Ura je pol sedmih zjutraj. Asistenti, ki živijo v hiši, vključno z nama s Silvo, smo že oblečeni in pripravljeni na nov delovni dan.
Najprej v kopalnico. Treba je napolniti vodo v modri sod. Če je na voljo topla voda, to pomeni, da se fantje in dekleta ne bodo tresli pod tušem. Ker so se še do nedavnega ves čas umivali z mrzlo, so tega vseeno vajeni.
Hectorjev jutranji ritual
Medtem ko se voda v sodu polni, začnemo trkati in odpirati vrata sob naših fantov in deklet. Prva soba je od Hectorja in don Raula.
‘Hola, buen dia,’ pozdravim.
Hector je že buden, a še vedno leži v postelji. Smeje se, saj ve, da bom naredil tisto, kar naredim vsako jutro, ko ga zbudim. Požgečkam ga. Rutina, ki se je veseli.
Potem vstane in mi kot ponavadi, pokaže svojo denarnico, na katero je skrajno ponosen. Še bolj na malenkosten drobiž, ki je v njej. Čez dan ga neštetokrat prešteje in ponosno vzdiguje denarnico, da lahko vidimo tudi ostali.
Zakaj želi porabiti denar? Motiv je le eden, vedno isti: kupiti Pepsi.
Hector ima Downov sindrom, kar pomeni manjše intelektualne zmožnosti in seveda tisti značilni izgled, ki je meni pri teh osebah vedno tako simpatičen, pravzaprav lep.
V skupnosti je že 34 let. Pripeljala ga je mama, potem ko mu je umrl oče. O njem se v resnici ne ve veliko, le toliko, da so živeli v veliki revščini, v Tegucigalpi, da je imel brate in da nihče od njegovih ni več v stiku z njim.
Tisto, kar Hector pove o sebi, ponosno, kot le mora, nam prav veliko ne pomaga.
“Star sem trinajst let in imam 3 otroke,” pripoveduje pogosto. Včasih reče, da ima osem let, včasih petnajst. Tam tam.
Ocenjujejo, da je star nekje okrog 50 let. Uradno 51, odkar so mu na Barki uredili dokumente in registracijo in so morali določiti neko letnico za njegovo rojstvo.
Že dolgo torej praznuje rojstni dan na tisti dan, ko je bila registracija opravljena, in ni ga bolj veselega in ponosnega človeka, ko je v središču pozornosti.
Prav pred kratkim smo praznovali njegov dan. Midva sva mu kupila denarnico in v njej pustila za nekaj evrov drobiža po eno in dve lempiri, kar je kar zajeten kup bankovcev.
Hector je telesno v izredni formi in je eden od tistih, ki v hiši lahko največ naredijo in pomagajo.
Zelo je samostojen, ne potrebuje veliko pomoči pri negi in umivanju in nanj se vedno lahko zaneseš, da bo naloga opravljeno dobro, pa naj bo to pometanje po kuhinji, brisanje ali zlaganje posode, obešanje in razvrščanje perila ali čiščenje vrta za hišo.
Don Raul, najstarejši član skupnosti
Medtem, ko se Hector oblači in pripravlja za tuš, don Raul še vedno leži v postelji. Prav ima, in pustimo ga. Vemo, da ne bo šel v delavnico, in tudi to je prav.
Star je 79 let in je najstarejši član skupnosti, zato beseda ‘don’ pred imenom, ker je najstarejši. Častni naziv.
En mesec sva v hiši, pa ne vem, če je v tem času spregovoril deset besed. Pravijo, da je bil včasih bolj zgovoren, in da se kdaj pa kdaj še vedno odpre in odgovori na kakšno vprašanje.
Je šibkega zdravja in s starostjo potrebuje vse več nege in pomoči.
Na Barko je prišel leta 1999. Imel je družino, brata (ki ga je nedavno celo obiskal), v hišo pa je prišel skupaj s svojo sestro dvojčico.
Ko je skupina fantov in deklet nekega dne (že dolgo let nazaj) iz hiše odhajala v delavnice, je sestro dvojčico do smrti povozil tovornjak. To je bil hud udarec za Raula, saj je bil z njo močno povezan. Pravijo, da se je od takrat močno spremenil, postal še bolj redkobeseden in včasih zapada tudi v depresijo.
Zdaj seveda ni več tako aktiven, ampak dolgoletni asistenti znajo povedati, kako je vestno obdeloval zemljo za hišo, čistil plevel, delal v delavnici in bil pri tem vedno zelo pedanten in natančen.
Ja, znajo povedati tudi o tem, kako rad je zbiral stvari v svoji sobi, celo vreče s smetmi, ki so jih včasih našli pod njegovo posteljo. Verjamem, da so se takrat jezili, danes v smehu, kako je znal splezati skozi okno, in tihotapiti v svojo sobo, kar je pač našel okrog hiše.
