Že takoj ob prihodu v mehiško prestolnico konec aprila sva opazila, da se bližajo volitve. Celo mesto je bilo okrašeno s plakati kandidatov, ki so se na začetku junija potegovali za različne politične funkcije.
Ti volilni plakati in murali (šp. poslikave zidov) so naju spremljali na vsakem koraku.
Vse osebe z motnjo v duševnem razvoju imajo v Mehiki volilno pravico
V želji po boljšem razumevanju političnega dogajanja v državi sva večkrat povprašala asistente v skupnosti o njihovih pogledih. Tako sva mimogrede izvedela, da imajo tudi vsi naši chicoti volilno pravico.
Cel maj so v okviru delavnic potekale posebne priprave na volitve, kjer so chicote poučili o volilnem sistemu, postopku oddaje glasu na volišču in različnih političnih opcijah, med katerimi so lahko izbirali na dan volitev.
Podobno kot v Kolumbiji, je tudi v Mehiki med volilnim vikendom prepovedana prodaja alkohola. Ta ukrep, ki traja od polnoči v petek do ponedeljka zjutraj, naj bi preprečil nasilne izgrede in spodbudil ljudi, da trezni oddajo svoj glas.
V nedeljo dopoldne so se naši fantje in dekleta skupaj z asistenti in Mariano, vodjo hiše, odpravili na volišče. Vsi so se vrnili domov navdušeni, s ponosno dvignjenimi obarvanimi palci.
Sprva sva bila nekoliko zmedena, nato pa sva ugotovila, da so prsti obarvani zato, ker so s prstnim odtisom morali potrditi svojo udeležbo na volišču.
V ponedeljek zjutraj je bilo jasno, da je v tej državi z 139 milijoni prebivalcev znova zmagala leva politična stranka Morena, tokrat z ustavno večino. Prvič v zgodovini Mehike je postala predsednica države ženska.
Na žalost so bile te volitve najbolj krvave v novejši zgodovini države. Od lanskega septembra je bilo ubitih 40 kandidatov, ki so se potegovali za različne politične funkcije na lokalni ali zvezni ravni.
Pač niso pripadali pravi politični opciji. Več sto kandidatov pa je prijavilo grožnje, s katerimi so jih poskušale zastraševati kriminalne skupine ali politični nasprotniki.
Z Lupito v kinu
Lupita je v času najinega bivanja v skupnosti praznovala svoj 30. rojstni dan. Kmalu po najinem prihodu nama je zaupala, da rada gleda filme, še posebej grozljivke, in naju povprašala, če bi kdaj šli skupaj v kino.
Ker je tik pred volilno nedeljo praznovala rojstni dan, sva se odločila, da ji za darilo podariva obisk kina.
Ker nisva ljubitelja grozljivk, smo se dogovorili, da si ogledamo nekaj lažjega. Tako smo izbrali “Planet opic”. Napeta epska zgodba nam je bila vsem trem zelo všeč, dve uri in pol sta minili kot bi trenil.
Lupita je prišla na Barko kot devetletna deklica po hudi prometni nesreči, v kateri je bila precej poškodovana. Starši zanjo niso mogli ustrezno poskrbeti, zato so jo pustili kar v bolnišnici, sami pa izginili.
Ob odpustu je osebje ugotovilo, da njen domači naslov ni pravi in po posredovanju socialne službe je našla nov dom na Barki.
Je dokaj samostojna in skupaj z Joello in Tavom pomaga pri večini gospodinjskih opravil, čeprav občasno potrebuje več motivacijske podpore asistentov. Rada posluša glasbo in se zavrti na salso ali ritme reggaetona, kar jo vedno spravi v dobro voljo.
Rosa
Tako kot Lupita tudi Rosa rada posluša glasbo in uživa v plesu. Čeprav ne govori veliko, ima nekaj priljubljenih fraz, s katerimi nasmeji vsakega prostovoljca. Ena izmed njih je: “Callate. Que te importa.” (Utihni. Kaj ti je to pomembno!), ki jo izstreli ob najbolj neprimernih priložnostih in to na način, ki lahko nasmeje vsakega:
“Caaaaallate. Que te importaaaa.”
Je zelo sončna oseba, ki rada deli svoje objeme in poljube na lička. Ker je nizke postave, se moraš skloniti k njej, da te lahko pritegne v topel in mehek objem. Najbolj srečna je, če se ji pridružiš pri gledanju televizije.
Njen najljubši glasbeni komad je “Buenos dias Señor Sol” (šp. Dobro jutro, gospod Sonce) pevca Juana Gabriela. Ob tej skladbi vedno začne peti in še posebej z glasom zategne pri besedilu “…ser mejor” (biti boljši).
Rosa je na Barko prišla že kot odrasla, saj so zanjo kot edino hčerko starši izjemno lepo skrbeli. Dokaj zgodaj je izgubila očeta, kasneje pa še mamo. Sprva ji je bilo na Barki težko, a se je sčasoma vključila, zdaj rada obiskuje delavnice in sobiva v skupnosti.
