Adergas – Cerkev Marijinega oznanjenja
Ko sem bil še otrok, se je naša družina nekajkrat na leto oblekla v narodne noše in se pokazala v javnosti: za razne župnijske slovesnosti, birme, obhajila in procesije.
Kaj vse skrivajo stari družinski albumi?
Saj ne, da se tega prav živo spominjam, a albumi s starimi fotografijami hranijo dokazni material. Razlog, da se teh dogodkov ne spominjam, je jasen: ko so moje starejše sestre dospele v puberteto so se tej »maškaradi« uprle, posledično pa so bila ta preoblačenja prihranjena tudi nama z bratom.
Z nekaj desetletno nostalgično distanco bi morda celo lahko dejal, da sva bila za to prikrajšana, mislim pa, da bi se najini pubertetniški verziji nedvomno strinjali s sestrami.
Na eni mojih prvih tovrstnih fotografij, stojim, še ne enoleten, ob okrašenem dreveščku in zardelih lic navdušeno strmim v prižgane svečke na njem.
Morda pa sem bil samo presenečen, da je oče, takrat še cenilec škode pri zavarovalnici, ki se je dnevno srečeval z ljudmi, ki so zaradi počenih vodovodnih cevi, uhajanj plina, napak na električnih napeljavah in podobnih traparij, ostali brez strehe nad glavo, v lastni hiši dopustil tako požarno nevarnost.
Družinska tradicija se nadaljuje
Kakorkoli, ko je bil moj najmlajši sin star eno leto, sem ga oblekel v to svojo narodno nošo. Izbrskal sem jo v omari v mamini spalnici, vključno s klobučkom in malimi škorenjci, da je poziral med upihovanjem prve svečke na torti.
Najstarejši hčeri, ki je tedaj že trkala na vrata pubertete, se je njen bratec nadvse smilil, in je, da se je družinska tradicija nadaljevala, pripominjala nekaj o »maškarah«.
Tudi sam sem si mislil svoje, kadar sta se ata in mama kasneje še kdaj »ogvantala« za kakšno procesijo ali celo gasilsko veselico.
Zakaj danes ne oblečem narodne noše?
Danes me kdaj pa kdaj – konec koncev sem kot igralec vajen tudi precej bizarnih kostumov – popade želja, da bi se oblekel v narodno nošo, a dvomim, da bi lahko stopil v očetove škornje; verjetno ne bi mogel zapeti vseh gumbov na »lajbiču«, zagotovo pa ne tistega na hlačah. Topogledno sem očeta pač prerasel.
Precej fotografij naše družine v narodnih nošah pa je iz Adergasa, kamor smo očitno redno prihajali na tradicionalno septembrsko procesijo.
Kip oblečen v nošo
Cerkev je sicer posvečena Marijinemu oznanjenju, torej dnevu, ko je Devica Marija sprejela božje materinstvo, a župljani svoji zavetnici bolj pompozno ofirajo za rojstni dan, ko čudodelni kip iz 12. stoletja ponesejo na sprehod po fari.
Sam leseni kip je dokaj preprost, a ga že stoletja oblačijo v dragocene preobleke liturgičnih barv, v nošo torej.
Kip je kip, čudodelen ali ne, ni živa stvar, in mrtev les ne rase več. Tako tudi Jezus v Marijinem naročju ostaja malo dete, ki mu je morda celo všeč vso to preoblačenje, in na veselje vernikov, ki se navdušujejo nad procesijami, nikoli ne bo zrasel v pubertetnega mulca, ki bi se uprl »maškaradi«.
Sam pa bolj razmišljam, kaj vse smo skozi stoletja navlekli na Jezusov nauk in s čim vse smo zamaskirali prvo – največjo in drugo – njej enako, predvsem pa novo zapoved: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!«
Želite, da vas obvestimo, ko bomo objavili novo šmarno zgodbo Gregorja Čušina? Kliknite tukaj in vpišite svoj email.
Na osebni spletni strani Gregorja Čušina si lahko preberete tudi druge njegove članke in zapise.
Vir naslovne fotografije: sl.wikipedia.org
