Kulturni šok lahko doživiš tudi ko se vrneš domov

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Tako dolgo, kot sva letos ostala doma v Sloveniji, še nisva, odkar sva se pred štirimi leti odpravila na misijonsko pot po svetu.

Kulturni šok lahko človek doživi tudi ko se vrne domov, ne le ko pride na tuje. In tako močno kot je tokrat sprememba vplivala na naju, ni nikdar prej.

Predstavljajte si eno leto bivanja v okolju nabitem z življenjsko energijo in dinamiko, tesnimi medsebojnimi odnosi, vero in optimizmom. Eno leto življenja v družbi, ki se zahodnjaku lahko zdi neurejena in kaotična, pa vendar čez čas prav v tem ‘kaosu’ začutiš središče, tisto os, ki vse to poganja.

Za tri prestave nazaj

Ko sva prišla nazaj v Slovenijo, sva imela najprej občutek, kot da se je ritem vsaj za tri stopnje upočasnil, stvari pa so se na hitro postavile nazaj v red. Mislim, da je bilo to prvič v življenju, da me je ‘utirjenost’ nekako zmotila.

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Tako lepo je tukaj, tako civilizirano. Lepe hiše, urejene ceste in promet, odlična infrastruktura, vse kakor iz škatlice, če primerjam z okoljem, kjer sva bila prej. A pogrešala sva živahnost, utrip in veselje, ki ga južnoameričani tako očitno izražajo navzven. Zato sva, sploh na začetku, čutila praznino in tesnobo. Spominjam se slovenskih misijonarjev, ki so pripovedovali o podobnih izkušnjah.

…a še vedno v pogonu

Minilo je skoraj osem mesecev od najine zadnje postaje v Peruju, a v  tem času sva ostala ‘v pogonu’. 

Pričevanje na Dobu pri Domžalah

Najprej so bila to pričevanja in predavanja. Letos jih je bilo veliko po vsej Sloveniji; v Kranju, Škofji Loki, Dobu pri Domžalah, Ljubljani, Mariboru, Vuzenici, vsako od teh lepa izkušnja in priložnost, da sva podelila z ljudmi nekaj tega, česar sva se učila na dosedanji poti. Veliko gradiva se je nabralo.

Darilna knjiga za papeža Frančiška

Drugi Operandov projekt je bila seveda akcija podpore papežu Frančišku. Več kot tri mesece smo zbirali podpise pod pismo, ki smo ga napisali in namenili papežu in skupaj zbrali 2213 podpisov in 170 izjav podpore.

Pred dnevi je bila natisnjena darilna knjiga in že čaka, da bo prišla v roke papežu Frančišku. 

Darilna knjiga za papeža Frančiška. “Podpiramo. Zaupamo. Sledimo. Papežu Frančišku iz Slovenije.”

Zadovoljni smo z izpeljano akcijo, a smo že v začetku vedeli, da ta ne bo lahka. Tako kot smo pričakovali, so bili odzivi na našo pobudo pisani, tako kot so pisana mnenja glede pontifikata papeža Frančiška. 

Število podpisnikov še zdaleč ni glavno merilo uspešnosti tega projekta. Najbolj pomembno je to, da so ljudje izrazili svoje mnenje, postavljali vprašanja in delili misli glede papeža. O tem se je začelo govoriti in pokazalo se je, kako malo v resnici poznamo njegovo delo in smer, v katero želi peljati našo Cerkev.

Kakšno Cerkev si želimo?

Pogosto imam občutek, da smo nekako ujeti v rutino in se premalo sprašujemo, kakšno Cerkev si v pravzaprav želimo in kakšna je naša vloga v njej. Smo res postali tisti tradicionalni katoliki, ki jim je dovolj, če v nedeljo pridejo k maši in nekajkrat na leto opravijo spoved?

Papež Frančišek je večkrat poudaril, kako pomembni so laiki za Cerkev. Nameniti jim želi več prostora in prav je, da se tega zavedamo.

