Bil je narkoman in član mamilarske tolpe. Kaj pa danes? (2. Del)

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

V prejšnjem prispevku sem pisal o Miltonu, ki je večji del svojega življenja živel kot preprodajalec z drogami, narkoman in član mamilarske združbe.

Pisal sem o njegovem težkem otroštvu, o jezi, ki jo je gojil do nasilnega očeta, o ljubezni do mame, o tem, kako je pobegnil iz šolskega internata in dolgo let živel na ulici. In kako ga je ulica spremenila, ga povlekla v brezno droge in nasilja, od koder se sam nikakor ni mogel izkopati.

Če še niste prebrali prvega dela njegove zgodbe, vam priporočam, da najprej preberete tega. Kliknite tukaj.

Miltonova zgodba

Želel sem si družine

Milton si je želel miru. Hotel je zapustiti nevaren in uničujoč življenjski ritem, ki ga je narekovala potreba po drogi. Še več, želel si je ustvariti družino. Star je bil dvajset let in je čutil, da je napočil čas za nov korak v življenju.

Želja po spremembi ga je po dolgem času znova pripeljala do vrat svoje mame.

‘Mama me je seveda sprejela in naslednjih pet mesecev sem živel doma,’ nama je povedal Milton.

‘Ja, tudi z očetom sem živel pod isto streho. Do mene je bil hladen in neprijazen. Preziral me je. V bistvu se doma sploh ni veliko spremenilo. Celo vsi moje bratje so še vedno živeli pri mami.’

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Ampak Miltonu je bilo za očeta vseeno. Obupal je nad tem, da bo njun odnos kdaj boljši. Poleg tega pa je takrat v njegovo življenje prišla prva ljubezen.

Takole pripoveduje:

‘Nekoč sem stal pred neko srednjo šolo in kadil marihuano, kar je bilo za mene že tako naravno kot cigareti. Iz okna šole me je opazovalo neko dekle, se mi smejalo in mi mahalo. Sploh se nisem zavedal, da pred šolo kadim travo, vsem na očeh. Ko je prišla ven, sva se predstavila drug drugemu, preživela preostanek dneva skupaj in si bila všeč.’

Skrivnosti

Dekle je bilo staro 17 let. Za razliko od Miltona je hodilo v šolo in študiralo. Živelo je normalno in urejeno življenje, brez droge in drugih odvisnosti.

‘Dolgo časa ničesar ni vedela o drogah, o moji zasvojenosti in zaslužku s krajo avtomobilov. Seveda jo je zanimalo, od kod mi toliko denarja, a mi je pač verjela, da sem denar privarčeval. Mislila je, da normalno delam, čeprav sem bil glede tega vedno skrivnosten.’

Njun odnos je kmalu postal dovolj resen, da jo je Milton pripeljal domov k mami. Po enem letu sta se poročila.

‘Bilo je zelo tesno. V maminem stanovanju sta bili le dve sobi, v njem pa je živelo kar trinajst ljudi. Vseeno sva se dobro znašla skupaj, spočela sva celo otroka.’

Pod pritiski

Na tak način sta živela dve leti. Milton je skrivaj še vedno preprodajal drogo, saj je potreboval denar za kokain. A s tolpo ni več sodeloval. Tudi drogiral se je skrivaj, zato ga pogosto ni bilo doma.

A sčasoma se je soočal z vedno večjimi pritiski. Žena je vse pogosteje želela vedeti, s čim se ukvarja, od kod mu denar. Tako močno je pritiskala nanj, da si je končno želel najti neko dobro in spodobno službo.

Sila zla

Vendar pa je sila zla, ki vedno išče šibko točko, sploh kadar se človek želi spremeniti, spet posegla v Miltonovo življenje in mu preprečila, da bi naredil korak naprej.

‘Nekega dne, ko sem bil na ulici, sem srečal enega od nekdanjih vojakov, s katerimi smo toliko časa kradli avtomobile in preprodajali drogo. Prepričal me je, da sem znova odšel na mejo. Ampak tokrat je bilo drugače.’

Blizu meje z Bolivijo se je tistega dne močno zapletlo. Medtem ko so ropali in kradli avto, je prišlo do fizičnega obračuna. Eden od Miltonovih sodelavcev je s pištolo nameril v voznika avtomobila in ga ubil.

Takrat jim je prvič prišla na sled federalna policija.

‘Bili smo vsak na svoji strani, streljali smo se in bežali pred policisti. Med begom me je v nogo zadel naboj, a sem vseeno uspel sesti za volan ukradenega avtomobila in zbežal v Santa Cruz.’

