Z nemim pogledom se je ozrl še zadnjič skozi okno vlaka, kjer je na peronu videl svojo objokano in strto mamo. Vlak je zapiskal in počasi odpeljal. Majhen sedemletni deček je sedel na trdo klop in se s tresočimi rokami oklenil malega zabojčka, v katerem so bili krožnik, hlače in majica. 

V dečku se je trlo mešanih občutij. Pomislil je na svojo žalostno mamo, na svojega očeta, ki je hudo bolan ležal v bolnišnici, in na svoje sestre in brata, ki so ostali skupaj z mamo doma. 

Srce je bilo težko, vendar so ga podobe, ki so drvele mimo njegovega okna, kmalu razvedrile. Morda ga vlak vendarle pelje v lepšo prihodnost.

Ta deček je moj mož Anup, ki je v rosnih otroških letih odšel v krščanski internat. 

Oče je hudo zbolel za tuberkulozo, mama je bila doma gospodinja, zato je bil pravzaprav velik blagoslov, da je dobil Anup priložnost živeti v internatu in hoditi še naprej v šolo. 

Anupova starejša sestra je morala ostati doma

Enako priložnost je dobila tudi njegova starejša sestra, vendar mama ni dovolila, da bi tudi ona odšla, saj je morala pomagati doma mlajšim otrokom. 

Prav tako je kmalu morala na delo, saj je njihova družina nujno potrebovala denar. Tako je že kot mala deklica delala v tovarnah, čistila po hišah ali bolnišnicah, in tudi kasneje ji življenje ni prizanašalo. Vendar je to gospa z enim največjih in najbolj iskrenih nasmehov, kar sem jih kdaj videla.

Otrokom je v internatu vedno manjkalo hrane

Anup je tako svoja osnovnošolska leta preživel v internatu. Čeprav so ga vodili krščanski misijonarji, pa so otroci v njem pretrpeli marsikaj hudega. Predvsem ni bilo nikoli dovolj hrane. 

Medtem ko so si vodstvo in nadzorniki privoščili razkošno hrano, so otrokom odmerjali preproste in še to zelo pičle obroke. Vendar so bili otroci iznajdljivi in so našli načine, kako priti do kakšnega dodatnega grižljaja. Lovili so ptice, pa tudi podgane. Iz skladišča so z vrvico in kavljem kradli krompir. 

Ko si je nadzornik omislil kokoš, so imeli otroci srečo, da je nesla jajca samo v njihovih sobah. Seveda so jajca hitro pospravili v svoj žep, medtem ko se je nadzornik ves čas spraševal, kam kokoška znese jajca. 

Ko je bil Anup že starejši, si je mesni obrok prislužil tako, da je sprejel izziv in se oblečen v dekle odpravil na tržnico. Res smešne dogodivščine, pa tudi z žalostnim in grenkim priokusom. 

Podhranjeni ljubezni in pisma botre

Predvsem pa ti otroci niso dobili nobene ljubezni. Strašno je pomisliti, da ti fantki niso imeli nikogar razen drug drugega. Živeti kot otrok brez objema, poljuba in prijazne besede se zdi nedoumljivo. In seveda to pusti posledice. Anupu še vedno največ pomeni to, da ga objamem in pocrkljam; v otroštvu takšne ljubezni namreč ni poznal.

V lepem spominu pa mu ostajajo pisma, ki jih je dobil s strani svoje botre iz Nemčije. Vedno se je razveselil teh pisem in jih tudi skrbno hranil. 

Nekoč je dejal svojemu vzgojitelju, da si želi, da bi nekoč lahko odpotoval v Nemčijo in obiskal svojo botro. Na to se je vzgojitelj nasmejal in pokomentiral: ˝Ti si le mali fantek z velikimi sanjami.˝

Hindujec Anup, ki ga je pritegnil Jezus 

V internatu se je zgodila velika sprememba v Anupovem verovanju. Njegova družina je hindujska, vendar so v internatu gojenci sledili urniku molitve in branja Svetega pisma. 