Pred nekaj dnevi sva bila s Silvo znova na obisku pri nunciju. Podarila sva mu izvod darilne knjige in kar nekaj časa smo namenili pogovoru o poteku naše akcije. 

V Cerkvi so ljudje svobodni

Poleg vseh lepih odzivov, ki smo jih bili deležni, sva mu omenila tudi to, da je bilo kar nekaj takšnih ljudi, ki so v svoji župniji želeli zbirati podpise, a se akcije niso lotili, ker se domači župnik s tem ni strinjal.

Slovenski apostolski nuncij Jean-Marie Speich. (Foto: Nadškofija Ljubljana)

To je bilo tisto, nad čemer je bil monsignor Jean-Marie Speich najbolj začuden. Dejal je:  ‘Tudi če je bilo župnikovo mnenje drugačno, bi lahko to vseeno naredili, če so tako čutili. V Cerkvi so ljudje svobodni, dovoljena so različna mnenja in prepričanja. In župniki niso lastniki svojih župnij.’

Osebno se strinjam z njegovimi besedami in dobro bi bilo, da o njih razmišljamo.

Papežu bomo darilo izročili osebno

Z nuncijem smo se pogovarjali tudi, na kakšen način bi lahko izročili darilno knjigo papežu Frančišku. S Silvo sva imela že predvideno potovanje, zato sva nunciju predlagala, da darilno knjigo izročiva njemu, on pa bi jo ob priložnosti predal svetemu očetu. 

Ampak nuncij je izrazil željo, da knjigo izročimo papežu osebno na eni od sredinih avdienc.

‘Pomembno je, da papež dobi knjigo neposredno od vas, predvsem pa da mu predate glas vseh teh ljudi, ki so prispevali svoj podpis in izjavo. Za papeža je to zelo pomembno, še posebej v tem času, ko so se kritike na njegov račun znova okrepile.’

Kdaj točno bomo papežu Frančišku predali knjigo, še ni povsem jasno, ampak nuncij nas bo o tem kmalu obvestil.

Nazaj v Peru

Najino potovanje bova nadaljevala, vendar na nekoliko drugačen način. Po tem, ko bomo predali darilno knjigo, bova odšla nazaj v Peru. Načrtujeva, da bova mesec ali dva preživela v glavnem mestu, Limi, nato pa znova v amazonski predel med staroselce.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Priložnosti za pomoč in prostovoljno delo je veliko, po drugi strani pa se lahko od ljudi na tem področju še marsičesa naučiva. Ampak tako kot vedno doslej, vse predajava v Božje roke in dopuščava, da Bog obrne stvari tako kakor On želi. Če Bog ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji. (Psalm 127,1)

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

1 misel na prispevek “Kulturni šok lahko doživiš tudi ko se vrneš domov”

  1. Nekako tako sem se jaz počutila kot bi priletel z Marsa v eno tuje okolje, ko sem se vrnila 1989 iz Afrike sončne in tople, živahne in vesele v otopelo, mrzlo, odtujeno Evropo, ki nima več otrok, dol je bilo polno življa, otrok tu nisem opazila, razen pred šolo, vrtcem…. Kar gledala sem, če prav vidim.

    Sedaj sem se po 30-ih letih spet udomačila in imam tri otroke že odrasle svoje. Ko sem imela tri otroke so rekli, da si veliko upam, nisem vedela zakaj. Lepo je imeti otroke. Življenje je zaznamovano z otroci in vsakršnim smehom, veseljem, upanjem, kajne.

    Gremo dalje, sedaj so na potezi moji otroci, pa da vidimo….in drugi,….veliko veselja, notranjega jim želim vsem mladim, upanja in radosti, tiste ki traja, ki je pogon, motor življenju. Sama sedaj vem, na kaj mislim. To je tudi z drugimi besedami resnica, ljubezen, dobrota, vsega tega želim vsem. V obilju.

    lp, Cvetka

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€