Kar je zgradil, se je porušilo

Njegove identitete policija ni uspela odkriti in tudi ostalim v tolpi se je uspelo izmuzniti. A tisto malo dobrega, kar je Milton v tem času uspel zgraditi, se je hitro pričelo rušiti.

‘Operacijo noge in okrevanje v bolnici sem si plačal sam. Zdravljenje je sicer uspelo, vse ostalo pa je šlo po zlu. Žena me je obiskala v bolnici. Ko je izvedela za strelno rano, pred njo nisem mogel ničesar več skriti. Bila je razočarana in obupana. Zapustila me je in se nedolgo zatem preselila v Španijo, kjer živi še danes.’

Ampak zapustila je tudi tri otroke, ki jih je rodila v tem času; punčka je bila takrat stara štiri leta, fantek dve, dojenček pa komaj nekaj mesecev.

Tudi mama je bila razočarana nad njim. Miltonovi otroci so odslej živeli pri njej, njega pa ni več želela pod svojo streho.

Kokain – zvesti prijatelj

‘Spet sem se znašel na začetku. Vse sem izgubil, ženo, otroke, mamo, vse, kar sem imel rad in kjer sem se počutil ljubljenega. To mi je naredila droga. A še vedno mi ni bilo dovolj. Če so me vsi zapustili, se me je želja po drogi še naprej oklepala in to močneje kot kadarkoli,’ je pripovedoval Milton.

‘Pridružil sem se svoji tolpi nekdanjih vojakov in spet odšel na mejo. Bil sem drugačen kot prej, bolj obupan in še bolj predrzen. Videl sem samo še sebe in drogo. Kokain je postal edino, kar me je še zanimalo. Le še to mi je pomagalo, da sem lahko živel in ohranil svojo samozavest.’

Samo za sebe

Ker je kokain drag, Milton pa ga je zase potreboval veliko, se mu računica v njihovem partnerstvu ni več izšla. Začel je razmišljati, kako bi lahko prevaral svoje kolege in ukradeni denar zadržal za sebe.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Miltonova tolpa je še naprej kradla avtomobile v mestu Sao Paulu v Braziliji in jih tihotapila čez mejo v Santa Cruz v Boliviji. Tam so avtomobile menjali za kokain (mimogrede, Bolivija je največja proizvajalka kokaina na svetu. Uporaba listov koke – rastline – je dovoljena, proizvodnja kokaina pa seveda prepovedana).

Na meji so drogo prodajali preprodajalcem, ki so kokain tihotapili nazaj v Sao Paulo. Na tak način je tolpa pridobila veliko denarja, včasih celo več kot 2 milijona ameriških dolarjev.

Ukradel denar in kupil drogo

Celoten posel je temeljil na zaupanju, Miltonu pa so zaupali vsi. Prvič je prevaral svoje partnerje, ko je zasluženi denar iz meje v celoti vnovčil za drogo, torej za sebe, namesto da bi ga odpeljal v skupno hišo v Santa Cruzu.

‘Nihče ni vedel za ukradeni denar, razen prijatelja, ki sem mu zaupal svoje dejanje. Bil je moj zaupnik,’ nama je povedal.

‘Ves denar, do zadnjega boliviana, sem porabil za kokain. Toliko droge, kot sem je zaužil takrat, je nisem še nikoli prej. Prav v tistem času je za rakom umrla moja mama. Bil sem tako potrt, da sploh nisem več želel živeti. Zdravilo je bil seveda kokain. Hotel sem ga še več, zato sem želel ponoviti krajo. Bilo mi je vseeno, nisem maral svojega življenja, pravzaprav sem ga z drogo želel uničiti.’

Zaupnik?

Potem, ko je umrla Miltonova mama, so za otroke skrbeli njegovi bratje in sestre, ki so še živeli v hiši. Medtem pa se je Milton, bolj kot z otroci, ukvarjal z načrtovanjem svoje prevare. Tokrat skupaj z zaupnikom.

Ampak, ali je imel Milton res pravi občutek, komu lahko zaupa?

V naslednjem prispevku bom pisal, kako močno se je Milton zmotil pri izbiri svojega zaupnika in kako je končno padel na dno svojega življenja – kjer mu ni preostalo drugega, kot da sprejme temeljno odločitev – umreti ali pa vstati in se odriniti navzgor.

Če želite, da vas obvestimo, ko bo na voljo tretji prispevek o Miltonovi zgodbi, v obrazec vpišite svoj email.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>
  • Aktualni namen

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

0€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

0€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

  • Pomagajmo skupaj

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

0€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

0€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

  • Zadnji prispevki
  • Zadnje molitve