cocaine-396750_1920

Bil je narkoman in član mamilarske tolpe. Kaj pa danes? (2. Del)

V prejšnjem prispevku sem pisal o Miltonu, ki je večji del svojega življenja živel kot preprodajalec z drogami, narkoman in član mamilarske združbe.

Pisal sem o njegovem težkem otroštvu, o jezi, ki jo je gojil do nasilnega očeta, o ljubezni do mame, o tem, kako je pobegnil iz šolskega internata in dolgo let živel na ulici. In kako ga je ulica spremenila, ga povlekla v brezno droge in nasilja, od koder se sam nikakor ni mogel izkopati.

Če še niste prebrali prvega dela njegove zgodbe, vam priporočam, da najprej preberete tega. Kliknite tukaj.

Miltonova zgodba

Želel sem si družine

Milton si je želel miru. Hotel je zapustiti nevaren in uničujoč življenjski ritem, ki ga je narekovala potreba po drogi. Še več, želel si je ustvariti družino. Star je bil dvajset let in je čutil, da je napočil čas za nov korak v življenju.

Želja po spremembi ga je po dolgem času znova pripeljala do vrat svoje mame.

‘Mama me je seveda sprejela in naslednjih pet mesecev sem živel doma,’ nama je povedal Milton.

‘Ja, tudi z očetom sem živel pod isto streho. Do mene je bil hladen in neprijazen. Preziral me je. V bistvu se doma sploh ni veliko spremenilo. Celo vsi moje bratje so še vedno živeli pri mami.’

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Ampak Miltonu je bilo za očeta vseeno. Obupal je nad tem, da bo njun odnos kdaj boljši. Poleg tega pa je takrat v njegovo življenje prišla prva ljubezen.

Takole pripoveduje:

‘Nekoč sem stal pred neko srednjo šolo in kadil marihuano, kar je bilo za mene že tako naravno kot cigareti. Iz okna šole me je opazovalo neko dekle, se mi smejalo in mi mahalo. Sploh se nisem zavedal, da pred šolo kadim travo, vsem na očeh. Ko je prišla ven, sva se predstavila drug drugemu, preživela preostanek dneva skupaj in si bila všeč.’

Skrivnosti

Dekle je bilo staro 17 let. Za razliko od Miltona je hodilo v šolo in študiralo. Živelo je normalno in urejeno življenje, brez droge in drugih odvisnosti.

‘Dolgo časa ničesar ni vedela o drogah, o moji zasvojenosti in zaslužku s krajo avtomobilov. Seveda jo je zanimalo, od kod mi toliko denarja, a mi je pač verjela, da sem denar privarčeval. Mislila je, da normalno delam, čeprav sem bil glede tega vedno skrivnosten.’

Njun odnos je kmalu postal dovolj resen, da jo je Milton pripeljal domov k mami. Po enem letu sta se poročila.

‘Bilo je zelo tesno. V maminem stanovanju sta bili le dve sobi, v njem pa je živelo kar trinajst ljudi. Vseeno sva se dobro znašla skupaj, spočela sva celo otroka.’

Pod pritiski

Na tak način sta živela dve leti. Milton je skrivaj še vedno preprodajal drogo, saj je potreboval denar za kokain. A s tolpo ni več sodeloval. Tudi drogiral se je skrivaj, zato ga pogosto ni bilo doma.

A sčasoma se je soočal z vedno večjimi pritiski. Žena je vse pogosteje želela vedeti, s čim se ukvarja, od kod mu denar. Tako močno je pritiskala nanj, da si je končno želel najti neko dobro in spodobno službo.

Sila zla

Vendar pa je sila zla, ki vedno išče šibko točko, sploh kadar se človek želi spremeniti, spet posegla v Miltonovo življenje in mu preprečila, da bi naredil korak naprej.

