»Mami, a lahko berem Sveto pismo?« je že pred leti vprašala moja hči. Šele pred kratkim se je namreč naučila brati in moje srce je začelo močneje biti ob tej njeni goreči prošnji. Hitro sem ji pritrdila in jo hkrati vprašala, čemu si ga želi brati.
Njen odgovor me je presenetil: »Ker želim izvedeti, s kom naj se poročim. Mar to ne piše v Svetem pismu?«
Božja beseda bralca vsekakor pouči o zaželenih lastnostih, ki naj bi jih imel življenjski sopotnik. Toda žal ne vsebuje seznama, ki bi navajal, kdo naj se s kom poroči.
Odraščajoča hči ima le še več vprašanj
Leta sem opazovala, kako moja odločna punčka odrašča v sočutno mlado damo. Pred kratkim je praznovala svoj 18. rojstni dan. Dim ob ugašanju njenih rojstnodnevnih sveč je komajda izpuhtel, ko je vprašala: »Mami, katera je najboljša starost za poroko?«
V tistem trenutku nisem vedela za to, da bi imela hčerka morebitnega snubca in zaradi katerega bi mi postavila takšno vprašanje.
Ravnokar je končala svoj prvi semester na fakulteti v drugi zvezni državi in po najboljših močeh sem se trudila ostati na tekočem glede njenega kroga prijateljev. Starševstvo na daljavo se mi zdi namreč precej zahtevno.
Imela sem skušnjavo, da bi ta pogovor prekinila z duhovitim dovtipom, vendar sem jo v sebi zatrla. Ker je zdaj živela ločeno od naju z očetom, sem se o tej temi želela resno pogovoriti.
»Se ti zdi, da si bila premlada, ko si se poročila?« je prekinila hči tišino in me predramila iz mojega razmišljanja.
Bolj pomembna je zrelost
»Starost ni tako pomembna kot zrelost,« sem ji odgovorila. Nekateri pari se poročijo mladi in so pripravljeni z ljubeznijo služiti drug drugemu. Po drugi strani se nekateri poročijo pozneje in ugotovijo, da je težko sprejeti intimnost in žrtvovanje, ki ju terja zakonska zveza.
Najbolj primerna starost je nekje med »dovolj star, da lahko sam sprejemaš odločitve« in »ne toliko star, da ne bi mogel živeti z drugo osebo«. To morda ni najbolj natančna opredelitev starosti, a Psalm 37:4 nam obljublja:
»Razveseljuj se v Gospodu, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce.«
Psalm 37:4
Priznam, da so mi določena znanja in izkušnje manjkale, ko sem vstopila v zakonsko zvezo. Toda odlašanje s poroko verjetno ne bi povečalo moje pripravljenosti nanjo. Zrelost ni nujno pogojena s časom, temveč z izkušnjami, refleksijo, vpogledom vase in ozdravljenjem.
Ker sem na primer odraščala kot edinka v enostarševski družini, je to okrnilo moje pogajalske sposobnosti. Redko sem se spraševala tudi o pravilnosti materinega ravnanja.
Nisem imela brata ali sestre, od katerih bi prejela potrditev, ko se mi je zdelo, da je materina graja nepravična. Prav tako nisem nikoli doživela, da bi mati koga prosila za nasvet ali o odločitvi premišljevala skupaj s sozakoncem. Ona je odločala, jaz pa sem odločitve upoštevala – tako je pač bilo.
Ko sem se poročila, se nisem znala ustrezno pogovarjati o stvareh. Če je moj mož imel drugačno mnenje od mojega – tudi o nečem tako preprostem, kot je zlaganje posode v pomivalni stroj – se mi je takoj zdelo, da me obtožuje, da nisem ravnala prav.
Če je moj mož na primer preveril, kaj se dogaja v loncu medtem, ko sem kuhala, in njegovo vsebino premešal brez mojega dovoljenja, mi je prekipelo. Mislila sem namreč, da se mu zdi moj trud, s katerim sem pripravljala večerjo premajhen in mora zato sam prevzeti to nalogo.
K sreči sem se poročila z zelo potrpežljivim moškim, ki je bil pripravljen trpeti mojo zagrenjenost in solze, dokler mu nisem razkrila izkrivljenega razmišljanja, ki je botrovalo moji prizadetosti.
Pravo orodje za zakon
Čeprav rek pravi, da zakonca v zakon prineseta vsak svojo prtljago, skupaj z njo prineseta vanj tudi vsak svoj kovček z orodjem.
Nekateri prinesejo celoten nabor orodij in znanj, s katerimi znajo vešče ukrepati ob vsaki težavi. Drugi prinesejo kovček le z najbolj osnovnimi pripomočki, ki sicer pomagajo, ko naletijo na težavo, vendar ne omogočajo, da bi zadane izzive res uspešno izpeljali ali rešili.
Kot mati sem si zadala nalogo, da svoje otroke obdarim, opremim s širšim naborom orodij, veščin, s katerimi se bodo lahko lotili reševati težave v zakonu, kot sem jih sama prinesla v svoj zakon. Upam, da bodo tudi njihovi otroci v svojih kovčkih imeli še večji izbor teh orodij.
Delujemo s tem, kar imamo, in se učimo sproti. Bistvo je v tem, da najdemo nekoga, ki se je pripravljen učiti, graditi z nami in tako uresničevati zakonsko zaobljubo.
Moja hči se je kmalu zatem vkrcala na letalo, da bi nadaljevala s svojim študijem in tudi življenjem, ki ga to prinaša, ločeno od nas. Morda nam bo ob enem od naslednjih obiskov predstavila mladeniča, bodočega izbranca.
Molim, da bo znala prepoznati vrednost vseh orodij, ki sva ji jih z očetom predala, in tudi vseh modrosti, ki jih daje Sveto pismo. Po Božji milosti bo tedaj prejela to, kar želi njeno srce.
Članek je prevedel Mario Jurišić. Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