David in njegov “oso”
Ko zjutraj odprem vrata sobe Johnya in Davida, je prizor vedno enak. Johny je že na nogah, z brisačo na rami in čaka na asistenta, medtem ko se David še valja po postelji, se smeje in ponavlja zgolj in samo eno besedo, še potem med tušem in celo pri zajtrku:
‘Oso’, medo.
Ta njegov “oso” je postal v hiši legendaren, tako da ga celo asistenti včasih kličemo ‘Oso’. Verjemite, da beseda odmeva v glavi, če jo slišiš po stopetdesetkrat na dan.
Ja, na postelji ima pač svojega plišastega medvedka, in ker prav veliko drugega ne zna povedati, asistenti mislimo, da se sklicuje nanj. Čeprav je res, da je tega medota morda pobral iz risanke Maša in medved, ki jo ima prav tako zelo rad.
Tudi David ima Downov sindrom. V skupnost je prišel pred 37 leti, ko je imel le 7 let. Pripeljal ga je brat, potem ko mu je umrla mama. Nekaj časa ga je brat obiskoval, potem pa je izginil iz njegovega življenja in ga že dolgo časa ne obišče nihče od zunaj.
Ima pa zato Barkino družino, asistente in druge fante in dekleta, ki ga imajo zelo radi.
David je nekoliko bolj duševno omejen kot ostali, ima pa neverjeten dar za ritem in ples.
Mogoče res ne zna povedati veliko, razen da ponavlja določene besede, ki jih sliši od drugih (včasih izumi tudi kaj svojega), ampak ko prižgemo televizijo in glasbene spote na Picosa TV, vstane, miga, z nogo in roko tapka v ritmih in se vrti, kot da je vsa dnevna soba njegova.
Johny, zvezda skupnosti
Njegov cimer Johnny je zvezda skupnosti. Vsi ga imajo radi in je priljubljen pri vseh. Oddaja neko karizmo, njegov občutljiv in ljubezniv značaj razoroži vsakogar.
Podaja roko drugim, deli komplimente, tako asistentom kot ostalim fantom in dekletom, in predvsem, zna se zabavati.
Veliko govori, sicer tiho in počasi, a precej nerazumljivo, vsaj za naju, ki sva nova in še ne poznava povezav med njegovimi izrazi in španskimi besedami. A nama gre tudi to že bolje kot na začetku.
Z brisačo na rami torej počaka, nestrpen, da se odprejo vrata, prijazno pozdravi, potem pa s svojo značilno ‘hojo’ krene po hodniku do kopalnice. Hojo v narekovajih, ker v resnici ves čas lahno teče in se sploh ne spomnim, da bi ga kdaj videl hoditi normalno, tako kot ljudje običajno hodimo.
Johny se je rodil 15. avgusta, leta 1969, v izjemno revni družini. Sam je ostal, ko mu je bilo 8 let. Takrat so ga domači zaradi neke bolezni pripeljali v bolnico, potem pa izginili. Iz bolnice so poklicali na Barko, ker so vedeli, da tam skrbijo za ljudi z Downovim sindromom in drugimi duševnimi motnjami.
Spominjajo se ga kot veselega otroka, srčnega, ki se je vedno rad dotikal ljudi in se objemal. Čeprav že skoraj vse življenje nima stika z nikomer od domačih, pa je našel prijatelje v skupnosti.
‘Dajati pomeni prejemati’, tako bi na kratko morda rekel Johny, če bi znal ubesediti svoj značaj in življenjski slog.
Prepirljivca, ki se imata rada
A tudi Johny ima kakšno senco. Včasih se sporeče s Hectorjem. Na dolgo in široko se pogovarjata, sam Bog ve kaj, ker ju nihče ne razume, a po njunih obrazih veš, da sta se o nečem sporekla.
Včasih se denimo sporečeta, ko Johny (to se zgodi vedno tako avtomatično) priteče od kavča prav do televizije in tam pleše medtem, ko gleda glasbene videospote.
Medtem ko je Johny na ‘plesišču’, včasih Hector nekaj komentira. Nikoli mi ne uspe ugotoviti kaj reče, ker je vse tako nerazumljivo, a ga Johny očitno razume.
Stvar se ponavadi konča tako, da Johny našobi ustnice in se namršči, čez čas pa priteče h kakemu asistentu in mu, vedno na uho, prišepne, da ga je Hector udaril.
Ta dva fanta sta sicer kot prava brata. Pogosto se prepirata, a imata morda prav drug drugega najrajši od vseh. Kako bi si drugače razložili, da se Hector včasih ponoči prikrade v Johnyevo sobo in zaspi poleg njega?
V naslednjem članku bom pisal še o štirih drugih barkinih varovancih; o Darwinu, Liti, Mini in Chayito.
Naša akcija se nadaljuje!
Naj zaključim s povabilom. Za skupnost Barka v Hondurasu še vedno zbiramo denar. Potrebujemo ga za res najbolj osnovne stvari, kot je voda, kakovostna hrana in pripomočki za nego.
Mnogi ste se že odzvali z darovi, hvala vam za to!
Če še niste in bi radi darovali, kliknite tukaj in si preberite več o našem dobrodelnem namenu.