‘Nekega dne, ko sem bil na ulici, sem srečal enega od nekdanjih vojakov, s katerimi smo toliko časa kradli avtomobile in preprodajali drogo. Prepričal me je, da sem znova odšel na mejo. Ampak tokrat je bilo drugače.’

Blizu meje z Bolivijo se je tistega dne močno zapletlo. Medtem ko so ropali in kradli avto, je prišlo do fizičnega obračuna. Eden od Miltonovih sodelavcev je s pištolo nameril v voznika avtomobila in ga ubil.

Takrat jim je prvič prišla na sled federalna policija.

‘Bili smo vsak na svoji strani, streljali smo se in bežali pred policisti. Med begom me je v nogo zadel naboj, a sem vseeno uspel sesti za volan ukradenega avtomobila in zbežal v Santa Cruz.’

Kar je zgradil, se je porušilo

Njegove identitete policija ni uspela odkriti in tudi ostalim v tolpi se je uspelo izmuzniti. A tisto malo dobrega, kar je Milton v tem času uspel zgraditi, se je hitro pričelo rušiti.

‘Operacijo noge in okrevanje v bolnici sem si plačal sam. Zdravljenje je sicer uspelo, vse ostalo pa je šlo po zlu. Žena me je obiskala v bolnici. Ko je izvedela za strelno rano, pred njo nisem mogel ničesar več skriti. Bila je razočarana in obupana. Zapustila me je in se nedolgo zatem preselila v Španijo, kjer živi še danes.’

Ampak zapustila je tudi tri otroke, ki jih je rodila v tem času; punčka je bila takrat stara štiri leta, fantek dve, dojenček pa komaj nekaj mesecev.

Tudi mama je bila razočarana nad njim. Miltonovi otroci so odslej živeli pri njej, njega pa ni več želela pod svojo streho.

Kokain – zvesti prijatelj

‘Spet sem se znašel na začetku. Vse sem izgubil, ženo, otroke, mamo, vse, kar sem imel rad in kjer sem se počutil ljubljenega. To mi je naredila droga. A še vedno mi ni bilo dovolj. Če so me vsi zapustili, se me je želja po drogi še naprej oklepala in to močneje kot kadarkoli,’ je pripovedoval Milton.

‘Pridružil sem se svoji tolpi nekdanjih vojakov in spet odšel na mejo. Bil sem drugačen kot prej, bolj obupan in še bolj predrzen. Videl sem samo še sebe in drogo. Kokain je postal edino, kar me je še zanimalo. Le še to mi je pomagalo, da sem lahko živel in ohranil svojo samozavest.’

Samo za sebe

Ker je kokain drag, Milton pa ga je zase potreboval veliko, se mu računica v njihovem partnerstvu ni več izšla. Začel je razmišljati, kako bi lahko prevaral svoje kolege in ukradeni denar zadržal za sebe.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Miltonova tolpa je še naprej kradla avtomobile v mestu Sao Paulu v Braziliji in jih tihotapila čez mejo v Santa Cruz v Boliviji. Tam so avtomobile menjali za kokain (mimogrede, Bolivija je največja proizvajalka kokaina na svetu. Uporaba listov koke – rastline – je dovoljena, proizvodnja kokaina pa seveda prepovedana).

Na meji so drogo prodajali preprodajalcem, ki so kokain tihotapili nazaj v Sao Paulo. Na tak način je tolpa pridobila veliko denarja, včasih celo več kot 2 milijona ameriških dolarjev.

Ukradel denar in kupil drogo

Celoten posel je temeljil na zaupanju, Miltonu pa so zaupali vsi. Prvič je prevaral svoje partnerje, ko je zasluženi denar iz meje v celoti vnovčil za drogo, torej za sebe, namesto da bi ga odpeljal v skupno hišo v Santa Cruzu.

‘Nihče ni vedel za ukradeni denar, razen prijatelja, ki sem mu zaupal svoje dejanje. Bil je moj zaupnik,’ nama je povedal.

