Prijatelji iz Slovenije naju v tem času večkrat vprašajo, ali sva bila čez božične praznike sama.
Saj, vprašanje je kar na mestu, ker tokrat, v primerjavi s prejšnjimi leti potovanja, zares nisva vključena v nobeno skupnost.
Ko sva bila v Peruju prvič, pred leti, še v času pred pandemijo, sva Božič v Amazoniji praznovala z misijonarji klaretinci.
Tokrat živiva samostojno, v drugem mestu, ampak vseeno, v teh nekaj mesecih, kar sva v Tarapotu, sva navezala nekaj lepih prijateljskih stikov.
Poleg Mili in njene druščine v spodnjem, revnejšem delu mesta, sva spoznala tudi družino Rengifo, mamo Rosano in njenega sina Martina.
Martin je pravzaprav upravnik hiše, v kateri živiva tudi midva in pride sem vsakokrat, ko nekdo nov najame katero od treh sob, ki so še na voljo.
Lastnica posesti, Regina, namreč živi v Nemčiji in nalogo upravljanja zaupa Martinu, ki je izjemno prijazen, odziven, odprt in vedno pripravljen pomagati. Njegova mama Rosana prihaja sem vsak teden čistiti skupne prostore, kuhinjo in glavni dnevni prostor.
Sčasoma sva navezala stik z obema, jasno, saj sva tukaj ves čas in se pogosto srečujemo. Lepa, preprosta družina, Rosana, njen mož Nico in Martin, njun edini sin.
Živijo le eno četrt stran od naju. Bila sva vesela, ko naju je Rosana za Božič povabila k njim domov, da bi 24. decembra, skupaj z njimi praznovala La Nochebuena (v dobesednem prevodu Dobra noč).
La Nochebuena je v Peruju glavni božični dogodek.
‘Saj bosta prišla, a ne?’ naju je Rosana previdno vprašala tisti dan. ‘Ob pol desetih zvečer pridita, ob polnoči bo večerja.’
Debelo sva pogledala. ‘Večerja ob polnoči?’
Midva ob enajstih zvečer ponavadi že spiva. Vseeno sva se z veseljem odzvala vabilu.
Ja, praznovanje Božiča v Peruju je nekoliko drugačno od tistega pri nas, čeprav je predbožično vzdušje kar podobno. Okrašene jelke (umetne seveda) ne manjkajo, v rdečebelo nošo oblečeni božički tudi ne, čeprav se meni smilijo v tistih vročih opravah pri 35 stopinjah celzija.
Center mesta Tarapoto, glavni trg (Plaza de Armas) je božično okrašen, od vsepovsod, po ulicah, iz trgovin, stanovanj in hiš pa odmeva božična glasba.
Tarapočani so že dopoldan zakurili žar, pekli purane, piščance, svinjske zrezke, vonj po dimu se je širil po ulicah. Najine obleke, ki so se sušile zunaj na terasi, so bile vse prekajene od sosedovega dima.
Na večerjo sva prinesla čokoladni liker in Panetone. Čokolada v Tarapotu je eden glavnih adutov mesta in regije. Pridelovanje kakava v regiji San Martin je pomembna gospodarska panoga, kvaliteta kakava in vseh izdelkov povezanih z njim je na svetovnem nivoju.
Čokoladni liker denimo je le eden od uspešnic regije, se pravi darilo, ki ne more razočarati. O Panetone pa sem tako ali tako že pisal, in je takorekoč glavna božična sladica v Peruju.
Na vrtu pred hišo naju je pričakala lepo pogrnjena in okrašena miza. Na enem koncu ena, na drugem druga. Na posesti, kjer živi Rosana, sta dve veliki hiši in več stanovanj. Tam živijo tudi sorodniki, Rosanin ostareli stric in moževe sestre z družinami.
Spoznala sva jih, se jim predstavila, in skupaj smo sedli za mizo. Prijetna božična glasba, ni bilo prevroče, ambient domačen, prijateljski, kot da bi se s temi ljudmi poznala že leta.
Ko je bila ura nekaj čez enajst zvečer, je Rosana začela prinašati jedi na mizo. Različne vrste mesa s prelivom, riž, zelenjavo in solato, miza je bila hitro polna. V prijetnem vzdušju smo jedli in se pogovarjali.
Prav tam do četrt na dvanajst se je miza počasi izpraznila, na njej je ostal Panetone, sladko vino, chicha morada (značilna perujska brezalkoholna pijača iz vijolične koruze). Ljudje okrog so začeli pogledovati na uro, iz ulice se je slišalo vse več petard.
Kmalu nama je postalo jasno, da vsi čakajo zadnje sekunde do polnoči. Tako kot pri nas praznujemo novo leto, na takšen način tukaj praznujejo Božič. Božič je v Južni Ameriki bistveno bolj pomembnen čas kot prehod iz enega leta v drugo.
Pet, štiri, tri, dva, ena … veselje, vzkliki, petarde, ognjemet. Člani družine so začeli vstajati od mize, tudi midva z njimi. Voščili smo si Feliz Navidad, se objemali in si med seboj delili lepe želje.
Perujci imajo navado, da se po polnoči zberejo ob jaslicah. Do takrat je Jezušček bodisi prekrit ali pa ga sploh še ni na ležišču. Po polnoči ga eden od družinskih članov odkrije ali položi v jasli.
Lep večer sva preživela, hvaležna, da sva Božič lahko praznovala na način, kot ga slavijo tukajšnji ljudje.
Božični dan je v Peruju v celoti namenjen družini, obiskovanju domačih, druženju z njimi. Midva sva bila fizično sicer sama, ampak sva se povezala z domačimi doma, se z njimi slišala in videla. Ni enako, seveda da ne, je pa dovolj, da pričara nekaj bližine, ki včasih tako daleč stran umanjka.
Vseeno sva bila vesela. Tako za vse najine domače, kot za dejstvo, da imava drug drugega. Dobro veva, koliko ljudi je na svetu, ki živijo sami in nimajo nikogar. Veliko sva jih srečala v času najinega potovanja.
Pogosto moliva zanje in upam, da se nanje tudi sami kdaj spomnite v molitvi. Če že ne moremo do njih, jih lahko obišče naša prošnja Bogu. On nas tako ali tako vse povezuje med seboj, kajne?