To se ga je res dotaknilo, tako da se je odločil za krst. Sicer je doživljal velike stiske, saj ni razumel, zakaj ljudje, ki so bili kristjani, tako slabo skrbijo za njih, otroke. Vendar je bila moč Besede in Svetega Duha dovolj, da je v njem vzniknila iskrena vera. 

Kot srednješolec si je prislužil žepnino

V srednji šoli si je prislužil nekaj žepnine tako, da je hodil na tržnico za nekatere družine, ki so živele v okolici internata. Nudil je tudi učno pomoč mlajšim otrokom. 

Ko je končal dvanajsti razred se je s prijateljem odpravil na jug Indije in se odločil, da se izuči za avtomehanika. Doma so namreč pričakovali, da čimprej pridobi poklic, se zaposli in poskrbi za družino. V Indiji je namreč najstarejši sin tisti, ki je odgovoren, da pomaga preskrbeti svoje mlajše brate in sestre ter starše. 

Končno nazaj k družini

Ko se je torej izučil za avtomehanika, se je vrnil domov. Doma se je po tolikem času odsotnosti čutil odtujenega. Nikoli ni čutil neke čustvene navezanosti ne na svoje starše ne na svojega brata in sestre. 

Sprva ni našel zaposlitve v avtomehanični delavnici, zato je delal kot kurir v Kalkuti. Raznašal je pošto in pakete; in to peš. 

Po enem letu se je odprlo delovno mesto v delavnici Maruti Suzuki, indijskem proizvajalcu avtomobilov. Tam si je s trdim delom in prijaznostjo prislužil naklonjenost svojega šefa, ki mu je tako dovolil proste nedelje za obisk bogoslužja. 

Po nekaj letih dela v avtomehanični delavnici, so v krščanski skupnosti, ki jo je obiskoval, iskali nekoga, ki bi bil pripravljen začeti projekt pomoči ubogim. 

Anupov novi poklic in začetki šole v Pialiju

Sprva Anup ni čutil klica, vendar ker se ni javil nihče drug, se je ponudil on sam. Morda je bil to res začetek njegovega poslanstva. S skupino prijateljev je namreč vzpostavil šolo za revne otroke v Pialiju, prav tisto, kamor sem sama leta kasneje prišla kot prostovoljka. 

Ko mi je pripovedoval o začetkih, sem bila res presunjena in očarana. V tistem času dekleta niso hodila v šolo, tako so jih morali vsak dan pripeljati, najprej tudi umiti in urediti. 

Starši v svojih lastnih stiskah v iskanju kruha za preživetje niso imeli časa za svoje otroke, ki so tako postajali resnično ˝otroci ceste˝. Ti so potrebovali veliko ljubezni in potrpežljivosti s strani Anupa in ostalega tima, da so se lahko prilagodili rutini šolskega dne. 

Tako ni bilo nič čudnega, če ste v prvih letih videli, kako otroci namesto pri pouku matematike, sedijo na stolu za striženje, ker so imeli glavice polne uši. Ali da poslušajo lekcijo o uporabi stranišča. Ali kako Anup s sodelavci hodi po vasi in ˝lovi˝ otroke, ki so se tisti dan odločili, da je pač igra prijetnejša. 

V meni se je razvilo globoko spoštovanje do Anupa

Mislim, da je veliko mojih romantičnih predstav o misijonarskem delu ob poslušanju teh zgodb preprosto odpadlo. 

Predvsem pa sem začela Anupa res spoštovati. To njegovo požrtvovalnost, vztrajnost, kljubovanje. Tega pa ljudje, ki so projekt financirali, niso razumeli, in tudi ne pravično ovrednotili. 

In to bolečino je ob večerih, po služenju na šoli in zatem še v svoji krščanski skupnosti, delil z mano. Bolečino zaradi neprepoznavanja in nehvaležnosti tistih, ki so njegovo delo opazovali le od daleč. 

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>