‘Ves denar, do zadnjega boliviana, sem porabil za kokain. Toliko droge, kot sem je zaužil takrat, je nisem še nikoli prej. Prav v tistem času je za rakom umrla moja mama. Bil sem tako potrt, da sploh nisem več želel živeti. Zdravilo je bil seveda kokain. Hotel sem ga še več, zato sem želel ponoviti krajo. Bilo mi je vseeno, nisem maral svojega življenja, pravzaprav sem ga z drogo želel uničiti.’

Zaupnik?

Potem, ko je umrla Miltonova mama, so za otroke skrbeli njegovi bratje in sestre, ki so še živeli v hiši. Medtem pa se je Milton, bolj kot z otroci, ukvarjal z načrtovanjem svoje prevare. Tokrat skupaj z zaupnikom.

Ampak, ali je imel Milton res pravi občutek, komu lahko zaupa?

V naslednjem prispevku bom pisal, kako močno se je Milton zmotil pri izbiri svojega zaupnika in kako je končno padel na dno svojega življenja – kjer mu ni preostalo drugega, kot da sprejme temeljno odločitev – umreti ali pa vstati in se odriniti navzgor.

Če želite, da vas obvestimo, ko bo na voljo tretji prispevek o Miltonovi zgodbi, v obrazec vpišite svoj email.

Aktualna donacija

Na področju Chocója, kjer delujejo kolumbijski misijonarji klaretinci, divja vojna. Najhujše žrtve vojne niso vojaki, ampak tam živeče skupnosti Indijancev in Afro-kolumbijcev. Kliknite gumb ‘Darujte zdaj’ in si preberite več.

1.435€ od 2.000€ zbranih
Podprimo misijonarje v Kolumbiji

Podprimo misijonarje v Kolumbiji

1.435€ od 2.000€ zbranih

Na področju Chocója, kjer delujejo kolumbijski misijonarji klaretinci, divja vojna.

Na eni strani ilegalni gverilci, na drugi strani vlada s svojo vojsko in policijo.

Najhujše žrtve vojne niso vojaki ampak tam živeče skupnosti Indijancev in Afro-kolumbijcev.

Vsak dan se poroča o novih žrtvah na teh ozemljih. V gozdovih, kjer živijo domorodci, jih ilegalna vojska preganja iz njihovega ozemlja; požiga jim domove, mori moške, posiljuje ženske, bombardira hiše, da se le umaknejo iz tega teritorija in se preselijo drugam - kajpak tja, kjer je zemlja revna in kjer so pogoji za bivanje osiromašeni.

Ljudje bežijo iz svojih domov v naselje Riosucio, kjer živijo v skrajni bedi, revščini, obupani, ker se ne morejo vrniti domov. Tem ljudem želijo misijonarji pomagati, a žal pogosto tudi njim manjka sredstev za učinkovito delo in pomoč.

Zanje želijo obnoviti knjižnjico v misijonu, jim urediti prostor za glasbene in gledališke dejavnosti, kjer bodo mladi spet prišli v stik s svojimi koreninami in kulturo.

Predvsem pa zbirajo denar za avto, s katerim bi se lahko prebijali do težko dostopnih skupnosti v okolici Riosucia.

Več o razmerah v tem delu kolumbije si lahko preberete tukaj.

Obračamo se k vam, v upanju, da jim bomo skupaj lahko pomagali, kolikor je v naši moči.

Hvala za vsak evro namenjen misijonarjem v Chocóju ter ljudem, s katerimi živijo in delajo.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

KAJ PA VI MISLITE?

Vaš komentar na prispevek je dragocen. Tako za nas kot za vse ostale, ki so prispevek prebrali. Podelite z nami svoje misli, ideje in mnenja. Drugi bodo vaš komentar lahko všečkali in nanj odgovorili, predvsem pa, več komentarjev kot boste objavili v prispevkih, boljšo značko si boste zaslužili. Prvo dobite že z desetimi objavljenimi komentarji!

PREBERITE SI TUDI