Juana
Juana je prišla na Barko kot otrok. Ima motnjo avtizma in ne govori. Sporazumeva se z glasovi in gestami, preko katerih odgovarja na vprašanja, če jih postaviš. Zanjo je, tako kot za Cintio, pomembna navzočnost; skozi čas se s tem vzpostavi povezava.
Juana obožuje gugalnico in guganje na njej. Vsako jutro, takoj po tuširanju in oblačenju ob pomoči asistenta, se odpravi k gugalnici, še preden zajtrkuje. To ritmično gibanje naprej in nazaj izvaja tudi pogosto na kavču, saj nanjo deluje pomirjajoče.
Zelo rada pomaga pri pripravi zajtrkov v kuhinji in obožuje hrano, še posebej pikantno. Vedno pokaže na pikantno omako, ko sedemo za mizo. Največkrat poje samo tisti del, ki je prekrit z omako, nato pa potrpežljivo čaka, če bo dobila še več.
Juana se zelo rada smeji. Sama si izbira obleke, saj asistenti vedno dovolijo, da si izbere svoj dnevni in nočni videz. Obožuje dodatke za lase in zapestnice, še posebej vse, kar je bleščeče.
Če ji ne dovolijo izbrati obleke, si je preprosto noče obleči. Tako sem jo enkrat zvečer spremljala pri oblačenju pižame. V predalu je bil samo en komplet, drugi so bili v pranju.
Ker ji ta ni bila všeč, je odprla drug predal in si želela izbrati trenirko, ki je bila pri njej visoko na lestvici priljubljenosti. Ker sem bila takrat nova in nisem vedela za vse njene navade, sem bila na začetku zmedena. Vendar mi je uspelo preusmeriti njeno pozornost drugam in počasi si je nadela pižamo.
Juana je sicer odlična opazovalka in na tleh ali drugje opazi drobne predmete zanimivih oblik, ki bi jih sama zlahka spregledala. Te nosi naokrog in jih zbira na posebnih mestih v hiši in zunaj nje. Včasih so ti predmeti veliki le nekaj milimetrov.
Poplava v delavnici
Sredi maja je območje zajel močan vročinski val, proti koncu meseca pa se je začela deževna doba. Predzadnjo nedeljo v maju je nevihta v dveh urah prinesla ogromno količino vode.
V ponedeljek smo začeli dan običajno, pri zajtrku pa je direktorica omenila, da je delavnica poplavljena in da bo potrebovala našo pomoč. Glede na njeno mirno izraženo prošnjo nihče ni slutil, da je v prostoru 20 cm vode.
Po zajtrku sem se pridružila direktorici, delavniškim asistentkam ter prostovoljkam, ki so pograbile prvo, kar je bilo pri roki – lončke od jogurta in skute, smetišnice – in z njimi polnile vedra in jih odnašale iz prostora.
Takoj sem poklicala Naceta, da bi nam priskočil na pomoč, saj je bilo očitno, da bomo potrebovali več rok. Takoj je bil za akcijo.
Ko sem videla višino vode v delavnici, se mi je vklopil lanski obpoplavni miselni program. V glavi mi je začelo utripati vprašanje: Ali so vsi električni aparati izključeni iz napajanja?
Preverila sem. Pet naprav je bilo še vedno priključenih na elektriko, nekateri kabli pa so bili napeljani po vodi. Pomislila sem: “Vse nas bi lahko scvrlo,” in “Angelčki spet delajo nadure.” Varno smo vse izključili iz napeljave.
Dobila sem svoj lonček za polnjenje vode v vedro in glede na velikost prostora in nivo vode sem predvidevala, da bo delo trajalo do večera. Nemudoma potrebujemo pumpo!
Previdno sem vprašala direktorico, če imajo črpalko, in odgovorila je, da nimajo. Predlagala sem, da pokličemo koga od zunanjih sodelavcev ali prijateljev Barke, če bi jo kdo lahko posodil. Čez 10 minut se je iz pisarne vrnila z dobro novico.
Kmalu se nam je pridružilo še pet ljudi in ena črpalka. Do kosila je bila delavnica suha in tla bleščeča. Naprave, ki so prišle v stik z vodo, so se sušile na žgočem soncu, prav tako nekaj slikarskih platen. Zaboj z računalniško opremo pa je bil k sreči za vodo neprepusten.
Dva dni so naši chicoti ostali doma v hiši, da so lahko delavniški asistenti dodatno očistili in pripravili prostor za ponovno varno uporabo.
Slovo
Preostanek tedna je potekal dokaj običajno, razen v torek, ko sva z Nacetom odšla v pisarno za migracije, da bi podaljšala bivanje še za 14 dni. Žal sva odšla razočarana, saj je bilo jasno, da brez odhoda čez mejo in ponovnega vstopa v državo ni mogoče podaljšati vize.
Odločila sva se, da greva domov. Kupila sva karte, nakupila nekaj daril za domače in začela pripravljati prtljago. Vsak prost trenutek pa izrabila, da sva se z asistenti in chicoti še dodatno povezala.
4. junija sva pomahala Mehiki v slovo in odletela proti Benetkam. Zdaj sva doma, a zaradi časovne razlike še vedno ponoči malo bediva in obujava prelepe mehiške spomine.
