in naredijo nov korak.

Skušnjave premagujem z molitvijo

Miltonova zgodba nam več kot očitno kaže, da je to mogoče. Takole zaključuje svoje pripovedovanje:

‘Vsak dan znova se moram boriti, da ostanem čist. Včasih se zjutraj zbudim z okusom po alkoholu in drogi v ustih. Težnje po kokainu so močne, a se zmanjšujejo. Kar mi pomaga premagovati skušnjave, je molitev.

Danes, ko z misijonarkami na ulicah obiskujem narkomane in brezdomce, kakršen sem bil nekoč sam, se počutim bolj svobodnega. Ti ljudje utrjujejo in potrjujejo mojo odločitev. Vsak dan se zahvaljujem Bogu, da je v moje življenje poslal misijonarje in mi dal moč za nov korak.’

Operando!

Vedno se razveseliva, ko srečava Miltona na vratih našega misijona. V nama je pustil globok pečat. Odprl se je in nama razkril svojo temačno preteklost.

Pokazal nama je Operando v svojem življenju in potrdil tisto, čemur sva priče že odkar sva stopila na najino misijonsko potovanje:

Bog dela!

Hvala ti Milton.

Aktualna donacija

Misijonarji v Atalayi, tik ob amazonskem pragozdu, se soočajo z velikimi izzivi. Do oddaljenih indijanskih plemen potujejo po nevarnih poteh, tudi po dvanajst ur in več, s čolni in peš. Pogosto tvegajo svoje življenje, da bi reševali druga. Kliknite gumb ‘DARUJTE ZDAJ’ in si preberite več o tej dobrodelni akciji.

1.418€ od 3.000€ zbranih
Pomagajmo staroselskim otrokom v perujskem amazonskem pragozdu do osnovnih zdravil in nujnih zdravstvenih pripomočkov.

Pomagajmo staroselskim otrokom v perujskem amazonskem pragozdu do osnovnih zdravil in nujnih zdravstvenih pripomočkov

1.418€ od 3.000€ zbranih

V Atalayi, perujskem mestu tik ob amazonskem pragozdu, biva pet misijonarjev, ki iz mesta redno potujejo do najbolj odrinjenih staroselskih vasic daleč v gozdovih.

Soočajo se z velikimi izzivi. Do teh indijanskih plemen potujejo po nevarnih poteh, tudi po dvanajst ur in več, s čolni in peš. Pogosto celo tvegajo svoje življenje.

Pravijo, da so zanje najbolj nujna zdravila. Zdravnikov ni, zdravil pa na vaseh nimajo, zato ljudje umirajo tudi za najbolj osnovnimi boleznimi.

V bližini teh vasi želijo postaviti lekarne; lesene hišice, kjer bi hranili zdravila in bi bila tako lažje dostopna. S tem bi lahko preprečili in pozdravili mnogo bolezni.

Denar, ki ga v Operandu zbiramo, bodo misijonarji porabili za nakup materiala za izgradnjo lekarnic, prav tako za nakup zdravil, s katerimi bodo lekarne založili.

Zdravil so najbolj potrebni otroci, ki se rojevajo šibki in so tudi sicer slabo prehranjeni. Povprečna starost teh ljudi je 40 let - dovolj zgovoren podatek.

Vaša pomoč je nadvse dobrodošla. Rešimo in izboljšamo lahko marsikatero življenje!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
This is a secure SSL encrypted payment.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

PREBERITE SI TUDI

Pozor, gringo v Atalayi!

Atalaya je majhno mestece v perujski regiji Ucayali. V mestu živi 30.000 prebivalcev, od tega polovico staroselskih Indijancev, ki so se sem naselili iz malih

Preberi >>